Jesenska

Zadnjič me je prav neverjetno prijelo, da bi spekla torto. Doma ponavadi sploh ne pečem raznih slaščic in podobnega, vsaj ne tako, za vsak dan. Raje se s sladkim razveselimo, kadar pridejo kakšni prijatelji na obisk, torte pa so na sporedu, jasno, ob rojstnodnevnih praznovanjih. Zdajle v jeseni je v naši družini kar malce zatišja, pomlad je, kar se rojstev tiče, bolj pestra. In tako sem zadnjič prav začutila ščemenje v prstih – torto bi pekla! Ponavadi je itak tako – kadar MORAM spečt torto, ne nastane nič pametnega. No, tokrat pa sem res imela navdih in kakšna sreča, da se je naša Ana ravno tisto soboto odpravljala na poročno slavje s super konceptom – svatje so lahko pripravili torte, ki so potem tudi tekmovale in ena je bila na koncu zmagovalka. Jaz sem, upam, Ano malce razbremenila še “naporne” peke torte po že tako ali drugače napornem tednu, sama pa sem lahko zoper malce packala.

In ker je jesen, sva se z Ano odločili za jesenske okuse – tako je nastala torta s hruškami in karamelno kremo

1

Continue reading →

Nosečnost za telebane, šestič: gnezdenje.

Gnezditveni sindrom.

Menda se dogaja, da nosečnice v zadnjem tromesečju neprestano samo čistijo, perejo, likajo, ali kako drugače pripravljajo vse potrebne pripomočke za prihod otroka. Nekateri viri navajajo, da se to lahko zgodi šele par dni ali par ur (!!!) pred porodom, spet druge o gnezdenju začnejo razpredati že kmalu po tem, ko se na polulani palčki pojavita dve črtici ali plusek. 

No, jaz še kar čakam. Priznam, da lahko povsem mirno presedim celo dopoldne na kavču in prav nič me ne motijo pasje dlake na preprogi, umazana skodelica čaja od pred-pred-pred-včerajšnjim ter dejstvo, da skozi okno ne vidim tako bistre slike, kot bi jo lahko, če bi bila okna očiščena. V resnici se moram popraviti – vse našteto me že moti, ampak absolutno ne do take mere, da bi dejansko vstala in celo dopoldne obsesivno čistila. No, spodobi se, da na tej točki priznam (prav nič s težkim srcem), da res nisem najbolj redoljubna in disciplinirana oseba, ko pridemo do gospodinjskih opravil. Dobro, ni ravno tako hudo, da bi mi nekega dne zmanjkalo čistih spodnjih hlačk ali pa da ne bi bilo v omari čistega kozarca. Načeloma je mansarda v čisto okej stanju, mene bolj jezi to, da ne morem vzpostaviti takega nivoja discipline, kot sem ga imela na izmenjavi v Španiji. Res je, da se nas je tam ponavadi v kuhinji gnetlo pet hkrati in da drugače, kot da posodo, v kateri si kuhal, pomiješ, še preden sploh poješ, res ni šlo. Doma pa imam absolutno preveč posode, pa pomivalni stroj in potem se mi to nabira in nikakor ne pridem s posodo na zeleno vejo. Ko pomijem tisto od zajtrka, je že umazana nova od kosila. Vsekakor pa se lahko pohvalim s tem, da po tuširanju vedno do suhega pobrišem celotno tuš kabino (beri: ploščice in steklo), prav tako po vsakem umivanju rok/zob pobrišem tudi umivalnik. Ha!

Okej, pustimo moje običajne navade glede čiščenja ob strani. Gnezdenje. Recimo, da ga lahko razdelimo na dva dela: prvi del obsega priprave oz. nakupovanje vsega potrebnega, drugi del zajema že prej omenjeno obsesivno čiščenje. S prvim delom nimam težav – v resnici imam že kar precej stvari pripravljenih, manjka mi samo še kakšna malenkost, ki pa spet ni tako zelo tragična. Plenice imam, bombažne vložke za čiščo tudi, oblačila za otroka, v glavnem, načeloma vse štima. Na obsesivno čiščenje pa še čakam. Fino bi bilo res še enkrat počistiti okna, pa pospraviti tam en vogal v kuhinji, kamor zadnje leto kar nalagam in nalagam vse tisto, za kar ne vem, kam spada, pa še par malenkosti bi bilo fino pospraviti in posortirati, ker si predstavljam, da bo potem še večji kaos.

