Rada imam domače.

Malo smo se že spraševale, kaj se dogaja z Mercatorjevim KuhaM izzivom. Kar nekaj časa je preteklo od zadnjega izziva, ampak smo kar potrpežljivo čakale in dočakale. In to odlično tematiko – domača hrana! Mercator s projektom Radi imamo domače namreč spodbuja k uporabi pristnih lokalnih izdelkov. Včasih res ni najbolj enostavno zaviti h kakšnemu kmetu, zato se prav veselim, da bo na policah moč poiskati izdelke, za katere vemo, da prihajajo iz naših krajev. Ne samo, da so taka živila veliko boljša za naše telo, s tem podpiramo slovenske pridelovalce. Win-win.

Kuham

Continue reading →

Preprosto kot pasulj

“Jutri bomo jedli pasulj!” Super! “Ti ga boš naredila!” Čakaj, kaj? Prvič, še nikoli se nisem lotila opletanja s kuhalnico nad loncem vrelega fižola, in drugič, nihče pod domačo streho ni zares vedel, kako se katalizatorja prebavnih plinov lotiti iz nule. Doslej so višje kulinarične inštance domače kuhinje za pripravo pasulja uporabljale kar fant. Najbrž to ni legitimno poimenovanje, ampak govorim o mešanici začimb, ki poskrbi za čarovnijo želenega okusa. Predstavljam si, da je poleg fižola to bila edina sestavina moje druge najljubše jedi na žlico. (Prva je čokolino.)

Pa smo doma staknili glave in se stegnili do najvišje police po najdebelejšo kuharsko knjigo. V Slovenski kuharici Felicite Kalinšek sva z gospodom Očetom trikrat pregledala (stvarno) kazalo, pa pasulja nisva uspela locirati. Nato se je nekje zabliskalo poglavje Srbska kuhinja in tam sva našla recept za srbski fižol, ki je bil po opisu še najbolj podoben pasulju. Voilà.

pasulj2 Continue reading →

Nosečnost za telebane, četrtič: Pušenjak vs. prvič noseča ženska

Na prvem “resnem” pregledu v nosečnosti (to je tisti, ko dobiš materinsko knjižico, pa prve fotografije, na katerih je morda že vidna kakšna roka ali noga, pa še ginekologinja ti reče kakšno na račun kilogramov, ki jih lahko (ali pa tudi ne) pridobiš v devetih mesecih (oziroma preostalih sedmih)) mi je ginekologinja poleg vseh ostalih nasvetov o osnovnem vzdrževanju telesa in duha med nosečnostjo na srce položila tudi to (in to povsem smrtno resno), da naj se pa interneta kar pridno izogibam. 

Pa v resnici internet ni najhuje, kar se lahko zgodi nosečnici.

Najhujša stvar na tem planetu, ki se lahko zgodi internetu (!) je prvič noseča ženska.

Pušenjak bi vedel, o čem govorim.

No, pa za tiste, ki vas čarobni svet forumov med.over.net še ni povsem potegnil vase, naj na kratko razložim, o čem oziroma o kom govorim. Dr. Stanko Pušenjak, alfa in omega slovenske ginekologije in porodništva, je moderator (po mojem mnenju) enega najbolj obiskanih forumov (takoj za Starševskim čvekom). To je košček interneta, kamor se zgrinja vsak dvom in sum in problem sleherne paranoične nosečnice v Sloveniji. Če kdo ve, ve Pušenjak. Če je Pušenjak rekel to pa to, potem to drži. Pušenjak je za slovensko ginekologijo to, kar je sestra Vendelina za domačo kuhinjo. Do njega čutim samo najglobje spoštovanje – pa na tem mestu pustimo ob strani vso strokovnost, ki jo premore, človek mora namreč imeti hudo jeklene živce in skrajno natreniran jezik (oz. prste), da s prvič nosečimi ženskami komunicira na takem nivoju, kot ga je moč opaziti v njegovih odgovorih. 

Sama na ABC ginekologije in porodništva zahajam predvsem zato, da ujamem tiste dragocene trenutke, ko je dr. Pušenjak s svojimi besedami tako spreten, da v odgovor uspe zapakirati ne samo strokovno medicinsko mnenje, temveč obenem navrže še kakšno globoko življenjsko modrost ali pa zgolj nastavi ogledalo. O čem govorim? “Ne znam vam odgovoriti, kolikšna je verjetnost da bo naslednja ultrazvočna preiskava pokazala plodov utrip. Možnost je popolnoma enaka, kot da vas za vogalom hiše čaka dinozaver – 50 % za DA ali NE.” Da sploh ne omenjam verige sporočil na temo listerioze ali salmonele ali toksoplazmoze – treh najbolj “strašnih” okužb s hrano, ki lahko doletijo nosečnice. Teme o tem, kaj je dotična oseba v tem pa tem tednu nosečnosti pojedla in kje in kako je bila salama narezana in na kakšnem krožniku postrežena in da je domačo skuto zajela z bronasto žlico in da je prodajalka v delikatesi kajmak v posodico nadevala z levo roko, medtem ko je bila oblečena v moder pulover … no, temu kar ni in ni konca. Saj ne rečem, ko te zagrabi panika, luštno vsekakor ni. (Tudi mene je zadnjič pregnalo na sosednji forum Ortodontija, ker se mi pač po 4 letih fiksnega aparata in stabilizacijski žički, ki jo imam trenutno nalepljeno na zobe, le-ti še vedno misteriozno premikajo.) Pušenjak po tem, ko z racionalnimi argumenti (listerija ni običajna bakterija, ki bi bila prisotna kar v mleku in mlečnih izdelkih povsod ampak je ena od redkih infekcij; problem so le mehki siri nepreverjenega oziroma nesledljivega izvora, večinoma butične, domače proizvodnje) ne doseže želenega učinka, na moje veliko veselje postreže s sledečimi vrsticami:

