V zaostanku.

Poletje je pri nas tortno vedno precej pestro. Je pa letošnja pomlad in z njo tole poletje, ki nam jo je temperaturno že kar pošteno zagodlo, prav tako pestro. Tako da tale tortica prihaja na blog z rahlim zaostankom, ampak njena lahkotnost in poletni okusi bodo še kako primerni. Joj, kako sem pocukrana. Očitno se me še malo drži dogajanje preteklega vikenda – ena Bormašinca si je namreč zamenjala priimek. Saj bomo z dekleti v prihodnjih tednih skrbno popisale vse recepture in dobrote, ki smo jih pripravile, brez skrbi. Na naši Facebook strani smo direktno s poroke objavile en selfie, ki je požel več lajkov kot vsi naši recepti preteklega meseca skupaj, tako da sedaj resno razmišljamo, da postavimo kuhalnice v kot in začnemo (po vzoru Kim K.) delati na knjigi selfiejev. Bo več uspeha, haha. 

No sedaj pa šalo na stran in hitro k eni ananasovi torti z jogurtovo kremo.

1

Continue reading →

Danes bom malo pisala

Dolgo že nisem pisala. No, v resnici sem v zadnjih dveh mesecih napisala ogromno – ampak to so bile večinoma diskurzivne analize oddaje Tednik, pa serije Toddlers&Tiaras pa pregledovala sem stare številke revije Jana … Ja, prišlo je izpitno obdobje in sedaj je tudi že odšlo, jaz pa še vedno nimam opravljenih vseh obveznosti, da o zaključenih ocenah niti ne govorim. 

Sicer pa se ne dogaja kaj dosti. Delam, doma se čudim temu, kako se vedno najde kakšna stvar za pospravit in kako hudičevo težka stvar sta disciplina in red. Zadnjič sem šla prvič letos na Šmarno goro – sopiham še vedno enako intenzivno kot lani, časovno sem pa kar konkurenčna lanskoletnim vzponom. In za vse, ki vas mogoče zanima: pajkice so že v polnem pogonu in izbira je pestra. Tisti, ki vas pot kdaj zaide na omenjen osamelec, veste, o čem govorim, hehe.

Marec bo tudi na Bor mašini kar zanimiv mesec, z Julio Child smo (zaenkrat) končale, ampak prihajata dva Mercatorjeva izziva, pa Velika noč, pa še en zanimiv projekt v sodelovanju s … ah, naj ostane skrivnost. Jaz pa sem vam za danes pripravila nekaj precej osnovnega. Sama se po recepte največkrat zatečem ravno sem gor. Bor mašina je moja shramba receptur in zadnjič sem prav grdo gledala, ko nisem našla najbolj osnovnega recepta za biskvit, ki ga vedno uporabljam.

Continue reading →

Ko se preprosto … ne moreš ustavit.

Zadnjič sem v roke dobila Oreo piškote. Uf, slabo se je končalo, hudo slabo. Kupila sem jih z namenom, da z njimi oplemenitim wannabe Oreo torto, pa sem jih na koncu morala prelomiti na polovičke, da sem komaj zbrala dovolj koščkov samo za dekoracijo. Hja, ko je kriza, je pač kriza. Nekateri se ne morejo upreti mesu, spet drugi alkoholu, mene bo najverjetneje pokopal sladkor. Lani takle čas sem bila že globoko v mojem abstinenčnem podvigu, letos pa pač … ne gre. Konstantno hočem izboljšati moje prehranjevalne navade, ki same po sebi res niso katastrofalne (dokler po kosilu ne napadem česarkoli sladkega), pa nič ne kaže na izboljšanje, kvečjemu je iz leta v leto slabše, hehe. Optimistično zrem v prihodnost in potencialne boljše čase, čakam na čudež bodisi v obliki hude discipline, ki bi me zaobjela, bodisi na izpad vseh zob, na primer, do takrat pa se sladkam kolikor se morem. 

2015-01-16 16.36.13-1

Continue reading →

Čokoladno-Nutellina pita

To, da obožujem Nutello, smo že razjasnili. Tudi o mojem najljubšem načinu uživanja v njej smo že govorili. Vendar pa na žalost vsi vemo, da se obiskov ne spodobi postreči le z veliko žlico in loncem Nutelle. No, če se sama kdaj znajdem pred vašimi vrati, si želim natanko in samo to, pa vseeno. Ko sem se nazadnje upirala, da ne bi iz na pol praznega lonca postrgala še preostanek te božanskosti, sem se odločila, da jo raje uporabim za kaj bolj koristnega. Saj ne, da se mi rast procenta maščobe v mojem telesu ne zdi koristno, ampak če je le možno, skušam ob enem še poskrbeti, da v začetku julija na plaži ne bo nerodno le meni.

