Trenutek zame in čokoladna torta z gozdnimi sadeži

Mogoče ni prav, ampak ko sem slabe volje, utrujena in imam dovolj vsega, se rada potolažim in pocrtam s čim dobrim. Zadnje tedne so moji dnevi polni obveznosti, bodisi službenih ali tistih doma. Zgleda kot da kar ne morem zadihat, si privoščiti enega mirnega tedna, brez delovnih vikendov ali natrpanih popoldnevov. Nujno si vzamem vsaj kakšno urico, popoldne ali večer samo zase, da si malo odpočijem in odmislim skrbi. Pri temu mi pomaga tudi kuhanje ali peka.

20160927_190349

Dragi si je za rojstni dan pred dobrim mesecem zaželel torto. Ker takrat (nič kaj presenetljivo) ni bilo časa, da bi jo sama spekla, jo je dobil kakšne tri tedne kasneje. Ravno, ko sem potrebovala malo oddiha od skrbi in vsakodnevne rutine. Torto sem si zamislila na podlagi tega, kar ima rad. Vsako leto si zaželi Sacher torte (meni je večinoma preveč – čokoladna, težka, včasih suha, zato se ji najraje izognem), vem pa da ima rad tudi sveže, sadne. Zakaj torej ne bi poskusila pripraviti čokoladne torte z gozdnimi sadeži in jogurtom? (Joj, res ni lepa, ne more vedno uspeti. Je pa dobra, obljubim.) Continue reading →

Nič manj kot nebesa!

Hkrati s prvim jesenskim dnem (ali je bil včeraj? Včeraj je bil, kajne!) objavljamo recept za sladoled. Ha, ne damo poletja kar tako, to pa res ne. Pa v resnici recept tule služi zgolj kot spremljevalec. No, saj ne, da ni pomemben ampak, nekaj je še veliko bolj pomembno! 

Saj vemo … treba je zdravo živet. In načeloma vsi vemo, kaj pomeni zdravo življenje. Manj jest, veliko migat, in predvsem biti pozoren na tisto malo, kar jemo. Bela moka je strup, pa sladkor tudi, maščobe – eni so za, drugi še vedno ne … Vsakemu po svoje. Ampak ja, to s sladkorjem se strinjam. Ni v redu. No, je v redu. V moderaciji. Če si je sposoben. (Jaz vem, da je nisem.) In zato me ob tem, ko samo pomislim, da je treba reči adijo sladkorju, ne popadejo nič manj kot samomorilske misli. Če je pa dobrooooooo. Mmmm.

Torej … zadnjič je na naš info@bormasinazapunce.si priletelo eno simpatično sporočilo z Medexa. (Mimogrede – vesele smo vseh simpatičnih sporočil. Takšnih in drugačnih. Lahko rečete tudi samo živijo. :P) In potem sem na to sporočilo že malo pozabila. Pa je pozvonil poštar. In prinesel paket. In odprla so se mi  N E B E S A.

1

Continue reading →

Prva v dva petnajst.

Te prve januarske dni brez problema enačim s poporodno depresijo. Saj ne, da sem jo kdaj imela, poporodno depresijo namreč, ampak znam si predstavljati, da je podobno, ko občutke vznemirjenosti, pričakovanja, vzhičenja in evforije pred tisto odločilno sekundo, ki prevesi staro leto v novega, zamenjajo občutki … gremo še enkrat od začetka. A se človek tega kdaj naveliča? Konstantnega krogotoka, vsakoletnega ponavljanja določenih dogodkov? No, bom raje kar zaključila s to ponovoletno melanholijo. Niti misliti si ne morete, kako zelo sem v resnici čakala tole novo leto, pa čeprav je 2015 liha številka in te mi resnično niso najljubše. Leto 2014 je bilo tako dobro, da je samo še potrdilo pravilo uspešnih in epskih sodih let, tako da grem z rahlim dvomom novemu letu naproti. Vseeno pa imam rada nove začetke in prazne liste in … vse to. Rada imam pa tudi torte.

