Postsladoledna okupacija beljakov ali torta Pavlova

Zadnje par dni se spopadam s povečano količino časa, ki ga imam v rokah in tako se moji dopoldnevi pričnejo ultra organizirano in motivirano, ko se usedem za računalnik in uredim še kakšen popravek diplome, potem mi celo uspe še kaj pospraviti po stanovanju (in, prosim, naj mi nekdo ob priliki razloži, kako mi sploh uspe ves čas konstantno nekaj razmetavati, mislim, halo, ena sama uboga oseba malce lomasti po tejle mansardi, pa sploh ne delam hudih premikov ali karkoli, ampak razmetano je pa ves čas!) in se morebiti športno udejstvovati, popoldnevi pa so tako zelo utopljeni v bluzenju, kot je utopljena tudi žlica v kozarcu Vikikreme.

In če bi to bluzenje vsaj izkoristila za prebiranje knjig ali kakšno podobno širjenje kulturnega intelekta, ne … Zadnje čase počnem to, nad čimer sem se vedno čudila, kako drugim uspeva. Na YouTubu visim ure in ure in gledam 20-minutne monologe brhkih Američank o tem, kakšen puder in korektor in rdečilo in milijon drugih preparatov, katerih slovensko poimenovanje mi ni znano, uporabljajo. Prišlo je celo tako daleč, da sem se oni dan usedla pred moje majhno kozmetično ogledalce, ki je sicer predvsem v uporabi takrat, ko si postiskam vse mozolje in ogrce na obrazu, in skušala naličiti oči v stilu “smokey eyes”. Kaj za vraga?!

Continue reading →

Sladoled, ampak ne čisto sladoled: semifreddo.

Z dragim in prijatelji smo bili na morju in ker smo šli na izlet v sosednje mesto za čez dan, smo se na kosilu ustavili v lokalni restavraciji. Med pregledovanjem menija, smo kakopak pregledali tudi ponudbo sladic. Med njimi se je znašel semifreddo, za katerega ostali niso vedeli, kaj je. Po pravici povedano, jim nisem znala najbolje razložiti. Slišala sem že za to ime, tudi jedla sem ga že, ampak ga nisem ga znala razumljivo opisati. Poleg tega nisem bila zares prepričana, da se ne motim. Semifreddo, delno leden. Gre za sladoled, ampak ni čisto sladoled, je tak bolj puhast, manj leden. V bistvu je malo bolj ‘topel’ od sladoleda, tudi če ga hranijo v zamrzovalni skrinji. Ampak je sladoled. Dobiš ga v sladoledarni. Hm … Ni jim bilo jasno in niso vrtali dalje, jaz pa tudi nisem znala razložiti kaj več, ker nisem vedela, kako se ga pripravi.

Bila sem na dopustu, brez interneta, tako da sem na semifreddo za nekaj časa pozabila. Potem so prišli ledeni tedni in ker se je Tina veliko prej kot jaz angažirala v iskanju ledenih sladic, ki bi jih lahko pripravile, nam je poslala povezavo do recepta za Nutellin semifreddo. ‘U, to bom pa naredila,’ sem si rekla in začela raziskovati svet semifredda. Nisem hotela narediti Nutellinega, saj sem vedela, da je Tina že pripravila sladoled enakega okusa. Nič ne rečem, Nutelle ni nikoli dovolj, ampak zavoljo raznolikosti, in ker mi je ostalo kar nekaj karamele od cimetovega sladoleda, sem začela razmišljati, kaj lahko pripravim s preostankom te slastne zmesi. Po naključju sem nekaj dni pred tem kupila zalogo arašidov, ker sem si zaželela arašidove sladice. Rešitev je bila na dlani, pripravila bom semifreddo z okusom snickersa.

Continue reading →

Kako tudi na konzervansih zrastejo talenti in limonina pita

No, pa sem končno tudi jaz zbrala čas in pogum in se lotila svojega prvega zapisa na blogu. S strani šefice Tine mi je bilo rečeno, da se za prvi zapis spodobi, da napišem nekaj splošnega o sebi in moji filozofiji kuhanja in prehranjevanja. In kot uslužen delavec, ji niti malo ne mislim nasprotovati.

Torej, kakšna je moja kuharska filozofija in kako sem se sploh lotila kuhanja? Hm, lahko bi rekla, da sem začela bolj po sili razmer. Odkar pomnim so mojo mati bolj zanimali doktor romani kot pa kuharske knjige, kar se je konkretno poznalo na naši prehrani. Razen ob nedeljah, ko smo svoje lačne riti peljali na kosilo k babici, smo se čez teden prebijali s pomočjo juh iz vrečke, makaronov in ‘ponarejenih’ omak, kot je svoje stvaritve imenovala moja mati. Ponarejene zato, ker je že pripravljeni mešanici dodala kakšno začimbo, drugo konzervo ali pa kakšno babičino zamrznjeno specialiteto, kar je bil že kar kuharski presežek. Od sladic smo živeli od jogurtovega peciva ‘na lončke’, ki sicer nikoli ni vzhajalo, ampak ker z bratom nisva poznala drugih, rahlih stvaritev, se nama je tudi to zdelo neverjetno okusno. Ko sem bila dovolj velika, da sem lahko sama upravljala s štedilnikom, kar ni bilo tako zgodaj, kot se morda sliši, saj še danes merim le slabih 159 cm, tam okoli trinajstih let, sem stvari vzela v svoje roke. Začela sem z izpopolnjevanjem mamičinega jogurtovega peciva … verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da sem ob prvem poskusu, ko je pecivo vzhajalo in ni bilo zbito, mislila, da sem konkretno zasrala, ker je mami pač delala drugače, kajne? Na koncu se je izkazalo, da sem naravni talent. Mati je z veseljem predala kuhalnico naslednji generaciji in svojo popolno pozornost posvetila ljubezenskim težavam v njenem najljubšem čtivu, v katerem uživa še danes, medtem pa z veliko žlico prazni lonec domačega dulce de leche.

