Mlečna kaša, ukradena čokolada in še nekaj drugih malenkosti

No, pa pojdimo.

Vse se je začelo že v vrtcu, ko sem Roku (presenečena sem, da sem si celo zapomnila ime!) sunila čokolado z okusom Mozartovih kroglic, ki je bila v obliki medalje, dobil pa jo je na nekem glasbenem tekmovanju. Bili smo v vrtcu. Pardon, mala šola (v tazaresnem vrtcu nisem bila nikoli) in dejansko sem mu jo, ja, ukradla. Stlačila sem jo v žep in niti ne vem, kaj je bil razlog tega. Fovšija, ker je zmagal na tekmovanju? Ah, ne, samo in zgolj čokolada je bila tista motivacija za tako drzen podvig, ki se je končal v tem, da so me razkrinkali. Ni panike, drugo leto sem itak šla v šolo, v kateri ni bilo nobenega izmed mojih prijateljev z male šole.
Pa saj v resnici ne morem ravno reči, da jem ves ljubi čas. Včasih se ukvarjam tudi s športom, kot, na primer, s smučanjem, še posebej entuziastična pa sem bila v petem razredu, ko smo s šolo šli v naravo oz. na smučanje na Pohorje. Ne vem točno, kako se reče tistemu smučišču, na katerega pelje ena silno strma vlečnica (pozor, ne sedežnica, ampak vlečnica!), ampak mene ni bilo prav nič strah, saj sem skoraj dobesedno ‘zrasla gor’ na smuščišču na Pokljuki, kjer sem neštetokrat šla na vlečnico. Seveda v duetu z mami/očijem in to je ta element, ki mi je na Pohorju manjkal. Kaj se je namreč zgodilo! Komaj pridem do vrha (ker je pot res, ampak res strma), nakar mi pri izstopu (ali kakorkoli se že reče temu početju, ko zapustiš tisto mučilno napravo, imenovano sidro) na tla pade ena palica. Jaz, utelešen atlet, optimistično skočim nazaj po palico, ampak precenila sem svojo gibčnost in hitrost in se tako pobližje spoznala s sidrom, ki je še par sekund pred tem grel zadnjo plat moje sošolke Nine. Hja, takle mamo. Bi pa vožnjo z akijem v dolino priporočala vsem, ker je res fenomenalna izkušnja! Tudi to, kako na mariborski urgenci ni prav velike gneče, je za izkusit.
Pojdimo raje nazaj k hrani. Glede na ves cuker, ki roma v moj prebavni trakt (za le-tega pa vsi vemo, da se začne že v ustni votlini, jelda?), je precej presenetljivo, da se moje zobovje ponaša z izjemno nizkim številom plomb in drugih popravkov – to je 0. Obisk pri zobozdravniku me zato večkrat spravi v nelagoden položaj, ko me pogleda in vpraša, kaj sploh delam tam. No, kljub temu sem kar nekaj ur svoje mladosti preživela na zobozdravniškem stolu, in to takem, ki si ga lasti ortodont. Kdo bi si mislil, da imam (v tem trenutku) zgolj 24 stalnih zob?
Okej, tole postaja že malce zahtevno. Hmmm … uuu, že vem! Enkrat se mi je uspelo tako zelo napokati sladkarij, da sem bruhala celo noč! Seveda sem javnosti kot razlog mojih prebavnih težav obrazložila, da sem jedla tiramisu (za surova jajca pa vsi vemo, da znajo biti muhasta), ampak v resnici mislim, da je bila kriva kombinacija medenjakov, čipsa, nekih pocenskih merkatorjevih piškotov, sladoleda IN tiramisuja. In ja … res sem bruhala! Kdo ne bi?
Bomo ostali kar pri številu pet? Precej bolj pravljično, čeravno liho … In tako zaključujem z mojo najljubšo jedjo zadnjih nekaj mesecev/let, ki jo pridno po različnih kanalih uvažam tudi v to prekrasno deželo, polno sonca. Prosena kaša. Sama jo jem zgolj v eni sami različici in v posebnem delu dneva. Mlečna kaša z banano.
Stvar je sila preprosta za pripravo in na tako lepo dopoldne ne bom utrujala z zahtevnimi recepti. Potrebne so samo štiri sestavine in malce občutka. Mleko, prosena kaša, banana in kakav. To je to. Količine? Hja, ena banana, zagotovo. Ena žlica kakava je že stvar okusa. Za to, kako se skuha kašo, pa približno razmerje dveh delov mleka proti enemu delu kaše. Pa previdno, saj vsi poznamo tisto zgodbico o lončku kuhaj? Se pa kuha kaj precej časa … recimo ene slabe pol ure. Kaj ‘čš lepšga.Tako. Če še niste ugotovili, malce verižimo. Tudi jaz imam ta privilegij, da z zimskega spanja zbudim lenuha ali dva. Kaj naj rečem, izbira je več kot pestra, štafeto pa bom v tem primeru predala moji ljubi prijateljici, ki pridno lenuhari že vse od septembra.

3 comments

Dodaj odgovor