  • Glejte. To paniciranje nima nobenega smisla. Tudi preko ceste gre kdaj človek zamišljen in ne pazi, pa se večinoma ne zgodi nič.
  • Vedno se ponavljajo iste reči: najprej “njam” potem “joj”! Potem pa študiramo, kaj bi utegnilo biti v kajmaku, siru, maslu, salami, majonezi itd. ipd.
  • Če bi bile reči res tako usodne, bi ljudi na svetu že zdavnaj ne bilo več. Saj ste verjetno kdaj peljali skozi rdečo luč na semaforju? Vas je takoj povozil tovornjak? Verjetno ne, le malce večji verjetnosti za tak dogodek ste se izpostavili.
  • Če želite, da se vam zagotovo ne bo zgodila prometna nesreča, se zaprite v stanovanje in če se v vašo hišo ne zaleti ravno tank ali rudniški tovornjak, prometne nesreče ne boste doživeli. Če je to praktično, je seveda drugo vprašanje.
  • Bodite torej malo bolj kritični in realni in ne nasedajte vsaki histerični prijateljici, ki mora nujno okrog sebe širit skrbi in strah, da je srečna.

Mislim, da bo dovolj. Skočimo sedaj na hitro še k včerajšnjem kosilu: enchillade z mletim mesom

Continue reading →

Čili in visoke temperature

Zadnjih par mesecev se s prijatelji enkrat mesečno dobimo pri enemu od treh sodelujočih parov in se malce kulinarično pocrkljamo. Ta mesec je bila gostiteljica naša mansarda, midva pa sva se že kar nekaj tednov poprej zakopala v kuharske bukve in iskala, kaj dobrega bi gostom pripravila. Vsak mesec je gostujoči par zadolžen za glavno jed, ostala dva pa prineseta sladico in predjed. No, čeprav si jaz v kuharskih knjigah na moji polici pridno označujem zanimive recepte s post-it listki, pa tokrat nisem našla recepta, ki bi mojo glavno sestavino, ki me je čakala v hladilniku, umestil na krožnik tako, kot sem si jaz zamislila. Vse od kar sem nazadnje delila del poti z avtobusom domov s prijateljico, katere mož je odličen kuhar, in njenim pripovedovanjem o odličnem chiliju con carne, ki ji ga on skuha, se mi ta čili kar ni in ni hotel izmuzniti iz glave. 

Raziskava je bila obširna – najprej sem prečesala vse kuharske knjige. En recept sem našla v knjigi Novakovih, pa me ni prepričal. Potem sem poguglala, kako zadevi streže še Napotnik, ampak na koncu sem se odločila, da se posvetujem kar z omenjenim možem. Telefonski pogovor je bil dolg, sporočilo pa kratko in jasno – ob kuhi razmišljaj, kako se določene sestavine obnašajo, vzemi si čas in končni rezultat je bil zares fenomenalen. 

3

Continue reading →

Oda presežkom na vrtu, receptom po občutku in znanju starih mam

Khm, khm. Takole.

Priznam, sem stereotipna nabiralka. In zato se počutim med temi puncami z Bormašine precej stara mamasta. Težnja, da moram vse shraniti, me spremlja vedno in povsod. Da vsak višek pridelka nekako ohranim za kasneje, pa če posušim, zamrznem, delno ali v celoti predelam v kaše, kompote, solate. Važno, da shranim. Občutek, da sem poskrbela, da kasneje ne bom lačna, me pomirja. Saj v resnici vem, da se teh dveh kozarcev kompota ne naješ ravno, ali pa treh kozarcev paradižnikove omake, ampak vseeno. Pridejo prav in dajejo potuho mojemu ‘naredičimprejinsčimmanjkompliciranja’ načinu prehranjevanja.
Mogoče je to pravzaprav stvar vzgoje. Doma je mami vedno vlagala na veliko, police v kleti so se stalno polnile s klasično kislo zelenjavo, marmeladami, gobami in paradižnikovo omako. Zadnja leta malo manj, ker je bilo treba pojest, kar je bilo vloženo. Lani smo tako naredili čistko in kar precej starih kozarcev vrgli stran in naredili prostor letošnji beri zelenjave in sadja (priporočam, mi smo našli precej nekih pozabljenih zakladov).

Continue reading →