Vroče poletje

Dragi naši bralci, se opravičujemo. Življenje nas prehiteva in nam daje zahtevne naloge. Me pa enostavno ne uspemo. Skuhamo že, težje pa se spravimo za tipkovnico in vse skupaj postavimo v življenje.

Pišem vam po dolgem času, z otrokom, ki pridno raste, v novi hiši, ki jo pridno pospravljamo, z zaraščenim vrtom, od plevela, ker je tudi zanj zmanjkalo časa. Včeraj sem ob mraku malo poplela in ugotovila, da je celo nekaj zelenjave uspelo pokukati na plano! Spomladi sem imela nekaj uric, da sem ga poplela in na hitro posejala nekaj zelenjave. Od takrat sem ga samo gledala in upala, da bom imela kaj časa, da ga uredim. No, nisem ga še. Prav tako gledam naš blog in mi vedno zmanjka časa.

No, danes se vam končno oglašam. Pa še to zato, ker smo čez poletje bormašince prevzele Lidlov instagram profil in se vam čez vikende oglašamo, vsaka s svojega konca. Preverite. 😉

Continue reading →

Trenutek zame in čokoladna torta z gozdnimi sadeži

Mogoče ni prav, ampak ko sem slabe volje, utrujena in imam dovolj vsega, se rada potolažim in pocrtam s čim dobrim. Zadnje tedne so moji dnevi polni obveznosti, bodisi službenih ali tistih doma. Zgleda kot da kar ne morem zadihat, si privoščiti enega mirnega tedna, brez delovnih vikendov ali natrpanih popoldnevov. Nujno si vzamem vsaj kakšno urico, popoldne ali večer samo zase, da si malo odpočijem in odmislim skrbi. Pri temu mi pomaga tudi kuhanje ali peka.

20160927_190349

Dragi si je za rojstni dan pred dobrim mesecem zaželel torto. Ker takrat (nič kaj presenetljivo) ni bilo časa, da bi jo sama spekla, jo je dobil kakšne tri tedne kasneje. Ravno, ko sem potrebovala malo oddiha od skrbi in vsakodnevne rutine. Torto sem si zamislila na podlagi tega, kar ima rad. Vsako leto si zaželi Sacher torte (meni je večinoma preveč – čokoladna, težka, včasih suha, zato se ji najraje izognem), vem pa da ima rad tudi sveže, sadne. Zakaj torej ne bi poskusila pripraviti čokoladne torte z gozdnimi sadeži in jogurtom? (Joj, res ni lepa, ne more vedno uspeti. Je pa dobra, obljubim.) Continue reading →

Ko hiša diši po domačih dobrotah

V nedeljo popoldne sem se odločila, da bom spekla nekaj rogljičkov za naslednji dan (a ni fino začeti tedna s svežimi domačimi rogljički?). Za zajtrk oziroma za malico za mojega gospoda. Velikokrat si namreč privošči kakšen pekovski izdelek za malico v službi, v nedeljo pa v trgovini nisem dobila več nič, kar bi lahko pomalical. Zakaj mu malice ne bi spekla sama doma?

img_20160919_085905

Ker mi listnato testo ni tako pri srcu, sem se odločila, da poiščem en star recept za rogljičke iz kvašenega jogurtovega testa. Prepričana sem bila, da sem ga že objavila na bormašincah, ampak ga nisem nikakor našla. Naslednjič ga bom, ker ga bom zares zapisala. 😉 Continue reading →

Nekaterih okusov se je treba samo navaditi

Sodelavka je celo zimo v službi pridno jedla grenivke. No, ne vsak dan, ampak pogosto. Sama nisem ravno navdušenka nad grenkimi okusi. Nekako mi je vse pregrenko. Tudi če dodam sladkor, je še vedno grenko. Ne gre stran. Samo grenko in povrhu še presladko postane. Velja tudi za kavo. Zato kavo pijem redko in to brez sladkorja ter po možnosti z veliko mleka. Zares ni niti več kava. No, ne pijem kave. In tudi grenivke so sadje, ki sem se mu izogibala kar nekaj časa. Ko sem pa gledala sodelavko, kako jih pridno je … pa potem še poudari, kako so zdrave in vse to … Jah, nič, sem si rekla, čas je, da zagrizem vanje tudi sama in se poskušam ‘navaditi’ tega okusa. Kot se je zgodilo s siri s plemenito plesnijo, pa olivami in bi se še kaj našlo.

IMG_20160403_125619

Kupila sem si grenivko in posnemala sodelavko: počez sem jo prerezala na polovico in z nožem izrezovala ‘trikotnike’ izmed kože. Pojedla sem jih z žličko, iz preostanka pa iztisnila sok, ga razredčila z vodo in popila. Po nekaj pojedenih grenivkah še vedno nisem bila prepričana. Ob vsaki sem se zmrdovala nad okusom, ampak sem vztrajala. Ne dolgo, da ne bo pomote. Čez čas sem se okusa kar navadila in z veseljem začnem mrcvariti novo grenivko. Priznam, malo se še kremžim, ko jo jem, ampak mi je postala dobra. Pri tistih bolj sladkih z lahkoto spijem iztisnjeni sok tudi brez dodane vode (na začetku sem dodala vročo vodo in med).