Ampak moja najtrdnejša teorija do sedaj o tem gnezdenju pa je ta, da je to v resnici en velik nateg. Placebo. Da se bom morala kar sama zmotivirati in vse postoriti, da v resnici ne obstaja neka čudežna nevidna sila, ki me bo spravila v stanje obsedenega čiščenja. Bom poročala. 

Sicer pa je danes na sporedu sladkanje s karamelnim sladoledom.

Continue reading →

Limonina panakota … in nekaj nektarin.

Danes samo na hitro objavim tale recept, ki sem ga pripravila včeraj za potrebe našega vsakomesečnega druženja s prijatelji ob hrani. Trije pari se vsak mesec dobimo pri nekomu doma, vsakič pri drugemu, seveda, in se razvajamo. Gostujoči par pripravi glavno jed, druga dva pa predjed in sladico. Jaz sem se včeraj odločila za nekaj lahkega in osvežilnega … bognedaj, da bi strašila s kakšnimi čokoladnimi zadevami, saj vsi vemo, da so to tipično zimske poslastice, ki nam poženejo kri po žilah, poleti pa se prileže kaj sadnega, sploh ob vsej pestri ponudbi sezonskega sadja. Tako je nastala limonina panakota, poleg pa sem postregla še vroče karamelizirane nektarine in marelice

CJlMlGyWcAEQUZ0

 

Continue reading →

Sladoled, ampak ne čisto sladoled: semifreddo.

Z dragim in prijatelji smo bili na morju in ker smo šli na izlet v sosednje mesto za čez dan, smo se na kosilu ustavili v lokalni restavraciji. Med pregledovanjem menija, smo kakopak pregledali tudi ponudbo sladic. Med njimi se je znašel semifreddo, za katerega ostali niso vedeli, kaj je. Po pravici povedano, jim nisem znala najbolje razložiti. Slišala sem že za to ime, tudi jedla sem ga že, ampak ga nisem ga znala razumljivo opisati. Poleg tega nisem bila zares prepričana, da se ne motim. Semifreddo, delno leden. Gre za sladoled, ampak ni čisto sladoled, je tak bolj puhast, manj leden. V bistvu je malo bolj ‘topel’ od sladoleda, tudi če ga hranijo v zamrzovalni skrinji. Ampak je sladoled. Dobiš ga v sladoledarni. Hm … Ni jim bilo jasno in niso vrtali dalje, jaz pa tudi nisem znala razložiti kaj več, ker nisem vedela, kako se ga pripravi.

Bila sem na dopustu, brez interneta, tako da sem na semifreddo za nekaj časa pozabila. Potem so prišli ledeni tedni in ker se je Tina veliko prej kot jaz angažirala v iskanju ledenih sladic, ki bi jih lahko pripravile, nam je poslala povezavo do recepta za Nutellin semifreddo. ‘U, to bom pa naredila,’ sem si rekla in začela raziskovati svet semifredda. Nisem hotela narediti Nutellinega, saj sem vedela, da je Tina že pripravila sladoled enakega okusa. Nič ne rečem, Nutelle ni nikoli dovolj, ampak zavoljo raznolikosti, in ker mi je ostalo kar nekaj karamele od cimetovega sladoleda, sem začela razmišljati, kaj lahko pripravim s preostankom te slastne zmesi. Po naključju sem nekaj dni pred tem kupila zalogo arašidov, ker sem si zaželela arašidove sladice. Rešitev je bila na dlani, pripravila bom semifreddo z okusom snickersa.

Continue reading →

Cimetov sladoled ali kaj pa vam orosi oči in prikliče spomine?

Avtorici: Bernarda in Ana

Že res, da je čokolada klasika, vanilija in limona pa njeni nič kaj manj mični sestri, ampak meni, meni srce zaigra takrat, ko kdo v istem stavku omeni cimet in sladoled. Če je zraven še Bled, si skoraj ne upam sanjati, da gre o Jagodah s cimetovim sladoledom (ne veste, zakaj se mi ob tem šibijo kolena? Ana je o tem na široko vsem novic in čvek željnim razkrila v prejšnji objavi, ampak nič ne de, zna biti, da bom omenila vsaj še parkrat. Če ne, naženite miško, da vam poišče dotično objavo.).

