Paradajzova župa po Jamieju

Če bi gospe Mami povedala, da se v njenem kuhinjskem svetišču nameravam lotiti preizkušanja receptov Jamieja Oliverja, bi me najbrž razdedinila. In če bi ji na ušesa prišlo, da nameravam recept izpeljati v petnajstih minutah, bi me najbrž kar takoj postavila pred prag in zamenjala ključavnico. Mislim, da je še nisem videla bolj nervozne kot takrat, ko gleda svetlolasega angleškega kuharja, kako soli vrelo vodo z višine dveh metrov. Zgornja veka ji začne trzati, ko vidi, kako kuhinje ne pospravlja sproti ali kako neuvidevno pušča prižgan plin. Ampak! Nisem se dala in se kuhe pogumno lotila v soboto ob pol devetih zjutraj. Da bi ob morebitnem zafrku uspela zglancati štedilnik in pult, da bi v miru pripravili klasične sobotne zrezke v omaki.

Še odlomek iz privat življenja, ki ga brez skrbi preskočite, ker je vse prej kot bistven za pripravo kosila:

Moram se še tule malo potožiti, ker imajo prijatelji mojega pritoževanja najbrž že vrh glave – zadnji mesec živim sredi gradbišča, ker je uprava študentskih domov presodila, da ne moremo več živeti z dvajset let starim pohištvom. Ne, pečice ne dobimo, niti novih kopalniških pip. Imamo pa protivlomna vrata in končno tudi zidano steno, ki meji na hodnik. Tudi to je nekaj. Ampak! Svinjarije in prahu je toliko, da smo s cimrami uspele razviti instant obliko astme. Prvi teden smo se še trudile s sprotnim čiščenjem, pa smo kmalu obupale zaradi nenapovedanih prihodov delavcev, ki imajo najbolj umazano obutev v zgodovini človeštva.

Še najbolj čisti prostor v stanovanju je hladilnik, do katerega pa trenutno tako nimam dostopa. Za noč ali dve so nas nič hudega sluteče preprosto vrgli iz stanovanja. Začasno nastanjena pri Pobu se trudim z nadvse damskim in priljudnim obnašanjem, da me še on ne zabriše iz svojega brloga. Nisem čisto prepričana, če mi gre dobro. Tako, konec z dnevno dozo jamrarije, naj vam v teh novembrskih dneh naredim malo skopim z vročim poletnim receptom za mehiško paradižnikovo juho.

4 Continue reading →

Pica? Pita? Pitca. In knjige.

Knjige. Zelo imam rada knjige. No, do konca sedmega razreda OŠ res nisem marala brati. Najbrž zaradi prisile in obveznosti. Potem pa se je nekaj zgodilo (ni skrivnost, samo ne vem, kaj) in sem začela brati kot nora. Najbrž sem največ knjig prebrala v teh nekaj sledečih letih. Seveda obvezne literature še vedno nisem marala preveč, ker sem bila uporna najstnica. Ne more mi biti všeč nekaj, kar je v šoli obvezno. Se ne spodobi. 🙂 Na faksu me je upornost nekoliko minila, saj je bilo obvezne literature na pretek in nekaj nje tudi zelo zanimive. Mi je pa tekom študijskega leta zmanjkovalo časa in volje za branje leposlovja. Sem pa za to izkoristila poletne počitnice, kjer sem se razvajala z manj zahtevnimi mladinskimi knjigami, med njimi je bilo kar nekaj fantazijskih.

 Tudi v zadnjih letih moj interes za branje variira. Kakšno leto preberem veliko knjig, spet drugič ‘se mu ustavi’ in ne morem prebrati niti ene knjige. Tako je bilo celo prvo polovico letošnjega leta. Lotila sem se branja kar nekaj knjig, pa jih enostavno nisem prebrala do konca. Na srečo je tu dopust in morje, kjer si uspem vzeti dovolj časa in imam dovolj motivacije za branje. Tako sem nadoknadila in prišla na 6 prebranih knjig, eno pa pravkar zaključujem. Za motivacijo za naslednjih nekaj mesecev mi je pa bralni izziv, ki sem ga na spletu zasledila pred nekaj dnevi. Knjigo v roke!

035 Continue reading →

Kašna ajda

Disclaimer: Današnji zapis je nastal pod prsti našega najljubšega moškega, imenovanega NuckinFuts, ki se je postavil v vlogo redne avtorice Sanje. Po pravici povedano se spodaj omenjene hrane najverjetneje ne bi niti dotaknil in ga pri zapisanih dogodkih sploh ni bilo poleg, zato je še toliko bolj občudovati njegov čut za domiselno ubeseditev kulinaričnih trenutkov.

Kot se za pristno dekle slovenskega rodu spodobi, se ti včasih dogodi, da ti v jedilnik ponesreči zaide ajda (namenoma napisano z malo začetnico). Seveda dandanes do takšne situacije pride samo, ko sredi trgovine razočarano opazuješ polico s čokoladami in se v duhu časa odločiš za zdravo prehranjevanje, bržkone že vnaprej obsojeno na propad. In potem na tisti ponedeljkov večer oddrobencljaš proti svoji priljubljeni študentski sobi in daš ajdo, z vso soležno klorofilno poslastico, starat na polico v omari, ker je naslednji dan jedilnik bolj sestavljen iz besed “pica” in “fokulus.”

kasa1

Continue reading →