Lonček sreče.

Danes samo recept. O dogodivščinah s 4-mesečno dojenčico kdaj drugič, ko bo inspiracija na vrhuncu. Moje misli so na udaru spomladanske utrujenosti, sklepam.

Tole danes je sladica v kozarčku, kot lahko vidite. Sila preprosta, zahteva samo 5 minut priprave večer prej in malce potrpljenja pri počitku v hladilniku. Kozarčki s kokosovo in čokoladno kremo.

1

Continue reading →

Nosečnost za telebane, osmič: še 26 dni

Prepričana sem, da nisem obdelala vseh nosečniških tem in področij. Kot vsaka prava mommy blogerka bi morala vsekakor pokriti še področje vseh nujnih potrebščin (tako za otroka kot tudi za bodočo mati), otroške garderobe, večjih kosov pohištva, tega, kako bom 14-letno psico podvrgla stresu novega člana, ki bo zahteval vso našo pozornost in nenazadnje se prav nič nisem dotaknila vprašanja vzgoje. Kje so še teme o pitju čaja iz malinovih listov, masaži presredka, dihalnih vajah, sprostitvenih tehnikah in drugi pripravi na porod. 

Danes sem dobila vprašanje, kaj počnem v teh dneh. No, roko na srce, že tam nekje konec junija sem se odločila, da do novembra ne bom iskala kakšne nove študentske zaposlitve in tako sem stres, ki bi ga prineslo uvajanje na novem delovnem mestu, raje zamenjala s petimi tedni morja. Tako sem se že popolnoma aklimatizirala na življenje doma in moj vrhunec dneva predstavlja že samo to, da zlikam koš perila ali grem s Pesjanko na sprehod. Treba je biti zadovoljen z malim.

Te dni tako predvsem odštevam. Včeraj sem malo jokala, ker sem odkrila, da so se mi na delu trebuha, ki ga s prostim očesom brez pomoči ogledala ne ujamem več v vidno polje, razpasle strije. (Pa ni hude panike, zaradi tistih treh tednov morja, ko moj trebuh dejansko neposredno uzre širni beli svet, ne bomo preveč travmirali.) Danes počasi obupavam nad urejanjem otroške garderobe ker 1) so hlače št. 56 in 68 popolnoma enakih velikosti in 2) so se v predalniku znašli neki hecni kosi, katerih poimenovanja ne poznam, kaj šele njih uporabe. Danes sem si pripravila torbo za v porodnišnico in spet skorajda diplomirala iz tega, ali je ljubljanska porodnišnica dovolj dobro založena z mrežastimi hlačkami, prebrala približno pet forumov na temo bombažnih vložkov, predvsem pa še vedno ne vem, katere prigrizke naj spakiram v torbo. 

Grem sedaj raje napisat kaj bolj smiselnega. Ananasova torta z belo čokolado in kokosovim biskvitom. Pina colada torta. 

IMG_20150926_131730

Continue reading →

Celi dnevi v kuhinji

Zadnji teden sem preživela toliko časa v kuhinji kot še nikoli. Poleg packarij, ki sem jih pripravljala za bor mašino, sem pekla še tri runde piškotov, kuhala kosila, pekla mafine in najbrž še kaj, česar se ne spomnim več. V glavnem, cel delovnik sem dnevno preživela v kuhinji. Poleg tega, da sem bila veliko v kuhinji, se mi zdi, da sem tudi ogromno pospravljala in pomivala. Sploh pri pripravi sladic mislim, da je veliko čiščenja in pomivanja posode. Sploh, ker je veliko take posode, ki se ne pomiva v pomivalnem stroju, ampak jo je treba pomiti na roke. Če pa se že pomiva v pomivalnem stroju, sem jo pa tako ali tako mogla pomiti na roke, ker sem jo potrebovala prej, kot bi stroj opral. Pred časom sem razmišljala, kako bi se obnesla v kuhinji cele dneve, pa mislim, da bi mi kar šlo. Najbrž bi bil tempo veliko hujši in bi morala delati bolj stvari, ki mi niso všeč, kot tiste, ki so mi. Bistveno pa je, da bi zdržala.

Tudi danes, kot pretekle dni, sem se po dveh obiskih trgovine – ker sem pač prvič pozabila kupiti nekaj stvari, utaborila v kuhinji. Danes sem pripravljala moje tretje darilo iz kuhinje: čokoladni namaz (ja, govorimo o domači različici Nutelle).

032 Continue reading →

Osem okusov vročih čokolad

Pretekli teden smo pekle piškote, da smo z njimi posladkale svoje najdražje za sv. Miklavža. Zdaj pa je počasi čas, da začnemo razmišljati o naslednjem ‘obdarovalnem’ prazniku, božiču. December bomo namreč na bormašini za punce namenile prav temu, da lahko s pomočjo naših receptov presenetite z okusnimi darili vse, ki so vam sladkali preteklo leto. To je seveda tudi odličen izgovor za nas, da pripravimo za svoje prijatelje, družino in sodelavce prav prijetna sladka (in slana?) darila.

