Nosečnost za telebane, petič: odločitve.

Odločitev o tem, ali sploh imeti otroka ali ne, je v resnici še posebej preprosta.

Najhujše pride potem, ko človek enkrat začne obiskovati šolo za starše. Prvih par mesecev nosečnosti je, roko na srce, precej enostavnih. Okej, res je, da sem ena izmed tistih srečnic, ki se ni spopadala z dolgotrajnimi slabostmi ali bruhanjem, predavanje na faksu sem morala prešpricati samo enkrat, ker se nisem uspela sestavit in spravit iz postelje. V resnici si do tretjega meseca itak vsa na trnih in čakaš prve preglede, drugo tromesečje potem že nekako mine, ker se ponavadi počutje v tem obdobju malce izboljša in živiš naprej povsem normalno, kot si prej. No, v tretjem tromesečju se pa začne. Počasi bo že treba kaj pripraviti, pa potem slišiš še kakšno zgodbo o tem, kako je pa katera rodila že tudi kakšen mesec prej, pa itak se ponavadi urejanje sobice in čakanje, da pride voziček, zavlečeta vsaj za par tednov, da sploh ne govorim o tem, da se je hudo težko uskladiti, kdaj bova imela čas za skočit v Ikeo in novomeško Qlandio (treba je slalomirati med delovnimi sobotami, trgatvami in praznovanji rojstnih dni), ker imava za porabit darilne bone. Ja. Zadnji udarec je pa potem še šola za starše. Pustimo ob strani ves časovni pritisk in neko notranjo željo, da imam en mesec pred PDP-jem (predvidenim datumom poroda) že več ali manj vse pripravljeno in potem samo še … čakam. Tukaj se potem začne saga z različnimi informacijami/mnenji.

Saj vsi vemo, da je splošno znana resnica ta, da ene same splošno znane resnice na svetu ni. S temi problemi se soočamo celo življenje. Katero fakulteto izbrati, da bo čez par let, ko diplomiramo, to področje še vedno zaposljivo? Katero pasjo hrano v trgovini kupiti, da Pesjanka ne bo imela driske? S katero barvo prepleskati stanovanje, da se je čez par let ne bomo naveličali? Tako nekako, saj veste, v katero smer pes taco moli. Skozi vse te življenjsko (ne)pomembne odločitve vsi dokaj relativno mirno plujemo. Če imate srečo, ste bolj “ah saj bo kar bo in bo v redu”, če pa ste svoje mame hči (kot sem jaz), pa take odločitve iz leta v leto težje sprejemate. Saj ne rečem, pri izbiri barve, s katero sva prepleskala eno steno v otroški sobi, sem bila precej suverena, ampak kar se pa ostale otroške opreme tiče, me je pa stvar konkretno povozila.

Fizioterapevtka je v šoli za starše rekla, da je najbolje, če je otrok čim več časa na tleh, na blazini, da se prosto giba, ima neomejeno gibanje in da zato odsvetuje tako imenovane otroške ležalnike. Okej, že lepo in prav, ampak od ene mamice sem slišala, da je pa tisti ležalnik, ki ni lupinica, super za na mizo ali pult, da je otrok blizu tebe in lahko celo kaj skuhaš ali postoriš v kuhinji. Pa smo pri dilemi številka 1. Potem malce razmišljam o tem, kaj bova z detetom cele dneve počela in jasno, da bova zunaj, kolikor se bo le dalo, na svežem zraku. Ampak cele dneve samo z vozičkom okoli hodit, hja, do Črnuč in nazaj, pa čez polje do Šentjakoba, pa čez eno drugo polje samo eno krog … ne vem, jaz bi šla tudi malo v kakšen hrib, pa Šmarna gora me mika, marca bi znalo biti že prav lepo, a ne bi bilo fino z nosilko (Boba ima tako krasne!) malo raziskovati še kaj drugega? Pa potem spet slišim od ene mamice, da čim otroku enkrat predstaviš čudovit svet nosilk, da potem se razvadi in noče biti več v vozičku, pa v gozdu so klopi pa … Dilema številka 2. Potem je tu še vprašanje, kakšno igralno podlogo kupit za na tla, elektronska varuška da ali ne, in tako naprej in tako naprej, izbire in možnosti so neskončne, odločitve pa časovno in finančno problematične. Roko na srce – ne morem si ravno privoščiti, da kupim vse dodatne pripomočke, ki bi si jih želela. Niti si jih ne morem izposoditi, da bi lahko stestirala, če otroku paše ali ne. 

