Nosečnost za telebane, desetič: strah

“Za spol sta vprašala?”, “Ime že imata?”, “Kolk si se zredila?”, “Drugač si v redu?”, “Kdaj imaš rok?”, “Mata že vse pripravljeno?”, … in na koncu še: “A TE JE KEJ STRAH?”

Zbirka najpogostejših vprašanj, ki so me doletela med nosečnostjo. Okej, počasi zdaj čakam še na “A se že kej dogaja?”, in ker mi moj notranji občutek veleva, da bo naše dete še kar nekaj časa zasidrano na toplem in ga predviden datum poroda prav nič ne gane, me skoraj zagotovo doleti še “Ja kaj, a še kar nič ni?”.

No, pa pojdimo nazaj k tistemu o strahu. Sama se (zaenkrat) še gibam v takem krogu prijateljev, ki nimajo še prav veliko otrok. Mogoče jih lahko naštejem za prste ene roke, če se res potrudim. In beseda porod je tudi pri meni pred nosečnostjo vsekakor hodila z roko v roki s pojmom strah. Pa bolj zaradi tega, ker to takrat predstavlja nekaj popolnoma neznanega. No, tudi sedaj, dva tedna pred (predvidenim) porodom, je to še vedno nekaj neznanega, je pa v tem trenutku neizbežna stvar, ki ji nekako ne bom mogla ubežati. Kaj mi potem drugega preostane kot to, da se z njo spopadem?

V začetku nosečnosti sem prebrala kar precej porodnih zgodb. Kaj naj rečem, sem človek interneta in čeprav mi je ginekologinja na prvem pregledu internet prepovedala, si pač ne morem pomagati. No, porodnih zgodb se na internetu najde malo morje, ampak kot vedno, ta zanemarljiv 0,001 % popisanih porodnih izkušenj ni nikakršno merilo za to, kako reči v resnici potekajo in niti niso statistično merodajne. Če preberem pet porodnih zgodb o težkih porodih kot posledica umetne sprožitve poroda, še ne pomeni, da so VSI umetno sproženi porodi takšni. S tem dejstvom sem nekako že precej kmalu razčistila – v to sem bila nekako primorana, ker se je v mene naselil GROZEN strah. Tam nekje sredi poletja me je kar treslo ob misli na porod. Potem se si lepo rekla da to, kar preberem, ni merilo in ne napoveduje ničesar, je samo izkušnja neke naključne posameznice nekoč nekje. 

Kakorkoli že. Šola za starše kar zajeten del posveti sami pripravi na porod. Imamo predavanje o tem, kako sam porod poteka – prva, druga, tretja in četrta porodna doba, kako se diha, kdaj se pride v porodnišnico, kako vse poteka – tako, kot piše v učbenikih in tako, kot so naša telesa nekoč najverjetneje znala rojevati. Pred časom interneta. Pred časom totalnega nezaupanja v lastno telo. Še preden so se porodnišnice založile z epiduralnimi, Ultivami, maskami s smejalnimi plini in z vsemi ostalimi podobnimi varovali, ki v mislih bodoče mame predstavljajo rešilno bitko, ko bo pa šlo zares in bo res hudo. Jaz sem imela neznansko srečo, da sem v sklopu šole za starše v ZD Bežigrad imela še eno predavanje o pripravi na porod – vodila ga je Vesna Oven, ki sicer vodi tudi telovadbo za nosečnice. Njene besede so šle nekako takole: “Razlog, zakaj je toliko komplikacij med porodom, je strah. Strah zakrči telo, pojasni to, zakaj se ženska od doma odpravi s popadki, ko pa pride v porodnišnico, pa popadkov nikjer in se vse skupaj zaustavi. Treba se je pripravit na bolečino, treba je to bolečino sprejemat kot nekaj naravnega – ne kot bolečino, ampak kot način, da se telo pripravlja na porod, da omogoča, da se sprožajo naravni mehanizmi, ki poskrbijo za to, da se ta naraven proces odvije do konca.” Povedala nam je, naj kar odmislimo razna protibolečinska sredstva, da je najboljši način, da se med popadki globoko sprostimo, naučimo pravilno dihati in kar je najbolj važno … zaupamo. 