Prejšnjo nedeljo (ali je bilo to že dve nazaj?!) sem si vzela prosto od vsega dela pri mojih starših ali doma in sem se odločila, da spečem torto. V znamenju mojega eksperimentiranja z grenivkami in naraščajočega navdušenja nad njimi sem se odločila, da bom poskusila narediti grenivkino torto. Malce sem razmišljala, s katerimi okusi bi jo povezala, iskala recepte na spletu za pomoč pri pripravi in ugotovila, da jih ni ravno veliko. Tisti pa, ki so, so bolj biskviti in manj torte. Odlična priložnost, da ustvarim nekaj mojega. Super.

Predstavljam vam mojo grenivkino torto z jogurtovo kremo. *zvok razkritja težko pričakovane novice* Continue reading →

Bila sem prepričana.

Da mi letos lani za rojstni dan moje mami ne bo uspelo pripravit torte. Predviden datum poroda sem imela 17.11., moja mami praznuje 22.11., no, rodila sem pa šele 27.11. In sem spekla torto. Če smem soditi sama sebi, je bila tole absolutno najboljša torta, kar sem jo kdaj pripravila. Res je, da mi je vzela malce več časa, ampak bila je izjemna.

Še kdaj bi jo pripravila. A sodeč po trenutnem ritmu mojega življenja, bom za tak projekt zrela tam nekje okrog leta 2020. Tako to je, ko imaš otroka. Popravek – tako to je, ko imaš otroka, kot je naša Gaja. Čez dan si privošči približno petnajst tisoč 5-minutnih power nap-ov, v tem mesecu in pol pa sem se že dodobra izpilila v enoročnem pospravljanju, umivanju zob, kuhanju (beri: pogrevanju že vnaprej pripravljene hrane) in še kaj bi se našlo. Samostojno si od Gajinega rojstva še nisem skuhala kosila. 

Grem hitro na recept za tole lepotičko, preden se izteče 30-minutni (šokantno!) počitek. Predstavljam vam torto z limonino kremo in borovnicami

1

Continue reading →

Paradajzova župa po Jamieju

Če bi gospe Mami povedala, da se v njenem kuhinjskem svetišču nameravam lotiti preizkušanja receptov Jamieja Oliverja, bi me najbrž razdedinila. In če bi ji na ušesa prišlo, da nameravam recept izpeljati v petnajstih minutah, bi me najbrž kar takoj postavila pred prag in zamenjala ključavnico. Mislim, da je še nisem videla bolj nervozne kot takrat, ko gleda svetlolasega angleškega kuharja, kako soli vrelo vodo z višine dveh metrov. Zgornja veka ji začne trzati, ko vidi, kako kuhinje ne pospravlja sproti ali kako neuvidevno pušča prižgan plin. Ampak! Nisem se dala in se kuhe pogumno lotila v soboto ob pol devetih zjutraj. Da bi ob morebitnem zafrku uspela zglancati štedilnik in pult, da bi v miru pripravili klasične sobotne zrezke v omaki.

Še odlomek iz privat življenja, ki ga brez skrbi preskočite, ker je vse prej kot bistven za pripravo kosila:

Moram se še tule malo potožiti, ker imajo prijatelji mojega pritoževanja najbrž že vrh glave – zadnji mesec živim sredi gradbišča, ker je uprava študentskih domov presodila, da ne moremo več živeti z dvajset let starim pohištvom. Ne, pečice ne dobimo, niti novih kopalniških pip. Imamo pa protivlomna vrata in končno tudi zidano steno, ki meji na hodnik. Tudi to je nekaj. Ampak! Svinjarije in prahu je toliko, da smo s cimrami uspele razviti instant obliko astme. Prvi teden smo se še trudile s sprotnim čiščenjem, pa smo kmalu obupale zaradi nenapovedanih prihodov delavcev, ki imajo najbolj umazano obutev v zgodovini človeštva.

Še najbolj čisti prostor v stanovanju je hladilnik, do katerega pa trenutno tako nimam dostopa. Za noč ali dve so nas nič hudega sluteče preprosto vrgli iz stanovanja. Začasno nastanjena pri Pobu se trudim z nadvse damskim in priljudnim obnašanjem, da me še on ne zabriše iz svojega brloga. Nisem čisto prepričana, če mi gre dobro. Tako, konec z dnevno dozo jamrarije, naj vam v teh novembrskih dneh naredim malo skopim z vročim poletnim receptom za mehiško paradižnikovo juho.

4 Continue reading →

Jamijeva 15-minutna grška pojedina

Jamie torej obljublja, da si lahko pripravimo vrhunsko kosilo v samo 15 minutah. Njegovo kuharsko oddajo, v kateri recepte iz svoje knjige predstavlja tudi v praksi, večkrat ujamem na televizijskem programu 24Kitchen in nemalokrat malce v nejeveri opazujem, kako mu res uspe vse pripraviti v 15 minutah. Zato sem onega dne preostalim Bormašincam predlagala, če preizkusimo, ali tako hitrostno kuhanje lahko funkcionira tudi v domači kuhinji. V domači kuhinji, v kateri a) kuhamo laiki in b) nam po koncu snemanja nihče ne pospravi nereda, ki je ostal. Jamie je namreč resda ekspresno hiter, ampak v kateri domači kuhinji je pa prednost 15-minutne kuharije ta, da potem še eno uro pospravljaš? No, jaz raje kuham malce dlje in imam ob koncu kuhe tudi vse (sproti) že pospravljeno.

Pa pojdimo k praksi. Jaz sem si za tale Jamiejev eksperiment izbrala Prekrasnega grškega piščanca z zelenjavnim kuskusom z zelišči in tzazikijem. Sestavine in recept prilagam kar direktno iz knjige, dodatna pojasnila in obrazložitve pa sledijo. 

3

Continue reading →