Moj problem pri takih odločitvah je v resnici tak, da ne vem, komu verjeti in zaupati – strokovnemu mnenju in priporočilom ali dobrim nasvetom izkušenih mamic. V resnici je pa itak najbolje, da neham dramatizirat, se na koncu impulzivno odločim in situacijo, če se bo le-ta izkazala za problematično, rešujem, če in ko bo to potrebno. V resnici je pa to šele pljunek v morje. Kje so še vse druge pomembne odločitve glede cepljenja, vzgoje in drugih področij, ki so za otroka lahko veliko bolj pomembne (in bog-ne-daj usodne), kot pa to, ali bo svet spoznaval iz vozička ali pa iz nosilke. 

Pravila itak ni – vsak otrok je drugačen in če ena mama reče, da njen po tem, ko je bil v nosilki, ni hotel biti več v vozičku, to niti približno ni indikator tega, da bo tako tudi z mojim. Je pa vseeno težko iskati in izbirati najbolj optimalne možne splošne resnice na svetu. Še posebej, ker s temi odločitvami v resnici ne vplivaš nase, ampak na nekoga drugega. Odgovornost, pa to.  

Za konec pa še jabolčni drobljenec z angleško kremo

IMG_20150921_090421

Continue reading →

Tarte aux Pommes

Takole gre. S police vzameš tisto ta debelo, modro bukvo; ali v mojem primeru odpreš neskončno velik pdf dokument in zavzdihneš, ko ugotoviš, da ima knjiga Mastering the Art of French Cooking več kot 700 strani. In samo o prvem delu govorimo. : ) Julia je bila pridna. Zavzdihneš drugič, ko ugotoviš, da za polovico receptov potrebuješ bourbon. Za katerega nimaš denarja. In pol tone masla, ker, kot pravi Julia, ni je stvari, ki ne bi bila dobra z zadostno količino masla.

Tako kot Tina sem jo tudi jaz prvič srečala v filmu Julia & Juliet. Po tem se morala obrisati lužico sline s tipkovnice in si obljubiti, da nekoč pa čisto zares pripravim čisto zaresno burgundujsko govedino. Ampak danes, danes ni ta dan. Na plano sem privlekla kompulzivni nakup, ki sem ga razdevičila za slavnostno večerjo. Se še spomnite zelenjavnega quicha? Vsaj še enkrat bo tako moj pekač s snemljivim (ali lažnim?) dnom uresničil svoje poslanstvo in postal pekač za tart. Ali pito, če hočete. Jabolčno. Francosko. Tart aux Pommes.

pita2

Continue reading →

Krof, ki to ni

Ko nas je Mercator razveselil s pustno novico in izzivom zdravih krofov sem se … prestrašeno zvila v dve gubi. Priznam, na trenutke iz dna srca preziram vse tisto, kar se dandanes prodaja kot zdravo, še bolj pa me jezi človeška pamet, ko bi povsem enostavno lahko marsikateri problem rešili s preprosto zmernostjo, pa se raje zatekamo v take ekstreme, da hudo bolita in srce in denarnica. Ob telih naših zdravih krofih sem se nevšečnostim enostavno izognila tako, da sem na tlako povabila Ano in Sanjo, potem pa sta packali in se matrali, jaz pa sem lepo tiho pomivala posodo in si mislila svoje. In ob vsakem poizkušanju zmajevala z glavo in mrmrala: “To niso krofi.” Pa saj smo se dekleta imela čisto fino, lepo smo se podružile, klepetale na dolgo in široko, jaz pa mislim, da bom do nadaljnjega zaključila s takšnimi in drugačnimi “zdravimi” različicami klasik – raje pojem samo enega. Eden je zdrav, nihče me ne bo prepričal v nasprotno. Tako, Tina se poslavljam, v branje vam prepuščam Anine pisarije.