Mislim, da bodo torte vedno moja ljubezen številka 1, ne glede na to, kaj vse novega stestiram in poizkušam. Nekako sem se navadila, da torte ustvarjam po svojem okusu, to pomeni, da imam v bazi receptov nekaj receptur za biskvit, nekaj za različne kreme, par sadnih različic, nato pa samo sestavljam skupaj in ustvarjam. Tik pred novim letom smo praznovali z belo čokolado in gozdnimi sadeži v naši sredi.

IMG_20150102_113531

Continue reading →

Slavnostna večerja – Snežne kepe

Božični nemir (da ne rečem panika) je mimo, zapozneli božički tu in tam še tečejo šprint, da pustijo darilca pod jelko. Božično prenajedanje je prav tako mimo, izgovorov za pretirano posvečanje hrani in pijači pa je še vedno dovolj. Vendarle je treba biti gostitelj, kot se šika. Družina je svoje delo kot poskusni zajček za nove recepte opravila, prijateljem zdaj lahko serviramo preizkušene in izboljšane recepte. Sicer sem sama naredila ravno obratno, nihče pa se ni pretirano zgražal (razen nekaj godrnjanja ‘kam naj spravim še sladico’, ki pa ga gladko preslišim).

Zakaj sem za slavnostno večerjo izbrala ravno snežne kepe? Ker so tako retro, da so že zato vedno ‘in’, pa tudi zato, ker smo si sneg želeli že par tednov nazaj, pa ga ni bilo od nikoder. Sladica je preprosta, lahko jo pripravite malo vnaprej, dobra je topla in mrzla, ostala pa tako ali tako ne bo! 

IMG_0350

Continue reading →

Postsladoledna okupacija beljakov ali torta Pavlova

Zadnje par dni se spopadam s povečano količino časa, ki ga imam v rokah in tako se moji dopoldnevi pričnejo ultra organizirano in motivirano, ko se usedem za računalnik in uredim še kakšen popravek diplome, potem mi celo uspe še kaj pospraviti po stanovanju (in, prosim, naj mi nekdo ob priliki razloži, kako mi sploh uspe ves čas konstantno nekaj razmetavati, mislim, halo, ena sama uboga oseba malce lomasti po tejle mansardi, pa sploh ne delam hudih premikov ali karkoli, ampak razmetano je pa ves čas!) in se morebiti športno udejstvovati, popoldnevi pa so tako zelo utopljeni v bluzenju, kot je utopljena tudi žlica v kozarcu Vikikreme.

In če bi to bluzenje vsaj izkoristila za prebiranje knjig ali kakšno podobno širjenje kulturnega intelekta, ne … Zadnje čase počnem to, nad čimer sem se vedno čudila, kako drugim uspeva. Na YouTubu visim ure in ure in gledam 20-minutne monologe brhkih Američank o tem, kakšen puder in korektor in rdečilo in milijon drugih preparatov, katerih slovensko poimenovanje mi ni znano, uporabljajo. Prišlo je celo tako daleč, da sem se oni dan usedla pred moje majhno kozmetično ogledalce, ki je sicer predvsem v uporabi takrat, ko si postiskam vse mozolje in ogrce na obrazu, in skušala naličiti oči v stilu “smokey eyes”. Kaj za vraga?!

Continue reading →

Čizkejk.

Ura je pol šestih zjutraj, moje telo se že zadnja dva tedna takole zbuja pred budlko, in oprostite mi, če moje misli niso najbolj nabrušene. Veste, občutek, ko človek odpre oči pred budilko, je zanimiv. Prva stvar je ta, da ti niti ni najbolj jasno, kateri dan sploh je. Zvonjenje budilke ti najbrž kaj hitro da vedeti, da vstajaš pod prisilo, kar lahko enačimo s tem, da je treba v službo. Brez budilke pa so misli za trenutek prepuščene interpretaciji. Kateri dan je? Kateri del dneva je? Koliko je ura? Zakaj budilka ne zvoni? No … vse to je hitro rešeno s pogledom na uro. Potem pa naprej … ali naj vstanem? Naj še malo poležim? Borba je huda, ampak misel na to, da me zbudi nehumano tuljenje budilke je veliko težja od tega, da kar vstanem in postorim kaj, za kar mi bo popoldne tako ali drugače zmanjkalo časa.

In sedaj sem tu.

