Nosečnost za telebane, devetič: čakanje

Takole med nosečnostjo je človek kar načaka. Ne bom niti začela o tem, kako dolga doba je v resnici devet mesecev. No, saj itak na sploh v življenju preveč čakamo. Vsak teden znova čakamo na petek in z njim vikend, potem celo leto čakamo poletje in dopust, pa mogoče čakamo še novoletne praznike … Samo čakamo, da se čas obrne in da se znajdemo na tisti dolgo pričakovani točki. Kaj pa potem?

Na začetku sem po prvih pregledih zavidljivo pogledovala proti veliko večjim trebuhom drugih nosečnic, ki so čakale na zadnje preglede v nosečnosti. Komaj čakam, da bom tudi jaz lahko hodila h ginekologinji vsak teden, sem si mislila. No, sedaj, ko res hodim na preglede vsak teden, komaj že čakam, da bom prišla potem po porodu na prvi pregled po šestih tednih od poroda. Pa saj sploh ne vem, kaj tako čakam. Večkrat se moram opomniti, da je treba uživati v ‘tukaj in zdaj’. In tako se opomnim, da uživam v kobacanju te male kepe v mojem trebuhu, uživam v tem, ko ugotavljam, s katerim delom telesa je bitje uprlo ob moj trebuh in ga izbočilo. Včeraj sem pol ure uživala med poslušanjem CTG-ja in srčnega utripa, ki je v povprečju bilo nekje s 135 udarci na minuto, na vsake toliko pa poskočilo do 160. Nisem si prinesla s sabo nobene knjige, telefon je bil lepo na tleh v torbi, samo poslušala sem enakomerne udarce, ki so zveneli nekako tako, kot da če bi ženska s petkami udarjala ob asfalt na poti domov iz službe. Na trenutke je pospešila korak, kot da bi lovila avtobus.

Prejšnji teden sem bila grozno nestrpna in neučakana. Tako dolgo že čakam in res me zanima, kako bo dete izgledalo, komu bo podobno. Bo kaj spalo? Se bo dojilo? Bo vse v redu? Prav opomnit se moram, da naj le še počaka kakšen teden ali dva v trebuhu, naj še malo zraste, sedaj, ko ima direktno povezavo z vsemi njami dobrotami, ki jih zaužije preko mene. Saj bo, vse ob svojem času. To si moram ponoviti približno tako pogosto, kot si ponavljam tisto, da je žensko telo ustvarjeno za rojevanje in da bo vse v redu. Vdih, izdih.

Dokler ne rodim, lahko popolnoma brez skrbi uživam v nekaterih dobrotah. Zadnjič sva jedla sladko-kislo kitajsko zadevščino z govejim mesom. Tale recept si le prihranite, ko bo v Lidlu spet aktualen azijski teden. 

2

Continue reading →

Goveji zrezki, mizarji in še cel kup stvari

Zadnje tedne (natančneje vse odkar sem pričela poleg faksa še delati) sem nekoliko izgubljena. Na računalniku preživim minimalno časa, spisek delov serij, ki jih moram še pogledat, je predolg in v resnici sploh več ne znam lenariti. Niti si ne upam! Takšnega kroničnega lenivca, kakor sem bila jaz, je očitno le možno zatreti. Po tem, ko je kazalo, da bo drugi semester četrtega letnika precej skromen, kar se predavanj tiče, se je moj urnik obiskovanja fakultete le nekako zapolnil. Poleg tega je tu še služba (zahvaljujoč čudovitemu urniku pa mi po oddelanih 6, 7 urah vseeno uspe priti tudi na predavanje, kakšna sreča), ta teden pa se mi je nakopal še rojstni dan. Aja, pa še k zdravniku moram.