In od takrat naprej, ko nam je ona to povedala, me ni strah. Vem, da gre marsikaj lahko narobe – no, predvsem drugače, kot sem slišala in prebrala. Ampak zaupam. Mogoče sem naivna, mogoče bi morala v to zadnjo fazo vstopit z več “strahospoštovanja”, ampak … ne. Vse bo okej. Če ne drugega, se bom lahko potolažila vsaj s porovo kremno juho

1

Continue reading →

Nosečnost za telebane, drugič: reakcije.

Prva stvar, s katero se kot inkubator na dveh nogah soočiš, so vsekakor reakcije ljudi okoli tebe, ko jim poveš, kaj se dogaja. Oziroma okoli naju, no. V ta aktivni proces deljenja vesele novice naokoli med bližnje, sta namreč po vseh pravilih vključena dva, včasih pa tudi trije (v mojem primeru moja mami). Dejstvo je, da je mama ena sama, če pa ta ena sama mama živi še v isti hiši kot ti, potem je njej res težko novico takih razsežnosti skrivati tiste preklemanske tri mesece. Pa če je že pri mojem bratu morala “čakati” tri mesece, naj bo pa vsaj pri meni vključena v dogajanje že od samega začetka. Nobene tragike ne vidim v tem, vsa ta skrivnostnost, povezana s celotno nosečnostjo (spol otroka, imena otroka itd.), je pa tako ali drugače poglavje zase.

Torej. Odkar vse nosečnice, tiste malo starejše in tudi tiste še povsem mlade, ginekologi tako radi napotijo na samoplačniški pregled nuhalne svetline (to je temeljni presejalni test za odkrivanje kromosomskih in drugih nepravilnosti – predvsem je tu na tapeti vprašanje Downovega sindroma ipd.), ta pregled predstavlja nekakšen mejnik v prvem tromesečju. Prvo tromesečje je namreč sila turbolenten čas – dovolj zgovoren je že podatek, da se približno 10 % nosečnosti v prvih treh mesecih konča s spontanim splavom. V resnici to niti ni tako majhen odstotek. (Bolje, da vam ne povem, koliko nosečnosti se konča, preden ženska sploh ve, da je noseča. Veliiiiiiiiko.) Veselje, ko se prebiješ skozi te problematične tedne, pa ko še na nuhalni svetlini ginekolog/inja potrdi, da vse štima (čeprav je to samo test verjetnosti, ki nikakor ni edini zanesljivi rezultat), je torej nepopisno. Zame, kot osebo, ki res težko karkoli zadrži zase (v osnovni šoli so VSI vedeli, kdaj sem prvič dobila menstruacijo, ja!), pa še toliko večje. 

Vse lepo in prav. Sem si pa vseeno privoščila en mali “kiks”. Mislim, vi si sploh ne morete misliti (razen, če ste že bili noseči), kako naporni so prvi trije meseci. Slabo ti je (če ti je res, ali pa če je samo placebo, pa saj v resnici je vseeno), v posteljo se zvrneš že tam nekje med šesto in sedmo uro popoldne (!!!), od hrane ti ne paše nič kaj pametnega, razen slastne kvašene zadeve (rogljički, sirove štručke, dolenjski pičiči *nastavi lavor pod usta in ujame 254 litrov sline*), kavbojke so že malce neprijetne, … Jaz se res nisem mogla upreti in sem tam nekje v devetem tednu nosečnosti veselo novico razkrila naši Ani. In potem se je malce lažje dihalo, hehe. 

No, in zdaj lahko končno preidem na bistvo tega zapisa. Po nuhalni svetlini se je začelo. Najprej sta izvedela Sanja in njen gospod in še dobro, da v prvih treh mesecih trebuh ne zraste občutneje, ker sem morala njuni čeljusti pobirat z globine 3726181 m pod morjem. Za njuno reakcijo mi bo do konca življenja žal, da je nisem na skrivaj posnela, ker zgroženost na njunih obrazih je podoba, ki bi morala biti naslikana v SSKJ-ju pod geslom “groza”. Mojemu bratu (in družini) sem novico “podarila” na praznovanju njegove 40-letnice. V resnici je še kar dobro izpadlo. Tašča, tast in bodoča teta so novico izvedeli med nedeljskim kosilom. Ostali prijatelji so se že nekako zvrstili in na koncu mi je vso to oznanjanje že tako presedalo, da je Dejan izvedel čisto mimogrede, ko je pobral bodočega očeta na poti na fantovščino: “Fino se imejte pa prosim ne mi Denisa ubit na zipline-u, novembra bo postal oče.” Nisem sigurna, če je že pokopal zamero.

