#Polonapolona: Kava v najboljši družbi

Priporočajo izogibanje svojih vzornikov, ker se bojda rado zgodi, da moraš nato kakšen popoldan preživeti v družbi razočaranja in sladoleda. In ker je Roald Dahl pod rušo šel žurat že davno preden sem sama ugledala luč tega sveta, dobronamernemu nasvetu nisem posvečala prevelike pozornosti. Potem pa je v naš elektronski poštni predal priletelo nadprijazno povabilo na predstavitev nove kolekcije Polonapolona šalc in sem vse spustila iz rok ter odfrčala v bistro na vogalu, nekaterim poznan tudi po najboljši kavi v mestu.

1 Continue reading →

Pumpkin Spice Latte

Obstajajo okusi, ki jih imamo večno v spominu. Najsibodi zaradi ene same sestavine v jedi, enega zamrznjenega trenutka v času, ene osebe, s katero deliš spomin ali pa zaradi okolja. Prikličejo nazaj tisti rahel vetrc in sol v zraku, glas osebe na desni, čebljanje nerazumljivega jezika v ozadju, glasno trobljo trajekta in občutek lahkotne rumene obleke na koži. Prikliče občutke, zaveš se lastnega nasmeška in za trenutek si spet tam, kjer si živel sanje. In ko padeš spet nazaj v sivi skorajnovember…no, raje ne bi. To je sicer zgodba za kdaj drugič, danes želim z vami deliti druge spomine. Bolj… mrzle. Kar se tiče letnega časa. In vroče, kar se tiče okusov.

cats1112

Continue reading →

Borovnice!

Lani smo trije pogumneži (prvi, druga in moja malenkost) tam v tistih hribih nad Lazami po vseh štirih plezali v neznanski breg, borovnice pa iskali praktično z mikroskopom. Letos sva jih z mami v dveh urah nabrali cca. 5 litrov. Grmički so tako polni, da si se lahko samo usedel na tla in si imel dovolj dela za 15 minut, nato pa si zamenjal lokacijo in nadaljeval delo naprej. Mami me je zabava z zgodbicami o tem, kako so si ljudje včasih z nabiranjem in prodajanjem borovnic zidali hiše, pa kako sta s kolegico včasih šli malo prej iz službe in jih v enem popoldnevu nabrali vsaka po 15 litrov. Za take količine meni manjka malce vztrajnosti, ampak za en borovničev tiramisu sem jih pa le nabrala. In to na roke!

1

Continue reading →

Lepota iz kuhinje

Tedni šviga-švagajo čez december, sama pa komaj lovim sapo ob vseh opravkih in planiranih srečanjih s prijatelji. Ta vikend sem si, saj mi je kar malo nerodno, koliko časa je že minilo, končno rekla, da je dovolj, in šla malo po svež zrak na, recimo temu bližnjo, škofjeloško goro Lubnik. Ko sem v knjižici, kjer pridno zbiram žige vrhov, opazila zadnji datum vzpona na katerokoli vzpetino že, sem pomislila, da a.je sonce takrat še fino žgalo in listje še ni bilo čisto rjavo in b. mi ne bo uspelo zbrati zadanih 50-ih vzponov na Šmarno, kar je bila želja za 2014. Tako da v 2015 že imam vsaj eno željo, sem jo kar prenesla:)

No, in medtem, ko sem se nadihala svežega zraka (ja, pihalo je in ja, prvega snežaka sem že naredila letos!), pojedla sveže pečeno pehtranovo potico iz koče na vrhu (ki je bil, bajdvej, največji kos potice na planetu), pogovorila do onemoglosti so-hribolazca, zlezla do teme nazaj dol in uspešno končala podvig, sem se odločila tudi, kaj dobijo za letošnji božič moje prijateljice. Ker jih je kar precej, je treba ubrati logistično nezahtevno pot, še vedno lepo in uporabno darilo in ne sme se ponoviti od zadnjih 5-ih let. Kar je kar izziv, ampak, zmogla bom. Tako da drage bormašince, drage hruške, cimra, velenjske fufle in še katero lahko umestim sem: ne berite dalje, spoiler alert!

cats6

Continue reading →

No ja, prazniki.

Ki me vedno delajo precej nesrečno. Preveč jem, ne znam se kontrolirati, pa nesrečna sem, ker nikamor ne morem (vse je zaprto!), ponavadi je še slabo vreme (tako kot letos) in zato samo čakam, da tale praznični teden od božiča do silvestrovega čim prej mine in je januar in začnemo živeti naprej. Znova od začetka. Kar je super, včasih potrebujemo kakšen nov začetek.

Danes ne bom dolgovezila, grem samo k sladici, ki sem jo pripravila za božično večerjo, ki sva jo snedli skupaj z mami. Kavna panakota. Že zadnjič sem pripravila jagodno in mislim, da jih imam sedaj pa za nekaj časa kar dovolj. Ampak ker je tako enostavna za pripraviti, sem jo izbrala kot protiutež k malce bolj komplicirani piti z govedino in šampinjoni (glavna jed) in kozicam na ražnjičih z arašidovo omako (predjed).
Pol litra sladke smetane in 55 gramov sladkorja (jaz sem namešala – malo rjavega, dva vanilija, nekaj navadnega) segrejemo na srednji temperaturi, dodamo 1 dcl kave, po želji še malo mleka, da količinsko pride več in da ni vse samo tako “smetanasto”. Šest listov želatine, ki smo jih namakali v mrzli vodi, ožamemo in raztopimo v smetani, dodamo pljunek ruma, nalijemo v skodelice ali modelčke in dobro ohladimo (vsaj kakšnih pet, šest ur). Tole ni bila zelo sladka zadeva, tako da bolj sladkosnede še kakšna žlica sladkorja več.
Po vrhu sem prelila v čokolado in potresla lešnikov krokant.