Danes bom malo pisala

Dolgo že nisem pisala. No, v resnici sem v zadnjih dveh mesecih napisala ogromno – ampak to so bile večinoma diskurzivne analize oddaje Tednik, pa serije Toddlers&Tiaras pa pregledovala sem stare številke revije Jana … Ja, prišlo je izpitno obdobje in sedaj je tudi že odšlo, jaz pa še vedno nimam opravljenih vseh obveznosti, da o zaključenih ocenah niti ne govorim. 

Sicer pa se ne dogaja kaj dosti. Delam, doma se čudim temu, kako se vedno najde kakšna stvar za pospravit in kako hudičevo težka stvar sta disciplina in red. Zadnjič sem šla prvič letos na Šmarno goro – sopiham še vedno enako intenzivno kot lani, časovno sem pa kar konkurenčna lanskoletnim vzponom. In za vse, ki vas mogoče zanima: pajkice so že v polnem pogonu in izbira je pestra. Tisti, ki vas pot kdaj zaide na omenjen osamelec, veste, o čem govorim, hehe.

Marec bo tudi na Bor mašini kar zanimiv mesec, z Julio Child smo (zaenkrat) končale, ampak prihajata dva Mercatorjeva izziva, pa Velika noč, pa še en zanimiv projekt v sodelovanju s … ah, naj ostane skrivnost. Jaz pa sem vam za danes pripravila nekaj precej osnovnega. Sama se po recepte največkrat zatečem ravno sem gor. Bor mašina je moja shramba receptur in zadnjič sem prav grdo gledala, ko nisem našla najbolj osnovnega recepta za biskvit, ki ga vedno uporabljam.

Continue reading →

Celi dnevi v kuhinji

Zadnji teden sem preživela toliko časa v kuhinji kot še nikoli. Poleg packarij, ki sem jih pripravljala za bor mašino, sem pekla še tri runde piškotov, kuhala kosila, pekla mafine in najbrž še kaj, česar se ne spomnim več. V glavnem, cel delovnik sem dnevno preživela v kuhinji. Poleg tega, da sem bila veliko v kuhinji, se mi zdi, da sem tudi ogromno pospravljala in pomivala. Sploh pri pripravi sladic mislim, da je veliko čiščenja in pomivanja posode. Sploh, ker je veliko take posode, ki se ne pomiva v pomivalnem stroju, ampak jo je treba pomiti na roke. Če pa se že pomiva v pomivalnem stroju, sem jo pa tako ali tako mogla pomiti na roke, ker sem jo potrebovala prej, kot bi stroj opral. Pred časom sem razmišljala, kako bi se obnesla v kuhinji cele dneve, pa mislim, da bi mi kar šlo. Najbrž bi bil tempo veliko hujši in bi morala delati bolj stvari, ki mi niso všeč, kot tiste, ki so mi. Bistveno pa je, da bi zdržala.

Tudi danes, kot pretekle dni, sem se po dveh obiskih trgovine – ker sem pač prvič pozabila kupiti nekaj stvari, utaborila v kuhinji. Danes sem pripravljala moje tretje darilo iz kuhinje: čokoladni namaz (ja, govorimo o domači različici Nutelle).

032 Continue reading →

Oda bučkam in bučkini browniji

Okej, tole slovensko poletje je že smešno. Sama sem sicer človek, ki pretirano ne uživa v poletju, vročem soparnem zraku in komarjih, bolj se navdušujem nad ‘prehodnimi letnimi časi’, kot sta pomlad in jesen. Pa vendar me je neumno vreme pripeljalo do točke, ko hrepenim po poletju. Po poležavanju na soncu na domačem balkonu, pitju limonade in večernem zdravljenju pridobljenih opeklin. Zato sem se odločila za tri dni pobegniti na hrvaško obalo. Tale uvodni del tako pišem v senčki pod figo na vrtu, medtem ko oči na žaru kremira čevapčiče in jih zraven obilno zaliva s pivom, mati pa se na vsake pet minut iz kuhinje zadere, naj ji vendar že pridem pomagat pri pripravi kulinaričnega presežka v podobi paradižnikove solate. Ker s strastjo sovražim paradižnik, upravičeno zignoriram zunanje glasove in se osredotočam izključno na vonjave. Glede na moje neposrečeno pozicioniranje ležalnika mislim, da bom tudi sama po končani peki dišala kot en ogromen čevapčič, ampak glede na njihovo vsesplošno priljubljenost, si to vsekakor štejem v plus. Ljubosumni? Brez potrebe. Ko tole berete je moja zadnjica že ponovno lepo udomačena na službenem stolu, kjer ob poslušanju nadležnega glasu moje šefice, brezbrižno zrem v računalniški ekran in premišljujem, kaj bom danes jedla za kosilo.

Continue reading →

Pa je spet leto naokoli.

Zabredli smo globoko v pomlad in ker pomlad definitivno ni definirana s temperaturami prek 22°C, kot nam je bilo v navadi prejšnji teden, je tudi sedaj končno nastopil dež. Trava bo pognala, prvi pridelki, ki so se že usidrali v svežo prekopano zemljo na vrtu, se bodo začeli prebujati in vse je naravnost tako, kot mora biti.

Prejšnji teden je bil teden sprememb. Po dolgem iskanju sem dobila novo službo in moje prve misli po štirih delovnih dneh so povsem normalne. Le kaj mi je bilo tega treba. V takih težkih trenutkih, ko me pod težo vseh novih informacij, novih ljudi in hude spremembe iz 100 % brezdelja v 100 % delje že močno boli glava, si odprem tisto Excel tabelico na računalniku, kamor vpisujem število ur, ki sem jih oddelala in število cekinčkov, ki sem jih zaslužila. Potem je bolje. Ampak saj tako je vedno, ko nastopi sprememba in ker sem v podobni situaciji že bila, se lahko samo mirim in tolažim, da bo sčasoma bolje. Še vedela ne bom, kdaj bo vse kar naenkrat krasno.

Continue reading →