Če potegnem črto – kolikor se trenutka, ko boš lahko razkril veselo novico, veseliš, toliko v resnici tudi hitro postane naporno. Še najhuje od vsega so reakcije v smislu “Za Tino si pa res nismo mislili, da sploh hoče otroke!” Ja, no, oprostite, če tega, kdaj kje kako zakaj s kom želim imeti otroke, nisem obešala na veliki zvon. Konec koncev vedno obstaja dejstvo, da mogoče pa ne bo uspelo, in veliko raje sem o celotni zadevi tiho, kot pa da leta in leta sanjam o otrocih, potem moram pa pojasnjevati še to, zakaj jih ni. No, po drugi strani moram pa sedaj pojasnjevati da ja, si želim otrok in da je tole dete v meni popolnoma zaželjeno. Ah. Gremo raje na paradižnikovo juho

1

Continue reading →

Čemaževa juha.

Današnji recept bi moral priti k vam na obličje že kakšne tri ure nazaj, pa sem se morala ukvarjati z nevšečnostmi. No, današnje popoldne se je začelo povsem umirjeno s sprehodom do bližnje (beri: 2 km stran) trgovine. Sem si rekla, bom združila prijetno s koristnim, grem raje peš v trgovino z nahrbtnikom, naredim nekaj dobrega zase in za Pesjanko, kot pa da se usedem v avto. Vse lepo in prav, nakar na pol poti proti domu preverim elektronsko pošto, kjer opazim obvestilo o tem, da je v knjižnico prispelo rezervirano gradivo. Naj povem, da sem zadnja dva dneva obsesivno pregledovala Cobiss in čakala, kdaj bo gradivo prispelo v knjižnico. No, zgodba se je končala s tem, da sem šla potem vseeno nazaj v Črnuče z avtom. Po isti poti, po kateri sem se slabo uro nazaj sprehajala. Toliko o prijetnem in koristnem.

Sedaj pa končno k čemaževi juhi

2

Continue reading →

Če čebula …

… ne bi imela če, bi Julia Child ponujala recept za juho iz bule.

Ampak ne. Imamo kar dobro staro čebulo, katere omamen vonj se po moji vsemogočni napi širi vse do mamine kopalnice, ki se nahaja pod mojo kuhinjo. Praktično, kaj ne? Ena kuha, v odličnih vonjavah uživava pa obe. Malce se oproščam, ker tale receptura oziroma vtis čebulne juhe izpod peresa Julie Child prihaja na splet tako pozno, ni veliko takih dni, ko človek naredi dve torti, dokonča eno seminarsko, prevozi pol Ljubljane (ta potrebe oddaje omenjene seminarske naloge) in še skuha juho. Tako.

1

Continue reading →

Zelenjavna juha z okusom poletja

Kot sem že omenila, ko sem pisala o vroči čokoladi, mraza ravno ne maram. In vedno hladneje postala. Kljub temu me je dragi prejšnji vikend le zvlekel v hribe. Na sneg. Na pol metra snega. Moram priznati, da je bilo takooo lepo. Razgled je bil čudovit, nedotaknjen sneg se je bleščal v soncu in prav z veseljem sem gazila po njem. Tudi hoja me je sprostila in mi dala veliko energije in motivacije za naprej. Rada hodim v hribe. Utrudim svoje telo in poživim duha, kot se bojda reče. V glavnem, fino se imam in bolje se počutim. Še lepše pa je, če me po takem izletu doma čaka topla juhica.
 

Tole zelenjavno juho, za katero vam bom danes napisala recept, sem sicer kuhala že kar nekaj časa nazaj, ampak sem prepričana, da si jo bom kmalu spet privoščila. Sploh ker danes res ni problem v trgovini dobiti vseh sestavin, tudi če so nekatere malo bolj poletne. Lahko jih seveda zamenjate s poljubno drugo, bolj sezonsko zelenjavo. Na primer, por nadomestite z nekaj čebule, bučke s cvetačo ali brokolijem, čičeriko z dodatnim krompirjem in tako naprej. Po okusu in kolikor vam omogoča vaša domišljija. Continue reading →

Zbirčnost je lepa čednost.