1

Continue reading →

Prva v dva petnajst.

Te prve januarske dni brez problema enačim s poporodno depresijo. Saj ne, da sem jo kdaj imela, poporodno depresijo namreč, ampak znam si predstavljati, da je podobno, ko občutke vznemirjenosti, pričakovanja, vzhičenja in evforije pred tisto odločilno sekundo, ki prevesi staro leto v novega, zamenjajo občutki … gremo še enkrat od začetka. A se človek tega kdaj naveliča? Konstantnega krogotoka, vsakoletnega ponavljanja določenih dogodkov? No, bom raje kar zaključila s to ponovoletno melanholijo. Niti misliti si ne morete, kako zelo sem v resnici čakala tole novo leto, pa čeprav je 2015 liha številka in te mi resnično niso najljubše. Leto 2014 je bilo tako dobro, da je samo še potrdilo pravilo uspešnih in epskih sodih let, tako da grem z rahlim dvomom novemu letu naproti. Vseeno pa imam rada nove začetke in prazne liste in … vse to. Rada imam pa tudi torte.

Mislim, da bodo torte vedno moja ljubezen številka 1, ne glede na to, kaj vse novega stestiram in poizkušam. Nekako sem se navadila, da torte ustvarjam po svojem okusu, to pomeni, da imam v bazi receptov nekaj receptur za biskvit, nekaj za različne kreme, par sadnih različic, nato pa samo sestavljam skupaj in ustvarjam. Tik pred novim letom smo praznovali z belo čokolado in gozdnimi sadeži v naši sredi.

IMG_20150102_113531

Continue reading →

Dobila sem elektronsko pošto!

Avtorica: Tina, Sanja

V zadnjih časih bentim, ko se v Gmailovem zavihku na vrhu brskalnika pojavi številkica ena. Saj vsi vemo, kako smo veseli spodobne elektronske pošte z dejansko vsebino – samo da ni to kakršno koli smetje v obliki reklam, kuponkotovih ponudb, verižnih sporočil ali obvestil o neprebranih sporočilih na spletnem referatu fakultete. Ampak kaj, ko se je Ana C. iz Kuponkolandije ali karkoli je že ta čuden planet, v zadnjih tednih nekako izmuznila tistemu filtru, ki take nadloge avtomatsko vrže pod “promocije”, in tako mi vsakič znova zastane srce ob ideji, da sem dobila nov mejl, potem pa je samo reklama. Ampak zadnjič!, zadnjič sem pa dobila nekaj konkretnega! Nekaj tako dobrega, da diši kar iz besed. Nekaj, nekaj … ah, prav čarobnega. Ona zna. Mah, preberite si sami …

Continue reading →

Junij.

Junij je moj mesec. Je mesec, v katerem sem rojena in mesec, ko se začne moj najljubši letni čas – poletje. V nasprotju z mojo gostiteljico na tem blogu, imam rada vročino. To pomeni, da lahko grem na morje in se kopam v jezerih, da lahko nosim krila in obleke, brez tečnih žab in najlonk. Ob vseh teh dolgih, toplih in svetlih dneh se počutim svobodno. Poletje, še posebej junij, spremlja kopica lepih spominov iz otroštva, zato se zame poletja vedno začne s pozitivnim pričakovanjem in ščemenjem v trebuhu. Kakšne spomine bom pa letos odnesla s sabo, da me bodo greli naslednjo zimo?

Junij je tudi mesec češenj. Zdaj je zadnji čas, ko se te še najdejo, zato je tudi skrajni čas, da se speče kakšno pecivo s tem pregrešno dobrim sadjem. Za praznovanje maminega rojstnega dne v začetku tega meseca sem pripravila par različnih peciv, med drugim tudi češnjeve rezine s pistacijami. Recept sem našla v knjižici Sladki in slani zavitki in pite avtorice Alenke Kodele. Po njenih receptih sem delala že par drugih peciv in moram priznati, da so njeni recepti eni redkih, ki jih upoštevam dokaj dosledno. Recimo.

Continue reading →