 
Rojstni dan. Ne pričakujem daril, čestitk (le-te bi si bolj zaslužila moja mama, ki me prenaša teh 22 let, v zadnjih mesecih pa se zaradi mene čedalje bolj bliža bankotu), všeč pa mi je, če se dobim s prijatelji, družino, jih razveselim s kakšnim koščkom tortice in je to to. V kombinaciji predavanj, službe in rojstnega dneva sredi tedna, pa je tudi peka torte pravi podvig, zato sem že včeraj začela s pripravami! Več ur sem brskala po knjigah, revijah, internetu, da bi našla popoln in zanesljiv recept za beli čokoladni mousse. Seveda sem ga na koncu našla oz. malce priredila, ampak nekako si take torte ne upam spečti brez, da bi jo prej poskusno naredila enkrat za po kosilu. Tako sem na koncu vseeno pristala na preizkušenem receptu. Bom kdaj drugič, ko bom imela več časa in brezdelja, zaplula v eksperimentalne vode.
 
Aha in še en dejavnik, ki mi malce kravžlja živce (spanca pa se na srečo ne dotakne, prav presentljivo, da navkljub vsemu spim odlično in kot dojenček). Moja mansarda. Lani takle čas so se začeli zbirati predračuni za menjavo strehe, potem je sledila izolacija, stene, električne in vodovodne napeljave, knauf, tudi vse je že prebeljeno, ploščice v kopalnici so položene in intenzivno se zbirajo predračuni mizarjev za takšne in drugačne omare, tla in tako naprej. Ampak vse to je silno naporno. Okej, pride mizar št. 1, vse premeri, ti poveš svoje želje, to traja eno uro. Pošlje predračun in številka, ki se tam zasveti, ti ne pove čisto nič. Treba je poklicati še enega mizarja, da on opravi isto, spet moraš vse povedat isto, najti čas, razlagati, kako se sploh pride do tebe, čakati na ponudbo … potem dostaviti slabo novico tistim, ki se ne bodo prebili naprej v superfinale in dobro tistim, ki lahko pričenjo z brušenjem svojih … dlet? Z eno besedo: naporno. Ampak … na koncu bo vse okej. Malo je treba pojamrati, zadihati in najti v svojem življenju stvari, ki te prav tako osrečujejo, a niso tako zelo naporne. Kot je, na primer, kuhanje nedeljskega kosila in prenašanje silnih modrosti kuharije na mlajše starejše.
 
On sicer trdi, da sva kuhala oba, ampak jaz bom vse zasluge za izjemne Goveje zrezke v omaki prepustila njemu. Dečko je izrazil željo, da bi se naučil kuhati, zato začenjamo pri preprostih receptih. Prejšnji teden je skuhal omako bolognese, to nedeljo pa zgoraj omenjeno zadevo. In bilo je res super.
 
 

Sestavine (za štiri osebe)

  • 4 goveje zrezke
  • sol
  • poper
  • gorčica
  • 3 čebule
  • 2 stroka česna
  • olje
  • manjša bučka
  • lovorjev list
  • majaron
  • timijan
  • 3 dl goveje jušne osnove
  • 1 žlica paradižnikovega koncentrata ali mezge
  • 1 dl suhega belega vina

Priprava

Zrezke potolčemo, posolimo, popopramo in premažemo z gorčico (z obeh strani). Na hitro jih popečemo na olju, par minutk na vsaki strani, in preložimo na krožnik. Pokrijemo s folijo, da zadržijo toploto.
Na isti ponvi prepražimo nasekljane čebule in česen. Ko čebula postekleni, ji dodamo zrezke ter prilijemo jušno osnovo (jaz sem uporabila kar jušno kocko, ki sem jo raztopila v 3 dl tople vode). Dodamo še majaron, timijan in na koščke narezano bučko. Pokrijemo in kuhamo pol ure.
Po pol ure zrezke spet prestavimo na krožnik, omako pa prepasiramo s paličnim mešalnikom. Dodamo še paradižnikov koncentrat ali paradižnikovo mezgo. Omako in zrezke vrnemo v ponev, dodamo en lovorjev list, vino ter po potrebi še vodo. Kuhamo še pol ure. Na koncu po potrebi še dosolimo in popopramo.
Zraven postrežemo krompir, pire, tenstan, kuhan, riž ali kaj drugega.