Dandanes. A ni fino, ko dobiš prijateljice na obisk, pred njih postaviš neke klasične napolitanke in potem slišiš kaj v smislu: “Joj, ne, hvala, ne jem glutena in belega sladkorja.” Saj ne rečem, vsak ima svoje osebne prehrambene preference in s tem ni nič narobe. Svet, v katerem živimo leta 2013 se tako ali drugače vrti zgolj in samo še okoli hrane. Kdaj smo postali tako obsedeni? Na eni strani paleo in kar je še podobnih diet, ki tako hudo diskriminirajo uboge ogljikove hidrate in sladkor, na drugem polu vegani in presnojedci, ki trdijo ravno obratno. Se že komu malce meša? Hrana sploh ne predstavlja več toliko neke osnovne dobrine za zadovoljevanje najosnovnejših potreb z dna Maslowe piramide, ampak je v poplavi foodie in foodporn kulture, ki nam iz dneva v dan servira nove in nove knjige in oddaje in način življenja, postala uteha v težkih in čustvenih trenutkih in najboljši prijatelj, ko te vsi ostali zapustijo.

 
In tako smo spet pri prijateljicah. Mislim, da bom nad vhod v mojo jedilnico napisala tale citat Oscarja Wilda: “Everything in moderation, including moderation.” Tole je eden mojih ljubših citatov, ki si ga večkrat ponovim v tej moji betici, še posebej, ko vse postane preveč komplicirano in si precej prepričan, da si zaradi svoje normalnosti že kar … nenormalen. Najbolj pa me je groza tega, kaj bo iz naših otrok. Zadnje čase imam zahvaljujoč moji brezposelnosti priložnost nekaj več časa preživeti z mojima nečakoma in tako sem začela razmišljati tudi o tem, kaj bo z “našimi” otroki. Saj vemo, da so otroci kot spužvice, ki nase in vase vlečejo znanja in navade, ki so jim predane s strani staršev in drugih oseb, s katerimi preživijo veliko časa. In če gledam (nekatere) moje prijateljice … hudiča, a bo čez 15 let sploh še kdo jedel zelenjavo?
 
Vsakemu svoje, ampak ko sem se v petek soočila z nalogo kuhanja za štiriletno nečakinjo, niti pomislila nisem, da bi se izognila zelenjavi, ali kaj podobnega. Jej ali pa bodi lačen. Preprosto. Malce karikiram in jasno je, da lastnega otroka ne boš pustil lačnega. Ali pa dojenčka. Ampak ljudje imamo tako ali drugače preveč izbire in posledično najprej zaplavamo v eno skrajnost (McDonalds in ostale neumnosti), potem pa še v drugo (paleo, Atkins, ločevalna, South Beach, Dukan in ostale neumnosti). Jej, ko si lačen. Če nisi lačen, ne jej. Preprosto. Dihaj s polnimi pljuči, zjutraj spij dva deci sonca iz pomaranče, in ne, ne potrebuješ super živil in zelenih smoothiejev, pojdi na sprehod, smej se in ne kompliciraj.
 
 
 
Eno čebulo nasekljamo in prepražimo na malo olivnega olja. Počasi jo pražimo, da postekleni, dodamo še dva lovorjeva lista. Medtem na kocke narežemo pet korenjev in en krompir (prej jih seveda očistimo in olupimo – tako korenje kot tudi krompir). Manjše, kot bodo kocke, prej bo juha kuhana. Nakockano korenje in krompir dodamo čebuli in pražimo kakšnih sedem minut, da se okusi okrepijo. Potem vse skupaj zalijemo s 400 ml vode in kuhamo toliko časa, dokler zelenjava ni mehka in kuhana (čas je odvisen od velikosti zelenjave). Naslednji korak zahteva palični mešalnik (ali kakšen drug kuhinjski pripomoček), s katerim zmiksamo juho v homogeno zmes (še pred miksanjem odstranimo lovorjeva lista). Potem juho vrnemo nazaj na štedilnik in ji dolijemo 400 ml mleka. Solimo, popramo in na manjšem ognju kuhamo še par minut. To je vsa umetnost.
K juhi lahko postrežemo popečene krušne kocke (jaz sem toast narezala na kocke in jih popekla na malo olja), svež peteršilj, kislo smetano
 
In tudi štiriletna deklica je jedla tole juho! Kdo je ne bi, tole je za vseh 20 prstov za obliznit.