Kdo smo

Zgodba o Bor mašini za punce

V začetku je bila Čokolada in Čokolada je bila pri Tini in Čokolada je bila Tina. Če smo povsem natančni, se je ta specifičen odnos razvijal na jugu Španije, v mestu po imenu Sevilla. Postopanje ob reki Gudalquivir in ogromno časa za razmišljanje v okolju, kjer žlobudranje španskih jezikov prepreči prisluškovanje naključnim mimoidočim, je rezultiralo v ideji, kako bi Tina združila svoji dve veliki ljubezni – pisanje, h kateremu se je od nekdaj zatekala in preko njega urejala svoje misli, in hrano, v kateri je vedno našla način, da je svoje misli razburila.

In tako je nastala Bor mašina za punce.

Začetki so bili klavrni. Lenoba je vse prevečkrat zmagala nad kreativnostjo in prevelikokrat je šumela vrečka kupljenih napolitank, kot pa da bi raje po kuhinji ropotale posode in predla pečica. Obstaja sicer teorija o tem, da ljudje v življenju dobimo samo eno RES dobro idejo, a menim, da temu ni tako. Prva dobra ideja je vsekakor bila že Bor mašina za punce. Druga, še boljša, pa je bila ta, da je Tina na pomoč poklicala okrepitve. Več glav več ve, več loncev ima več idej, kaj vse se v njih da skuhati, več različnih krožnikov bolj zanimivo izgleda na večih različnih mizah … No, bodi dovolj, naj vam predstavim dame, ki skrbijo za sline v potokih, odvečne kilograme in tolažbo, da se vsakemu kdaj ponesrečijo domače tortilje ali pa kaj povsem preprostega

_DSC6653a

 

Ana

 Ana

Sem izgubljena duša, ki najde svoj mir v dobri družbi, vroči čokoladi (no, bom iskrena, skoraj vsaki čokoladi), plesu in v kuhinji. Ko bom velika, bi rada imela temu primerno veliko kuhinjo, ki bo povezana z jedilnico in dnevno sobo, da bom lahko (po)gostila svoje najdražje. Rada razveseljujem druge in to je del čara kuhanja in peke. Poleg tega me ‘packanje’ v kuhinji sprošča, hkrati pa mi omogoča, da vedno dobim razultat svojega dela.

 

 

Bernarda-Tajnsek

Bernarda

Ata je rekel: “Bernarda naj bo!” in tako je tudi ostalo. Včasih sem tudi Beti, vedno pa ustvarjalna duša na prepihu idej. Bormašinca izvirno iz Velenja, zdaj že par let ljubljanska srajca. Dolga leta aktivnega taborništva so naredila svoje. Najraje sem v naravi, hodim po hribih, plavam v morju, sanjam o tujih krajih in zvedavo gledam v svet. Fotografija je moja velika strast, kar pridno izkoriščajo tudi bormašince. Rada imam doganje, rada pa se tudi usedem in preberem kakšno dobro knjigo in klepetam do jutra. Najraje kuham za ljudi, ki so mi pri srcu. Obed je tako hkrati krasno preživet čas ob klepetu, ob ljudeh. Ker rada dobro kuham in dobro jem. Kuhinja je pač en tak fin svet ustvarjanja, kjer ne bo nikoli zmanjkalo idej, kombinacij sestavin in novih receptov. In takega sveta se ne moreš naveličati, mar ne?

Nina

Nina

Ljubiteljica potovanj, športa in dobre hrane, ne nujno v tem vrstnem redu, ki zaradi odraščanja na juhah iz vrečke še bolj cenim doma pripravljeno hrano. Človek, ki se s hrano včasih ukvarja bolj, kot je to potrebno, sicer diplomirana komunikologinja, ki svoj jezik raje uporablja za lizanje sladoleda. Nekdo, ki s pomočjo kuharije pobegne pred zmedo vsakdana in se odmakne v pravljico, kjer je plača nakazana v kilogramih čokolade.

 

 

Sanja

Sanja

Predvsem študentka. Igram se z besedami, včasih s fotoaparata pobrišem prah. V prostem času pa se privajam na odraslo življenje – vem, kam po novo osebno izkaznico, še vedno pa kdaj pozabim na nakup toaletnega papirja. Nikoli ne ostanem lačna. Kuham, da pojem. In kuham, ker imam takrat vse pod nadzorom. Čeprav še vedno kdaj prismodim mleko.

 

 

 

TinaTina

V prostem času sem študentka komunikologije, s srcem in dušo pa slaščičarka in predana Bormašinca. V konstantnem iskanju izboljšav same sebe, vzpostavljanja reda v mojem življenju in reševanju problemov, ki jih morda sploh ni. Kuham zato, ker v kuhariji najdem svoj mir, misli utihnejo in svet je lepši, predvsem pa slajši.

Dodaj odgovor