Ko kuham s Tino/pri Tini sem iz neznanega razloga vedno živčna. Ne zaupam toliko v svoje kuharske sposobnosti in ves čas mislim, da bom nekaj naredila narobe. In neizbežno se to tudi zgodi, prav zaradi tega, ker me je strah. Sicer nič nerešljivega, sploh tokrat ni bilo skoraj nobenih zapletov, vseeno pa sploh nismo bile navdušene nad nalogo in smo ‘zdrave krofe’ že pred začetkom obsodile na propad. Sama sem bila najbrž še najbolj avanturistična in sem si želela nekega rezultata, tako da sem se lotila dela.

Continue reading →

Slovenski zajtrk v grižljaju – Medeni mafini

Slovenski zajtrk

Prazna vreča ne stoji pokonci!

Po jutru se dan pozna.

Rana ura, zlata ura.

Vstal sem z levo nogo.

Dobra jed se sama ponuja.

Vse je šlo za med.

Sekira mu je padla v med.

Bolje cel črv v jabolku kot samo pol.

Šlo je kot po maslu.

Vreči puško v koruzo.

 

Continue reading →

Zajtrk, najpomembnejši obrok v dnevu

Odkar pomnim, sem jedla zajtrk. Kljub temu, da sta ga moja starša redno ignorirala (mama ga še vedno, kljub prigovarjanju), sem se sama kot otrok rada zjutraj posladkala. Nisem vedela, kaj je slovenski zajtrk in sem šele pred kakšnim tednom ugotovila, da je kruh z maslom in medom, jabolko in kozarec mleka tradicionalen slovenski zajtrk. Pojma nisem imela. Kot otrok sem za zajtrk jedla ‘merendine’, ali male malice, če direktno prevajam. V bistvu gre za kupljene in zapakirane ‘tortice’, roladice in različne druge biskvite, ki so bili pri meni navadno polnjene z mlečno kremo in oblite s čokolado. To so bili moji otroški zajtrki. Zelo zdravo, ha? No, na neki točki sem jedla tudi kosmiče, ampak so bili tudi ti precej sladki in mislim, da nič kaj bolj zdravi. Ampak bolje nekaj, kot nič do 11.00, ne?

Tudi danes ohranjam dobro navado zajtrkovanja zjutraj. Večinoma so moji zajtrki bolj zdravi, kot so bili nekoč. Se pa tudi kakšen dan zgodi, da vase spravim kup sladkorja. Včasih je tako enostavno lažje. Naj se vrnem k slovenskemu zajtrku, ki je bil naš naslednji #kuhaM izziv. Jaz sem si ga zakomplicirala in najbrž sem ga naredila malo manj zdravega, kot je v osnovni različici. Sem se pa zato poigrala s sestavinami in dobila ocvrte/pečene jabolčne krhlje v kruhovi škorjici.

062 Continue reading →

Kruh, mleko, maslo, med, jabolko!

So vam sestavine, naštete zgoraj, kaj znane?

Menda se bliža 21. november. Menda je to dan slovenske hrane in otroci v šolah in vrtcih širom Slovenije bodo ta dan začeli s slovenskim zajtrkom, sestavljenem iz zgornjih sestavin. Meni so v spominu na šolske zajtrke ostali samo smrdeči zelenjavni namaz (ki bi mi trenutno verjetno predstavljal nič manj kot kulinarični presežek), čokolino, za katerega smo se praktično stepli in burek, ki je bil tako zelo masten, da je prtiček, na katerega smo ga odložili, v sekundi dvajset postal neviden. Ampak to so bili dobri časi brezskrbnosti in tudi na trenutke slabi šolski zajtrki jih niso mogli pokvariti.

No, sedaj sem pa velika in ko sem bila še majhna si niti misliti nisem mogla, da si bom nekoč iz samega užitka pripravljala zajtrke. Oziroma bolje rečeno … eksperimentirala s sestavinami za zajtrk. Ampak, v elektronski pošti je pisalo, da je to naš naslednji #KuhaM izziv in kar je treba, je treba! Poiskati zanimive, preproste, okusne, igrive, kreativne ideje za obrok iz sestavin slovenskega zajtrka. No, pa dajmo.

IMG_20141116_111513

Continue reading →