262 dni …

… je minilo od mojega zadnjega prispevka na Bormašini. Od takega zapisa, kot se ga pričakuje – z receptom in fotografijo. Kar zmrazi me. To so skoraj 3/4 leta! Kaj se je v tem času dogajalo? Zaposlila sem se. In 40-urni delovnik me je popeljal na tak roller coaster čustev, kot si nisem mogla niti zamisliti. Saj ni prvič, da sem v službi za polni delovni čas, da po enem letu magisterija in porodniški se človek hudo odvadi vsakodnevne 8-urne obveze. In ta sprememba me je popeljala na en cel kup osebnostnih sprememb in prilagajanj … predvsem pa mi je prinesla pomanjkanje časa. Pomanjkanje časa za druženje z mojo čebelco, pomanjkanje časa za najbolj osnovna gospodinjska dela, kje je šele telovadba, da o kuhariji sploh ne govorim. Ampak moj škrat raste. Postaja velika in samostojna deklica, hkrati z dolgimi zimskimi dnevi, zaradi katerih bomo primorani poiskati aktivnosti znotraj štirih sten pa vam obljubim, da prihajajo boljši časi tudi za mojo kuhinjo in Bormašino. O vseh novostih in dogajanju v tem letu vas definitivno seznanim še v prihodnjih objavah, danes pa pojdimo raje kar na recept.

Zadnjič sem za uverturo spekla piškote. Še vedno imam najraje izzive, ko imam v hladilniku kakšno določeno sestavino, ki jo moram porabiti. Tokrat je bil to kremni sir. Pinterest mi je hitro ponudil recept za piškote iz kremnega sira in nastali so najbolj enostavni, mehki, biskvitasti piškotki, s čudovito aromo vanilije. Toplo vam jih priporočam kar tako, za posladek k kavici.

Continue reading →

Bučkaton – 2

Pa nadaljujmo.

V resnici sem hotela narediti bučni burek. Pa doma nisem imela vlečenega testa, v trgovino pa nisem utegnila skočiti. (#dojenček) Pa sem se malce sprehodila do hladilnika moje drage mame in poglej, poglej, nikoli ne razočara! Listnato testo! Prav tako dobro bo, če ne še boljše! Sicer ne bo taprav burek, ker pravi burek je, jasno, iz vlečenega testa, ampak tudi štrudelj je boljši z listnatim testom, hehe.

In tako bučni burek postane Bučni zavitek.

IMG_20160821_121646 Continue reading →

Le Cordon Bleu-ish pita z rumenimi ringloji.

Tale lepotička, ki vam bo danes padla v oči, je nastala po receptu Le Cordon bleu skupnosti. Sledila sem receptu(om), kolikor se je dalo, seveda pa je recept, kot se za šolske učbenike spodobi, napisan res natančno in na pravih mestih oborožen s fotografijami. Sama sem bolj kuharca svobodomiselne nravi, pa sem recept prepisala, na oko premerila čase tam in čase tu, spremenila beli v kokosov sladkor, zmešala več mok skupaj, kar se mi je pač zdelo, da bo zame boljše, pa je nastala tale sladka lepotica. Tisti Francozi tam se križajo in zavijajo z očmi, jaz pa s prsti pobiram drobtinice po krilu. NJam!

cats129

Continue reading →

Nutellino – vanilijeva marmorirana pita

cats1

Lahko bi rekla, da so pite moja specialiteta. Pa preden kdo pomisli, da sem se tako samozavesto in brez problema proglasila za kulinaričnega mojstra … ne gre za to. Vse skupaj gre bolj pripisati dejstvu, da sem tudi sama včasih v kuhinji prava lenoba.
Sploh če govorimo o kuhanju v poletnem času. Pri nas kljub visokim temperaturam zelo radi jemo sladko, kar pomeni, da sem hote ali nehote napotena na začasno delo v zaprto, neklimatizirno kuhinjo. Ko pomislim, da bi pri tistih trideset in nekaj stopnijah še pekla biskvite, mešala kreme in … ne hvala. Nisem tako nora. Raje se zatečem k pitam. Če sem malo bolj pri volji testo za pito pripravim sama, če ne, se poslužim ‘podlage za lenobe’ v kombinaciji piškoti-maslo, ki je prav tako odlična.
S pitami tako v poletnih časih kar precej eksperimentiram, da nam ne postane dolgčas, domači pa skorajda ne opazijo, da tri mesece zaporedoma praktično jedo eno in isto zadevo v sto in eni obliki. Pa je volk sit in koza cela, moj ljubi predpasnik pa neprešvican. Continue reading →

GoT: Zgodnjepoletne sadne pite

Jeyne je zazehala: “Imamo kaj limoninega peciva?” Sansi ni bilo všeč, da jo je prekinila, a morala je priznati, da se ji zdi limonino pecivo zanimivejše kot večina dogajanja v prestolni sobani. “Poglejva”, je rekla. V kuhinji nista našli limoninega peciva, sta pa našli polovico mrzle jagodne pite in to je bilo skoraj enako dobro. Pojedli sta jo na stolpnih stopnicah, se hihitali in opravljali ter delili skrivnosti in ko je Sansa tisto noč odšla spat, se je počutila skoraj tako poredna kot Arya.

got4 Continue reading →

Nosečnost za telebane, enajstič: v desetem mesecu nosečnosti

Ko je ženska enkrat noseča in na hitro pregleda, kako bo nosečnost potekala, kmalu naleti tudi na besede, da nosečnost v resnici sploh ne traja samo devet mesecev, ampak deset mesecev. Ja – deset luninih mesecev. No, za tiste srečnice, katerih otroci so lepo zasidrani v maternico in si prav nič ne želijo pohiteti v tale naš čudoviti svet, pa je tudi deset koledarskih mesecev kaj kmalu lahko kruta realnost.

