Bučni humus

Današnji recept bo kratek. Tako kratek, kot je bila kratka naša noč. Pa so rekli, da so otroci bolj zdravi, ker manj virusov leta po zraku, saj so nizke temperature. No, naša tamicena nam je eno noč malce popestrila in si naslednji dan privoščila malce dopusta. Tako je ostala z mano doma, jaz pa pred dilemo – kaj ji pripraviti za zajtrk? Že dober mesec namreč hodi v vrtec, kjer je za najpomembnejši obrok dneva poskrbljeno. Saj jo rada pocrkljam s čokolinom in gresom in drugimi mlečnimi zadevami, ampak v vrtcu imajo za zajtrk večinoma vedno kruh z različnimi namazi. Nekoč sem izvedela, da so za otroke priporočljivi beljakovinsko bogati zajtrki. Raziskave so namreč pokazale, da so otroci, ki so zajtrkovali sladkarije, na testih spomina in koncentracije dosegali rezultate 70-letnikov. In tako je nastal Humus iz čičerike in buče. Ki ni teknil samo tamiceni, ampak tudi mamici. In babici. 

Continue reading →

Krompir z jesensko zelenjavo ali radosti enoposodne kuhe

Krompir. Kar se njega tiče, sem odkriti pristaš riža. Če lahko izbiram, je redko prva izbira krompir. Verjetno zato, ker je tako ‘navadna’, vsakdanja, najbolj dosegljiva surovina, v mislih pa imam najprej pražen, potem pire in potem še kuhan, v kosih, poleg ribe. No, ne hvala, če me želite očarati.

Čeprav se takrat, ko je prvi zgodnji krompir na vrtu že dovolj velik za konzumiranje, stanje povsem spremeni. Tisti sladki, drobni, rdeči krompirčki so božansko dobri in vsa nagnjenja do krompirja nenadoma izginejo. Prodana duša in principi gredo iskat gobe, jaz pa krompir na vrt. In ker tega slastnega krompirja ni celo večnost na voljo, malo pogoljufam in pečem na isti način tudi kasnejši, ‘tazaresni’ krompir. Spodaj vam predlagam dvoje načinov za pripravo priloge s krompirjem, ampak roko na srce, tole je jed že sama zase prav tako odlična in vam jo predlagam za kosilo.

1

Continue reading →

Imamo krompir!

Jesen se že važi na vremenski pisti in razkazuje vitke veje, ki bodo kmalu popolnoma gole. Človeštvo bo pa vedno bolj zavito v plašče, puloverje, šale, dolge gate in kunje mufe, če jih lokalna PETA še ni uspela zapleniti. V sodih mošt pridno vre, vrtna perjad se pred martinovo norijo zadeva s perseni, zaljubljenci se stiskajo po kotih, vsi pa pridno lokamo vročo čokolado. Tako je, jesen je moj najljubši letni čas. Oh, je kaj bolj simpatičnega od rdečih noskov in kaj diši lepše kot pečen kostanj?

Malo manj luštno je drenjanje na mestnih avtobusih in prodaja božičnega okrasja sredi oktobra. Ne samo zaradi tega, ker še prvega novembra sploh nismo pokopali, ampak tudi zato, ker me spomni na prihajajoči veseli december. Čas, ko se od vsakega kulinaričnega bloga, ki da kaj nase, pričakuje kak recept za piškote. Tukaj pa se zaplete, kajti edini opravek, ki ga imam s piškoti, oziroma keksi, kot jih ljubkovalno kličem, je, bodimo odkriti, žretje.

1

Continue reading →