Praznična večerja: sprehodi-se-po-trgovini-in-naberi-nekaj solata

Tale naša pojedina je bilo letos že tretja zapored. In res sem se je veselila! Če bi bilo po moje, bi imele take obede vsaj trikrat letno, hehe. Ampak ja, predstavljajte si, kako se uskladiti pet deklet, z najmanj tremi različnimi življenjskimi stili – misija nemogoče. Ampak res se imamo fino, super jemo, in vsako leto tudi bolje kuhamo! Iz leta v leto tudi bolje naštudiramo porcije – če smo se prvo leto odkotalile skozi Bernardina vrata, smo letos po Sanjini juhi in moji solati Ani zabičale, naj pripravi samo eno porcijo glavne jedi. In bilo je je ravno dovolj. 

In tako zaključujemo še eno leto. Kaj naj rečem, zame osebnostno je bilo tudi to leto en hud roller coaster – z majhnih otrokom to res ni težko doseči, hehe. Kuhala sem manj, kot sem upala, da bom, in jedla slabše, kot sem pričakovala, da bom. V letu 2017 je vsekakor veliko manevrskega prostora, da to izboljšam. Smo na Bor mašini imele nekaj super kulinaričnih projektov v tem letu in samo upam, da bo drugo leto tudi tako dobro, če ne še boljše. Vseh projektov na blogu niti ne omenimo, vabljeni na našo Facebook stran, kjer take zadeve vsekakor izpostavimo. 

No, en tak konkreten zaključek leta še spišem, za danes pa preneham čvekati in raje napišem, kako sem za našo večerjo pripravila solato. To je taka solata, ko nimaš kaj dosti časa za razmišljanje, kaj in kako bi, ampak se samo sprehodiš po trgovini (aja, pa časa tudi ni preveč – otrok spi v avtu! Babica jo pa čuva, brez skrbi, ne puščam male Gaje same v avtu. ;)) in upaš, da bo rezultat dober. In je bil! Solata z gorgonzolo, arašidi in še in še

Continue reading →

Presni cookiji z brusnicami in koščki čokolade

Brez skrbi, nisem padla z Marsa, da bi mislila, da besedna zveza ‘zdrava čokolada’ ni že tako ali tako dovolj zgovorna in da potrebuje še dodatno reklamo. Ampak vseeno. Nekaj tednov nazaj smo Bormašince dobile vprašanje, če želimo preizkusiti zdravo čokolado. Aaaam, jaaa!!?? Ni potrebno poudarjati, da smo ob prebiranju sporočila imele občutek, da je življenje končno dobilo smisel. Da lahko jemo čokolado, brez da bi se zredile?! Our work here is done!


Continue reading →

Krof, ki to ni

Ko nas je Mercator razveselil s pustno novico in izzivom zdravih krofov sem se … prestrašeno zvila v dve gubi. Priznam, na trenutke iz dna srca preziram vse tisto, kar se dandanes prodaja kot zdravo, še bolj pa me jezi človeška pamet, ko bi povsem enostavno lahko marsikateri problem rešili s preprosto zmernostjo, pa se raje zatekamo v take ekstreme, da hudo bolita in srce in denarnica. Ob telih naših zdravih krofih sem se nevšečnostim enostavno izognila tako, da sem na tlako povabila Ano in Sanjo, potem pa sta packali in se matrali, jaz pa sem lepo tiho pomivala posodo in si mislila svoje. In ob vsakem poizkušanju zmajevala z glavo in mrmrala: “To niso krofi.” Pa saj smo se dekleta imela čisto fino, lepo smo se podružile, klepetale na dolgo in široko, jaz pa mislim, da bom do nadaljnjega zaključila s takšnimi in drugačnimi “zdravimi” različicami klasik – raje pojem samo enega. Eden je zdrav, nihče me ne bo prepričal v nasprotno. Tako, Tina se poslavljam, v branje vam prepuščam Anine pisarije.

Ko kuham s Tino/pri Tini sem iz neznanega razloga vedno živčna. Ne zaupam toliko v svoje kuharske sposobnosti in ves čas mislim, da bom nekaj naredila narobe. In neizbežno se to tudi zgodi, prav zaradi tega, ker me je strah. Sicer nič nerešljivega, sploh tokrat ni bilo skoraj nobenih zapletov, vseeno pa sploh nismo bile navdušene nad nalogo in smo ‘zdrave krofe’ že pred začetkom obsodile na propad. Sama sem bila najbrž še najbolj avanturistična in sem si želela nekega rezultata, tako da sem se lotila dela.