In smo tukaj. Dober teden je minil, odkar bi naše dete moralo pririti na svet, pa se še nič kaj konkretnega ne dogaja. Kolikor je moja celotna nosečnost potekala brez težav, toliko v znamenju brez težav minevajo tudi dnevi okoli in po predvidenem datumom poroda. Nič kaj konkretno me ne špika, boli, otrdevanje trebuha in pripravljalni popadki so mi prej neznanka kot nekaj običajnega in kar nekako sem izgubila zaupanje v to, da moje telo sploh ve in zna roditi. No, pa so mi kaj hitro pojasnili, da je porod odvisen in sprožen s strani otroka, to malo bitjece, ki res ne ve, kaj ga zunaj čaka, pa bi bilo povsem nepravično kriviti za nastalo situacijo, kaj ne?

No, kje pa leži sploh problem? Ne rečem, da bi bila jaz polno zaposlena ženska z 8-urno redno zaposlitvijo in bi komaj čakala tale zadnji mesec, da dam vse štiri od sebe in lenarim in čakam … pf, še srečna bi bila, če bi otrok zamujal, daljša porodniška pa to. Ker pa sem letos bila redno vpisana v prvi (in edini) letnik magisterija, v začetku poletja pa imela kar nekaj smole z iskanjem dela za kratek čas (pa še takega, ki bi ga lahko opravljala z vedno večjim trebuhom), sem se odločila, da še zadnje poletje preživim brezskrbna kot ptičica na veji. Saj ne rečem, 5 tednov morja je bilo super, a kaj, ko potem pride jesen in cel september, oktober in (sedaj skoraj) še november je absolutno preveč časa, ko je človek v pričakovanju in nizkem štartu, da se končno že kaj začne dogajati. Prav smešno se mi zdi, da imam že več kot en mesec pripravljene vse potrebščine, oprana vsa oblačila, samo še tega se manjka, da napihnem zračnice na vozičku.

In kakšne misli mi rojijo po glavi od prejšnjega torka, ko je mimo mene hladnokrvno spolzel 17. november (beri: predviden datum poroda)? Po eni strani se počutim malce naplahtano, ker so nas v šoli za starše tako lepo podučili, kako se spopasti z bolečimi popadki, ki nas bodo sredi noči hoteli razparati na dva dela. Jutri se mi namreč najverjetneje (ali pa tudi ne) obeta ena topla postelja v ljubljanski porodnišnici, kjer mi bodo sprožili porod. Še bolj smešno se mi zdi, kako sva se z mojim dolenjcem dvakrat po temi peljala do ljubljanske porodnišnice, naštudirala vse parkinge v okolici in tako dalje, da bo ja v najbolj bolečih trenutkih mojega življenja in (potencialne) neprištevnosti vse potekalo brez hujših zapletov. No, pa ga bom lahko jutri sama čisto prisebna usmerjala do cilja. Malce sem razočarana nad svojim telesom, ampak hej, kot so mi povedali, ni krivo telo, ampak je porod odločitev otroka, le-tega pa res ne bom krivila. Je že tako usojeno in namenjeno. 

Kakorkoli že. Jutri bo tole popotovanje najverjetneje (UPAM!) končano. Po pravici povedano ne zdržim več. To konstantno pričakovanje, zbujanje sredi noči v upanju, da me zbada v maternici in ne samo v polnem mehurju, pa to, da sem glavna tema in začudenje vseh mojih bližnjih/prijateljev/sosedov, da kako to, da še kar nisem rodila … Preveč je vsega. Čakanje se mi zdi tako dolgo in z vsakim dnem, ko sem bližje koncu, se mi zdi, da v resnici ne bom nikoli dočakala. Pa čeprav bom. In ko bo enkrat mimo, se mi bodo te misli zdele smešne in v tem trenutku popolnoma nepotrebne ampak … to je pač življenje. 

Absolutno pa so zadnjič bile potrebne tele gratinirane skutne palačinke iz pečice. Juha + palačinke = božansko nedeljsko kosilo.

1

Continue reading →

Pica kraljica

Pica. Kraljica prigrizkov, študentske hrane, ljubiteljev italijanske kuhinje, comfort fooda. Ki je kriva za tisto lužico sirove maščobe, v kateri lahko vidiš odsev svojega zmačkanega obraza. Lužica je včasih mastna packa v kotičkih ustnic, ki jih pozabiš obrisati, ker se ti mudi na predavanje, s postano šestinko iz Slasta pa si vsaj za silo potolažil razdražen želodec. Včasih zaspiš s kosom v naročju, ker je deževen petek popoldan, tebi se ne da nikamor, in si jo naročil na dom. Ker jo lahko ješ tri dni zapored in se z lahkoto pretvarjaš, da je z drugo oblogo povsem drugačen obrok. Njam. Pica. Ena bolj simpl jedi, ki jo najbrž pripravljajo že 5-letniki, pa vseeno si zasluži obeleženje na našem blogu. Ker pica. Slastna, mastna, vroča ali mrzla. Pica.

IMG_20140103_184956-20151013_171330 Continue reading →