Continue reading →

Indijančki, spremembe in moj hrib

Živim na obrobju Ljubljane in po mojem mnenju je to super lokacija za življenje. Dobrih 20 minut z avtobusom (ravno mi še uspe ujeti končno postajo LPP-ja), a vseeno s pogledom na gozd, Kamniško-Savinjske Alpe in prostrana polja. Zame ni lepšega in ne zamenjam mojega doma za nič na svetu. Ko se zjutraj zbudim, vsakič nekaj minut še zrem v gozd ob naši vasi. Ta gozd pokriva manjši hrib, 407 m nadmorske višine šteje, reče pa se mu Olska gora. Na vrhu je vojaški radar, par korakov stran pa nekaj gugalnic za otroke, v poštnem nabiralniku na drevesu pa se skriva knjiga, kamor se lahko vpišejo vsi obiskovalci. Od mojega doma dobre pol ure peš hoje, hriba ravno toliko, da hrbet spusti kakšno kapljico potu, potem pa na vrhu malo po ravnem in zadovoljni sva tako jaz kot Bona. Danes je krasen dan, počakam samo še na zavarovalniško agentko, da sklenem zavarovanje mojega avta, in jo ucvrem na svež zrak.

In ko smo že pri avtu. Zakaj tako nenadna registracija le-tega? (Ko sem šla v Španijo, sem avto namreč za pol leta parkirala v garažo in ga še nisem uspela ponovno registrirati.) Pred enim tednom sem z veliko veselja začela z opravljanjem prakse v GH Union, nakar dva dni kasneje malo brskam med oglasi za službo na študentskem servisu, ko mi nenadoma poskoči srce ob oglasu za delo v slaščičarni. No, par mejlov in en razgovor kasneje in lahko se pohvalim, da imam službo! Seveda je vse to (samo) delo prek študenta, ampak ob pogovoru s prijatelji, ki prek študenta iščejo službo tudi po mesec ali dva, sem zelo zelo zelo vesela. Glede na to, da pa je še na področju, v katerem želim nekoč delati, pa je to sploh super. Edini minus? Ura, ko se moram pojaviti na delovnem mestu. Upam, da sedite, kajti ta ura je nič drugega kot 4:00 zjutraj. In ker je ob tej uri edino mogoče prevozno sredstvo avtomobil … no, tako pridemo na začetek tega zapisa. Sosed mi je rekel: “Ko rano radi, ili je pek, ili budala,” jaz pa pravim, da je rana ura zlata ura. Bomo že nekako.
Včeraj sem se sicer v odlični družbi dveh deklet (prva in druga) in treh gospodičev iz ozadja (oz. dnevne sobe) malo pozabavala z Indijančki. Gostiteljica jih ima namreč zelo rada, poleg tega deli ljubezen do peke in sladkega, pa še malce smo poklepetali, odličen zaključek vikenda.

Sestavine (za … nedoločljivo količino indijančkov)

  • 4 jajca
  • 100 gramov sladkorja
  • 100 gramov koruznega škroba
  • 3 žlice gladke moke
  • 8 beljakov
  • 200 gramov sladkorja
  • 300 gramov sladkorja
  • 1 dl vode
  • sok ene limone
  • 100 gramov čokolade
  • 3 žlice olja

Priprava

Najprej spečemo ‘podplatke’ oz. lepše rečeno piškotke/biskvitke, ki so podlaga za indijančke. Stepemo beljake s sladkorjem v sneg, potem pa ročno primešamo stepene rumenjake ter presejano moko in škrob. Z vrečko nabrizgamo kupčke poljubne velikosti na pekač na peki papir. Pečemo pri 180°C, par minut, približno 7 – 8 minut. Pečene vzamemo iz pečice in pustimo, da se ohladijo, medtem pa pripravimo kremo.
V lonec damo 300 gramov sladkorja, vodo in limonin sok ter kuhamo do 116°C. Če nimamo termometra, si pomagamo tako, da naredimo iz žice zanko, jo pomočimo v kuhan sladkor in pihnemo skozi. Če se naredi mehurček, je sladkor kuhan. Vseeno pa to traja kar nekaj časa, zato lahko že medtem stepamo beljake s 200 grami sladkorja. Ko je sneg skoraj stepen, pričnemo vanj vlivati kuhan sladkor in vse skupaj stepamo, dokler ni masa povsem kremasta. Maso nadevamo v dresirno vrečko in nabrizgamo indijančke.
Stopimo čokolado in olje in ohlajene indijančke dekoriramo po želji. Lahko jih prelijemo cele, lahko naredimo samo kakšen vzorec, povsem po želji.
P.S.: zavarovalniška agentka ima novega sina. Prvorojenca. Pogovor se je zato precej … zavlekel. Poleg tega moram počistiti stopnice, ker znajo biti keramičarji precej umazana bitja. Zakaj vse to pišem? Ker nisem šla na hrib! Pa še sonce se je skrilo. No, pa jutri …