Continue reading →

Bučkin čatni

V svojem prejšnjem zapisu sem omenila, kako sem se lotila raziskav o ozimnici in da sem naletela na recept, ki sem se ga lotila danes. Seveda vsebuje bučke. Moje prvo leto kot vrtnarka jih je obrodilo toliko, da jih imam še vedno poln hladilnik, polno skrinjo in zdaj jih bom še vložila. Letos sem na eni od internetnih razprodaj, kjer se moraš v minuti odločiti, ali te knjiga pritegne in ali jo boš kupil, saj če predolgo razmišljaš, jo enostavno razgrabijo drugi, kupila simpatično knjižico, zakladnico receptov za pripravo ozimnice. V njej je veliko receptov za marmelade, džeme, vloženo in zmrznjeno zelenjavo in za čatnije, za katere nisem imela pojma, kaj so. Pa sem si rekla, da bom ugotovila in sama poskusila pripraviti svojega. Nisem se mogla upreti dejstvu, da bi svoje eksperimentiranje zapeljala še nekoliko dlje, zato sem se odločila za čatni, ki vsebuje meni še neznane ali redko uporabljene začimbe. Pred vami je recept za bučkin čatni z jabolki in ingverjem.

Continue reading →

Zakaj bi se vsak posameznik v življenju moral prevažati z javnim mestim prevozom?

Dobro, pustimo ob strani to, da javni potniški promet pripomore k čistejšemu zraku, manj izpustov CO2 in tako naprej. Jasno kot beli dan je tudi to, da bi bil transport vseh neposredno in posredno vpletenih v javni promet veliko hitrejši, če bi se še kak odstotek ljudi več vendarle odločil za tak način vsakodnevnega prevažanja iz točke A v točko B. Poskusimo tudi spregledati dejstvo precej visokih cen mestnega (pa najverjetneje tudi primestnega) prometa, ki ob primerjavi s cenami veliko bolj učinkovitega prevažanja v Sevilli, ki sem ga imela moč izkusiti, povzroči nemalo trenutkov, ko bi se človek zaletel v najbližji trši objekt. Za primerjavo: v Sevilli avtobusi vozijo sicer brez voznega reda, ampak neprenehoma (torej – ko pride do končne postaje, se obrne in gre nazaj), ne glede na dan v tednu/praznik. Cena? 60 centov oziroma 70c za možnost prestopanja znotraj določenega časovnega intervala. V Sloveniji vemo, kako je. Srečo imaš, da kam prideš, če le ni praznika, sobote ali nedelje, oskubijo pa te za 1.20€. Pa dobro.

Vrnimo se k začetnemu vprašanju. Naj najprej povem, da je bila moja samozavest na vrhuncu prav v tistem obdobju življenja, ko sem se vsak dan redno prevažala z mestnim prometom. Na avtobusu se namreč sreča takšne in drugačne ljudi in naravnost odlično se človek počuti, ko se lahko uvrsti med “normalne”. Pa ker vsi vemo, da je normalnost nemogoče definirati, lahko na tem mestu podam kakšne druge primerjave oz. definicije. Na avtobusu se zaveš, da je s tabo vse okej, zato ker se ti tuširaš. Pa zato, ker se ne pogovarjaš sam s sabo. Pa zato, ker si sposoben v naročju pestovati knjigo in ne nujno pametnega telefona. Pa zato, ker se znaš obnašati. Ker poslušaš glasbo v ušesih in je ne deliš s celim avtobusom. In tako naprej, in tako naprej.
Spoštovani kolega je zadnjič napisal nekaj na isto temo in srčno upam, da me ne bo obtožil takega plagiatorstva kot v vsem znanem zadnjem primeru, ampak kot rojena Ljubljančanka si drznem prilastiti pravico do zapisa o tem prevoznem sredstvu, ki ga uporabljam vse od četrtega razreda osnovne šole. In to, da je moja uporaba le-tega v zadnjih letih študija, še posebej pa to, da se ne prevažam skozi sam center prestolnice, hudo okrnjena, je po mojem mnenju tudi eden izmed razlogov mojega šibkega psihičnega stanja!
Toliko na kratko, pojdimo k današnji recepturi.
Malo mi je smotano pisat recept, sploh glede na to, da se je pred kratkih pojavil v svetu “kulinaričnih blogov“, ampak ni panike, če ne drugega, bo za mojo lastno evidenco. Kokosove kroglice z brusnicami.
Zadeva je menda dobra, priprava pa enostavna, samo malce … zanimiva. Stvar je taka – v kozici na ognju stopimo 180 gramov masla, dodamo 180 gramov sladkorja, 1 dl vode ter 150 gramov kokosove moke. Vse to dobro premešamo. S štedilnika lahko posodo odstavite takoj, ko se maslo stopi. Potem pa vmešamo še 300 gramov mleka v prahu. Zadeva tu postane zanimiva, saj masa nenadoma postane zelo, ampak res zelo gosta. Jaz sem se morala kar namatrati, da sem na koncu vso mleko v prahu vmešala, da je bila zmes homogena. Ne vem, mogoče se ga lahko doda tudi manj. To je tudi razlog, zakaj se maso potem, ko naj bi se ohladila, zelo zelo težko oblikuje v kroglice. Mislim, da niti ni potrebno čakati, da se vse skupaj ohladi, ampak lahko takoj vmešamo še 100 gramov nasekljanih brusnic, oblikujemo kroglice, jih povaljamo v kokosovi moki in potem ohladimo. To je vsa umetnost.