#MealPrep: Nimamo recepta za curry?!

Nisem čisto prepričana, kako je to mogoče, ampak bila sem prepričana, da na Bormašini zagotovo najdemo recept za curry. Tak z mesom ali zgolj zelenjavni, bila sem PREPRIČANA. Potem pa poizkusim najprej z iskanjem po ključnih besedah, pa mi najde samo recepte, ki vsebujejo začimbo curry. Potem grem iskati še po bazi receptov. Med mesnimi jedmi. NIČ. Med zelenjavnimi. Še vedno NIČ. Hm.

No, bolje pozno kot nikoli. Hkrati ko tole pišem, se spet počutim malce nekoristno. Neizpolnjeno. Ta recept je namreč tako enostaven, da se mi zdi skoraj greh, saj bom za pisanje postopka in recepta porabila več časa, kot pa sem jo najverjetneje za samo kuho, haha. Je pa tole v resnici čisto pravi veganski recept. Včasih paše tudi kaj takega. V zadnjih treh mesecih sem namreč pojedla zelo veliko mesa, pa v resnici po srcu nisem nek hud mesojedec. In zdaj, ko nas poletje razvaja s takimi temperaturami (ne me narobe razumet, edina prednost poletja je ta, da lahko jemo sladoled), se meni osebno meso res ne dopade preveč – razen na kakšnem pikniku.

Potrebujemo:

  • zelenjavo po želji (korenje, bučke, grah, čebula, por, paprika, cvetača …) – jaz sem tokrat uporabila kar mediteransko mešanico zamrznjene zelenjave iz Lidla
  • 1 pločevinko kokosovega mleka (tistega gostega – jaz ga kupim v Lidlu ob azijskih tednih, zelena pločevinka)
  • vir beljakovin – tokrat sem dodala 1 pločevinko kuhane čičeriko (lahko pa nadomestite ali dodate še piščanca, tofu, …)
  • 300 g riža
  • začimbe: curry, sol, …

Priprava:

Za začetek narežemo vso zelenjavo – koščki so lahko malce večji, tudi do 2 x 2 cm. Potem jo prepražimo na malo olja – fino je, da jo prepražimo na hitro, na visoki temperaturi, tako je tudi najbolj okusna. V kolikor dodajate zelenjavo, ki potrebuje več kuhanja (cvetača, korenje), lahko dodate malce vode, da se med praženjem pokuha oz. poduši. Ko je zelenjava napol kuhana, jo začinimo s soljo in curryjem, nato pa dodamo kokosovo mleko. Dobro premešamo in kuhamo še približno 10 minut. Med tem pa tudi skuhamo riž.

Iz omenjenih količin so nastale tri porcije – eno sem pojedla isti dan, dve pa sta me še dva dni razveseljevali v hladilniku. A sem že povedala, da obožujem #MealPrep?

nfd

Praznična večerja: Korenčkova juha malo drugače

Pa se bliža koncu, ta moj veseli december. Čas, ko raztegujem stene želodca, meje dobrega okusa, zmožnosti denarnice in navdušenje do druženja. Letos se obnašam še posebej dekadentno – toliko hrane in alkohola, kot sem zaužila v zadnjih dneh, si po moje zasluži že kakšno nagrado. Dobila bom pa samo izdatno drgnjenje stegen, saj vem. In čisto sama sem si kriva. *regrets nothing*

Enivejz, do konca leta in lomljenja novoletnih zaobljub pa nas loči še več kot teden in vse dve praznični večerji, zato se spodobi, da vas malo pockrljamo s tradicionalnim slavnostnim Bormašina za punce menijem. Že našim tretjim! Po prvem, izjemno baročnem, nam je pri drugem uspelo dovolj časovno in sestavinsko optimizirati jedilnik, da smo druženje zaključile še pred večerom in brez počenih želodcev. Brez sramu priznavamo, da smo prave pujse pepe, ko se pred nas postavi poln krožnik, zato je bolje, da si že uvodoma postavimo količinske omejitve.

 

Continue reading →

Osrednje zvezde večerje: Perutninske kračke

Prišla sem do točke v življenju, ko bi še Garfield malce bruhnil v gobček in se zaradi grozljivega prizora galantno – koliko bi ti bila pač mogoče ob njegovi kilaži – obrnil na mehkih tacah ter izginil v noč. Od predbožičnega večera namreč s približno 16 »počitki« na dan posnemam najbolj lenega mačka in s približno 64 obroki prašiča za zakol. Slabo je, res. Ne vem, kaj se s zgodilo letos, običajno se za praznike nikoli nisem (tako zelo) nažirala. Tako slabo je, da sem za nanosekundo pomislila, da bi se januarja šla kakšno smuti detox dieto. Ali pa da do marca ne jem, recimo. Zalog imam več kot dovolj.

No, naj bode zadosti z idejami za nezdrave prehranjevalne režime. Kajti! Noben ekstrem ni okej, saj veste. Pa tudi s sekiranjem se daleč ne pride. Moj gospod oče pravi nekako takole: “Prazniki so zato, da se zrediš. Pol pa maš do pusta čas, da hujšaš. Če že hočeš.”

File 28-12-15 20 42 00

Continue reading →

Nosečnost za telebane, tretjič: spremembe.