Cimet načeloma ni nekaj, kar bi rekla, da obožujem. Recimo, da je fajn. Je zimska začimba, oziroma, bolj božična. Januarja smo že tako ali tako vsi siti vonja cimeta in klinčkov, pa bi raje šli kam na toplo in srkali meni nič tebi nič opite koktejle in pozabili, da smo lanske obljube prenesli na letos.

Continue reading →

Kolo in karamela.

Prejšnji teden sem se začela vozit s kolesom v službo. Dovolj sem imela tega, da mi je vsak dan nekdo trobil, me kdo izsilil, da sem skoraj povozila kolesarja, ki se je vzel od bogvekje, potem, ko me je pa še nekdo nadrl, zakaj parkiram na prostoru, ki je rezerviran za stranke (pa to sploh ni res!), sem imela pa res dovolj. In sem si rekla, da se bom začela vozit s kolesom.

O tem, da bi kolo postalo moje primarno prevozno sredstvo, sem razmišljala že pred tremi meseci, ko sem sploh začela delati na trenutni lokaciji. Ampak časovno ne bi profitirala in potem sem razmišljala še o vročini in dežju in avto se mi je vseeno zdel boljša in bolj udobna opcija. Ampak šele sedaj, ko se vsak dan vozim s kolesom, dejansko vidim da – časovno (vsaj zjutraj) mi kolo ne vzame čisto nič več časa. Poraba bencina je odlična (torej nična) in s tem se tudi najbolj tolažim, ko se tudi s kolesom zapletem v … nelagodne situacije.

Drugače se mi zdi, da je kultura voznikov do kolesarjev precej na nivoju. Večina ti lepo ustavi, te spusti čez prehod in tako dalje. No, zadnjič pa sem uspela naletet na eno pacientko. Žal me je ujela ravno na vrhuncu vročinskega vala, ki nas je zajel prejšnji teden in končalo se je tako, kot se je končalo – predvsem z enim kupom počenih živcev in visokim, zelo visokim srčnim utripom. Peljala sem se namreč iz faksa do službe, tam mimo DURS-a, lepo po desni strani, na kolesarski stezi, ko se omenjena gospa pripelje iz parkirišča in se postavi popolnoma ob rob ceste, zavijala je levo na precej prometno cesto, torej je jasno, da je čakala kar nekaj časa, da je imela možnost zaviti. Postavila se je seveda na celo kolesarsko in čez cel pločnik, tako da bi morala jaz zaviti močno na cesto, da bi jo obvozila.

Continue reading →

Bumbar in da haus.

In spet se je zaprl v kuhinjo brez vrat, si nadel predpasnik z rožastim vzorcem in z Edit Piaf na ušesih scompral še eno pito. Pravi mali gospodinjec. Gora posode je, seveda, ostala nedotaknjena in tako sedaj legam k počitku z eno veliko željo, da se v teh osmih urah brezskrbnega spanca zgodi čudež in se zjutraj zbudim in je vse čisto, ha.

Blazno sem vesela, ko vidim, da je moje darilo tako super uporabno in uporabljeno, malce manj se veselim poletja in morja in celulita poledic vseh teh dobrot, ampak … saj sem danes prekolesarila 33 kilometrov in poskušala prilezti celo na Janče. Neuspešno. Nekateri cilji morajo ostati neosvojeni, da nam ni preveč dolgčas, aneda.

Sicer pa mi je včeraj dalo misliti pisanje cenjenega kolega in prav zares se poigravam z idejo, da si za določeno časovno obdobje postavim izziv in pišem malce bolj … redno. Bom še razmislila. Problem nastane pri samem konceptu – zelo hudo bi mi namreč bilo, ako bi bila primorana objaviti neko pisarijo in jo ne zaključiti z recepturo. No, kot pravim, bom razmislila. Je pa res, da vaja dela mojstra in zakrnele misli in artritični prsti potrebujejo razgibavanje in vadbo. Vaja dela mojstra. In tako naprej.

Continue reading →