V soboto pa sem bila v zidan’ci. Dva avtomobila z ljubljansko registracijo sta onesnažila malce dolenjskega zraka in slavilo se je dolgo in obilno. Moja najljubša oseba pod soncem je praznovala rojstni dan. Sladki program je bil obsežen in izjemen, šel je pa nekako takole. Slavljenčeva mama se je že zjutraj odpravila v lokalno pekarno po mini krofke in rogljičke, ki so naravnost za umret.

Continue reading →

Draga Sanja!

Zadeva je zelo preprosta in gre takole: vzameš šest jajc. Če imaš kakšen bolj zmogljiv mešalec (kaj, kar bi znalo biti podobno tej zadevi) ti ni potrebno ločevati beljakov in rumenjakov, to je potrebno le v primeru navadne bor mašine za punce. Potrebuješ še 220 gramov sladkorja, ki ga počasi dodajaš v posodo med stepanjem celih jajc ali pa beljakom, ki jih stepaš z ročnim mešalcem. Ko so jajca stepena (oz. ko so beljaki narasli in precej trdni – hitro stepeš še rumenjake in jih z metlico previdno primešaš beljakom) jim med mešanjem s lopatko dodajaš mešanico 200 gramov moke in 50 gramov kakava. Mešati je potrebno počasi in previdno, da ohraniš čim več zraka v stepenih jajcih, saj potem kasneje biskvit v pečici lepo naraste in nimaš problema z rezanjem na več plasti. Ko je vsa moka dobro vmešana, vliješ maso v pekač premera 26 cm in ga položiš v pečico, ki si jo predhodno ogrela na 180°C. Pečeš 45 minut, z zobotrebcem lahko preveriš, če je biskvit res pečen.
Ko je biskvit pečen, odpreš pečico in pustiš biskvit par minut še v njej, da ne bo šok ob spremembi temperature prevelik in bi posledično “padel skupaj”. Potem počakaš, da se dobro ohladi in ga prerežeš na tri plasti. Za to je potrebno malce vaje, predvsem pa dolg in oster nož, pa veliko samozavesti in zaupanja vase. Ampak saj bo šlo!
Za to torto sem uporabila samo dve plasti, kar pomeni, da lahko eno zamrzneš (v hladilniku lahko počaka tudi 4 – 5 dni) in jo kasneje uporabiš za kakšno drugo pecivo. Lahko pa jo (tako kot sem naredila jaz) zmelješ v drobtine in z njimi okrasiš torto. Prvo plast torej položiš na krožnik, na kateremu bo torta tudi servirana. Okoli nje ponovno vpneš obroč, v katerem se je pekel biskvit. Segreješ mleko (vsaj 2 – 3 dl za eno plast!) in ji dodaš nekaj ruma.
Potem pripraviš kremo. Vzameš pol litra sladke smetane za stepanje in 250 gramov čvrstega jogurta. Jaz sem uporabila še en paketek instant želatine iz Hoferja. Pa seveda 4 zvrhane žlice Nutele ali katerega drugega čokoladnega namaza po tvojem okusu. Smetano stepeš in ji že med stepanjem dodajaš želatino. Nutelo dobro zmešaš z jogurtom in vse skupaj vmešaš v smetano. Potem pa gre stvar takole:
  • prvo plast nasočiš z mlekom,
  • potreseš z zamrznjenimi gozdnimi sadeži (ali drugim sadjem, lahko tudi iz kompota – sok pa uporabiš za sočenje),
  • vse skupaj premažeš s polovico kreme,
  • na kremo položiš drugo plast in jo dobro pritisneš ob kremo,
  • nasočiš drugo plast biskvita,
  • zopet potreseš z gozdnimi sadeži,
  • premažeš s preostalo kremo in jo poskusiš čim bolj poravnati.
Potem torto pustiš čez noč v hladilniku, da se okusi dobro prepojijo. Torto lahko preliješ s stopljeno čokolado, kateri si dodala nekaj smetane (ne stepene!) in jo okrasiš po želji. Z nožem torto ločiš od oboda in le-tega odstraniš in torto okrasiš še po obodu. Lahko jo samo premažeš s smetano ali se kako drugače poigraš. Lahko pustiš tudi neokrašeno, saj se lepo vidijo plasti. In to je v resnici vsak umetnost.
No, samo pojesti jo je še treba.