Spremembe. 

Trenutno sedim na relativno trdi klopci v zdravstvenem domu za Bežigradom in čakam, da bo ura pol devetih, ko bom vpoklicana na drugi odvzem krvi za preverjanje nosečniške sladkorne bolezni. Potem bom morala čakati še eno uro na tretji odvzem krvi. Časa torej toliko, kot je mamljive ponudbe v pekarni čez cesto. In tako sedim in čakam in tuhtam, kaj za vraga sem mislila, ko sem pred enim mesecem v WordPressu shranila tale osnutek z naslovom spremembe. Povezati pojma nosečnost in spremembe in o tem kaj pametnega napisati, je absolutno preobširna naloga za nosečnico z blažjo obliko pregnancy brain sindroma.

Sprememb v nosečnosti je res ogromno. Nič ni tako, kot je bilo. Imamo dobre spremembe – izostanek menstruacije, na primer, kar je povsem blagodejni stranski učinek, ki za nekaj časa celo prav prijetno vpliva na denarnico (vse dokler se prvič ne sprehodimo v kakšno otroško trgovino), pa malce muhast apetit, ki včasih (ob redkih priložnostih) povzroči tudi to, da človek ne popade celega paketa lešnikovih napolitank, ampak raje poseže po hruški. No, ampak če potegnem črto, nosečnost vseeno prinese večji kupček fizičnih sprememb, ki prej negativno vplivajo na počutje. Celulit se mi je po stegnih razpasel kot čreda ovac po travniku pod Šmarno goro. Tisto nekaj malo mišičnega tkiva, ki se ga je prej skrivalo nekje pod salom in vsaj dajalo malce občutka, da športno le nisem čisto povsem za odstrel, je izginilo bog ve kam. Pogrešam lahkotnost, s katero sem si poprej lahko (SAMA!) zavezala čevlje. Še bolj pogrešam trenutke, ko sem lahko na kavču ležala na hrbtu in ob tem (v popolnem mirovanju!) ne bila zadihana. Si morete zamislit.

Cel kup enih sprememb, največja me pa v resnici sploh se ni doletela. Ta pride novembra. In če bom mišice že pridobila nazaj s kakšnih obiskom Šmarne gore, na spremembo, ki prihaja, se nekako ne znam sistematično pripraviti. V resnici se niti nočem. V resnici sploh ne vem, zakaj bi se mi bilo treba. Zaupam temu, da je to najbolj naravna sprememba, ki me lahko doleti in da bo vse okej.

So pa tudi slastne mesne kroglice z limetino omako le en klik stran.

1

Continue reading →

Zelenjavna juha: strah in trepet

Zelenjavne juhe. Kljub temu, da njihova priprava izgleda sila preprosta, se jih iz neznanega razloga zelo dolgo sploh nisem lotevala. Vedno sem našla tak ali drugačen razlog, da si juhe nisem skuhala. Nekaj časa nisem imela paličnega mešalnika. Potem se mi je zdelo preveč zakomplicirano. Naslednjič nisem bila prepričana, kako naj jo začinim. Na koncu se mi je počasi že zdelo, da je juha cela znanost in na njeno pripravo nisem več pomislila. Lušte mi je sicer občasno zbujala kakšna dobra kremna ali zelenjavna juha. Na neki točki pa sem si rekla, da je dovolj tega strahospoštovanja do juh in sem se lotila priprave moje prve zelenjavne juhe po receptu. Seveda je bila to bučkina juha, ker je bila to zelenjava letošnjega poletja. Recept še sledi.

Ko smo s puncami sedele, se pogovarjale o aktualnih jedeh, ki jih pripravljajo v Gostilni, brskale po knjigah iz preteklih dveh sezon in se pogovarjale o tem, katere jedi bomo vse poskusile poustvariti, jedle zgoraj omenjeno bučkino juho, sem v knjigi prve sezone našla recept za juho iz buče hokaido. Ni mi preostalo drugega, kot da se javim, da jo preizkusim, sploh ker me je matral firbec, kakšen okus ima ta hokaido buča, ker je nisem še nikoli jedla.
 
 

Continue reading →

Ko je treba porabiti stvari po izteku roka uporabe … in nastane nekaj dobrega.

Pridejo dnevi, ko se mi ne da najbolj kuhat, sploh ne samo zase. Odprem hladilnik in pogledam, kaj je za porabit. Danes je iz njega kričala paprika, ki se je počasi že gubala, prav tako je izgledala tudi bučka, eno polico bolj gor pa je datum na embalaži vlečenega testa pravil, da bi ga morala porabiti do včeraj. In potem začnem počasi packat in na koncu ugotovim, ali je zadeva užitna. Včasih spravim skupaj tudi kaj takega, kar bi si upala ponuditi še komu drugemu. Danes se mi je zdelo, da okusi kar sedejo skupaj in da nisem pretiravala z obilico sestavin, kar se mi včasih dogaja.

Kako naj tole poimenujem? Vegi zavitek s curry-jem? Zelenjava s tofujem v listnatovem testu? Dajte mu vaše poljubno ime, jaz sem se z njim kar lepo pocrkljala za kosilo.

Continue reading →