Včasih se pa splača pogledati tudi v košaro s sadjem II. kvalitete.

Tam se namreč ne nahaja nič drugega kot tisto sadje, ki je imelo na razpolago precej časa, da je lepo dozorelo. Nekateri se lahko zmrdujejo, da je to gnilo, ampak ni. Nobena tista še napol zelena in trda banana, ki v večini trgovskih centrov stanejo cca. 1.15€, ne bi spodnjemu receptu dala takega okusa in vonje, kot so mu dale banane, ki sem ji čisto po naključju odkrila in kupila za 0.65€ na kilogram. In kakšen vonj je izbruhnil ven iz tiste mehke banane, omojbog, ne znam opisati.

Bananini mafini

Sestavine (za 15 mafinov in še za eno žlico surove mase za v usta)

  • 250 g zmečkanih banana (to so približno 3 večje oz. 4 manjše banane)
  • 125 g masla
  • 1 vanili sladkor
  • 100 g kristalnega sladkorja
  • 2 jajci
  • 200 g moke
  • 1 pecilni prašek
  • 5 žlic ovsenih kosmičev
  • malo limoninega soka
  • pljunek tekočega jogurta

Priprava

Banane zmečkamo. Maslo stopimo in ga stepemo s sladkorjem (kristalni + vanilijev). Maslu dodamo še 2 jajci in stepemo. Tudi banane dodamo mokrim sestavinam, prav tako limonin sok (po okusu, vsaj kakšni 2 žlici). Moko in pecilni prašek presejemo v mokro zmes in zmešamo. Če je masa zelo gosta, dodamo še jogurt (lahko tudi mleko). Na koncu dodamo še ovsene kosmiče. Maso nadevamo v modelčke, sama na koncu po nepečenih mafinih potresem še malo cimeta. Pečemo 20 minut na 180°C.
Bolj enostavno kot to je že težko.

Ko jogurt polupčka gozdne sadeže …

… nastane nekaj precej poletno svežega, prej kiselkastega kot sladkega.

Sploh pa je zadeva tako enostavna, da mi je že prav butasto pisati recept. In priprava je neverjetno hitra, pride priročno, ko se ti na obisk nepričakovano najavijo sladkosnedci.
Gre pa nekako takole – v kozarčke natresemo nekaj gozdnih sadežev, vsaj toliko, da je dno pokrito. Stepemo 2 dcl sladke smetane, primešamo ji jogurt (lahko navaden, jaz sem uporabila 2 x180 ml, lahko tudi kakšen sadni, vanilijev), sladkamo po okusu. Sama sem dodala še nekaj limonine arome. Če želite bolj trdno kremo, ji vmešajte kakšen želatina fix. Jaz ga nisem uporabila. Potem preprosto napolnite kozarčke, na vrh potresite s čokolado ali oreščki, fino ohladite in to je to.

Novo leto, oh ta pasja študentska in makaroni

Spremembe? Niti ne in po drugi strani absolutno. Še vedno vztrajam v Španiji, neznansko dolgo pohajkovanje po ulicah Seville pa je (končno?) prineslo nekaj notranjega miru in poravnanih računov same s sabo. Recimo. Če ne drugega bo vsaj forma odslej naprej drugačna in bo v ospredju predvsem hrana, ta čudoviti del življenja, ki vzame toliko časa, nekaterim pa prinese še kako veliko preglavic. Od sedaj naprej malce manj konfigiguriram glavo (ker mi v dobrih dveh letih pisanja to ni prineslo vidnejšega napredka (razen nekaj zelo prijetnih poznanstev), pa saj ne vem, če sem si ga v resnici sploh želela) in več preizkušam brbončice na jeziku. Neka taka dolgoletna želja, da združim hrano in meni tako ljubo pisano besedo. Ko človek enkrat premaga tisto ‘ja pa nimam tako dobrega fotoaparata, da bi bil blog posvečen izključno in samo hrani’, je zadeva v resnici precej enostavna.

Januar je. Ja, saj vsi vemo, kaj to pomeni za študentarijo. Izpiti. Tudi v našem mednarodnem zasedju je ta teden že precej pestro. Nekateri cimri večinoma rezidirajo v kuhinji za jedilno mizo, kjer se vsem na očem glasno učijo, eni na dnevni bazi migrirajo v knjižnice, drugi pa samozavestno gledamo na izpopolnjen načrt učenja na papirju in potrpežljivo in malce s strahom čakamo na torek. V skladu s tem študijskim duhom so se tudi prakse v kuhinji rahlo spremenile. Še Italijanki, ki sta prej vestno skuhali kakšno odlično rižoto ali juho, ki se je na ognju cmarila približno dve uri, se sedaj zatekata k hitro pripravljenim jajcem na oko in popečenemu kruhu. Umetnost preživetja v teh hudih časih je, jasno, najti ravno pravo sorazmerje med okusom in hitrostjo. Danes so tako svojih pet minut slave na krožniku in nadaljnih par zadovoljivih ur v želodčku doživeli svedri s tunino omako.
 
 
Tako zelo tipično študentsko, predvsem poceni in hitro, ampak okusno.
 

Sestavine(za enega/o sestradanega/o študenta/tko)

 
  • olivno olje
  • pol čebule
  • eno korenje
  • ena konzerva tune
  • 1,5 dcl paradižnikove mezge
  • dva ščepa soli
  • par vejic peteršilja
  • 100 – 120 gramov svedrov (ali katerekolih drugih testenin)
 

Priprava

Za začetek pričnemo s segrevanjem vode, v kateri se bodo kuhale testenine. Vodo solimo šele takrat, ko že začne vreti, sicer se čas do vrelišč še podaljša. Medtem v ponev zlijemo nekaj olja na katerem prepražimo sesekljano čebulo. Da preprečimo, da bi se nam zažgala, jo posolimo. Tudi zmeren in ne prevelik ogenj bo pripomogel k temu. Med praženjem v ponev naribamo korenje. Vse skupaj pražimo še nekaj minut, med tem pa tudi voda za testenine že vre, tako da nadaljujemo s kuhanjem le-teh. Korenju in čebuli dodamo paradižnikovo mezgo. Pozor – to ni niti paradižnikov koncentrat (tisti, ki se ga ponavdi dobi v tubi), niti niso to pelati. Le-te bi sicer lahko nasekljali in z omako prav tako uporabili namesto paradižnikove mezge. No, vsaj v tem receptu. Malce premešamo, nato dodamo še tuno, ki smo jo odcedili iz konzerve. Vse skupaj dobro premešamo in pustimo na manjšem ognju, dokler testenine niso kuhane. Po tistih mučnih 9 minutah čakanja (toliko so potrebovali moji svedri), jih odcedimo in dodamo omaki. Če se je omaka v tem času preveč zgostila, ji dodamo malce vode, v kateri so se kuhale testenine. Vse skupaj dobro premešamo, dodamo še nasekljan peteršilj, po želji še kakšne druge začimbe in … uživamo.