Sama se vsako leto poskušam spomniti česa novega in božična darila pripraviti sama. Pa ne (samo) zaradi tega, ker zadnje čase varčujem (da vas ‘potolažim’, na koncu vedno zapravim več, kot če bi darila kupila v trgovini), ampak predvsem zato, ker mislim, da imajo doma izdelana darila nekaj več duše. Letos sem se odločila, da izkoristim preizkus priprave domače vroče čokolade in ga zapakiram v darilo.

062 Continue reading →

Kapitalne napake mojega življenja

Ne vem, kako je z vami, ampak jaz na vsake toliko naredim eno kapitalno traparijo. Ko sem bila manjša, sva s sošolko klicali na Fontastik in staršem nakopali gromozanski račun. Se še spomnimo, kaj je bilo to? Telefonska storitev za zmenkarije ali nekaj takega. No, da ne bo prišlo do pomote – na omenjeno 090 številko nisva klicali zato, ker bi si želeli spoznati moškega svojih sanj, ampak zgolj zato, ker je ta storitev omogočala, da si posnel svoje predstavnostno sporočilo in nama je bilo poslušanje najinega glasu na 090 številki pač veliko bolj všeč, kot če bi se snemali na domač kasetofon. 

Druga kapitalna je bila tista, ko sem v petem razredu osnovne šole na šoli v naravi na Pohorju pri izstopu iz vlečnice poleg sidra izpustila še moji dve smučarski palici, ki sta obležali v snegu. Pogumna, kot sem bila, sem se pognala za njima, v tistem pa se je že približala sošolka, ki se je s sidrom vozila za menoj in le-to se je romantično združilo z mojo glavo. Naj vam zatrdim, da je vožnja z akijem v dolino nekaj, kar bi moralo biti na ‘bucket list’-i vsakega posameznika.

Tretjo kapitalno napako sem storila včeraj okoli pol polnoči zvečer. Spekla sem najboljše kokosove piškote vseh časov.

kokosovi-piskoti.jpg

Continue reading →

Zakaj bi se vsak posameznik v življenju moral prevažati z javnim mestim prevozom?

Dobro, pustimo ob strani to, da javni potniški promet pripomore k čistejšemu zraku, manj izpustov CO2 in tako naprej. Jasno kot beli dan je tudi to, da bi bil transport vseh neposredno in posredno vpletenih v javni promet veliko hitrejši, če bi se še kak odstotek ljudi več vendarle odločil za tak način vsakodnevnega prevažanja iz točke A v točko B. Poskusimo tudi spregledati dejstvo precej visokih cen mestnega (pa najverjetneje tudi primestnega) prometa, ki ob primerjavi s cenami veliko bolj učinkovitega prevažanja v Sevilli, ki sem ga imela moč izkusiti, povzroči nemalo trenutkov, ko bi se človek zaletel v najbližji trši objekt. Za primerjavo: v Sevilli avtobusi vozijo sicer brez voznega reda, ampak neprenehoma (torej – ko pride do končne postaje, se obrne in gre nazaj), ne glede na dan v tednu/praznik. Cena? 60 centov oziroma 70c za možnost prestopanja znotraj določenega časovnega intervala. V Sloveniji vemo, kako je. Srečo imaš, da kam prideš, če le ni praznika, sobote ali nedelje, oskubijo pa te za 1.20€. Pa dobro.

Vrnimo se k začetnemu vprašanju. Naj najprej povem, da je bila moja samozavest na vrhuncu prav v tistem obdobju življenja, ko sem se vsak dan redno prevažala z mestnim prometom. Na avtobusu se namreč sreča takšne in drugačne ljudi in naravnost odlično se človek počuti, ko se lahko uvrsti med “normalne”. Pa ker vsi vemo, da je normalnost nemogoče definirati, lahko na tem mestu podam kakšne druge primerjave oz. definicije. Na avtobusu se zaveš, da je s tabo vse okej, zato ker se ti tuširaš. Pa zato, ker se ne pogovarjaš sam s sabo. Pa zato, ker si sposoben v naročju pestovati knjigo in ne nujno pametnega telefona. Pa zato, ker se znaš obnašati. Ker poslušaš glasbo v ušesih in je ne deliš s celim avtobusom. In tako naprej, in tako naprej.
Spoštovani kolega je zadnjič napisal nekaj na isto temo in srčno upam, da me ne bo obtožil takega plagiatorstva kot v vsem znanem zadnjem primeru, ampak kot rojena Ljubljančanka si drznem prilastiti pravico do zapisa o tem prevoznem sredstvu, ki ga uporabljam vse od četrtega razreda osnovne šole. In to, da je moja uporaba le-tega v zadnjih letih študija, še posebej pa to, da se ne prevažam skozi sam center prestolnice, hudo okrnjena, je po mojem mnenju tudi eden izmed razlogov mojega šibkega psihičnega stanja!
Toliko na kratko, pojdimo k današnji recepturi.
Malo mi je smotano pisat recept, sploh glede na to, da se je pred kratkih pojavil v svetu “kulinaričnih blogov“, ampak ni panike, če ne drugega, bo za mojo lastno evidenco. Kokosove kroglice z brusnicami.
Zadeva je menda dobra, priprava pa enostavna, samo malce … zanimiva. Stvar je taka – v kozici na ognju stopimo 180 gramov masla, dodamo 180 gramov sladkorja, 1 dl vode ter 150 gramov kokosove moke. Vse to dobro premešamo. S štedilnika lahko posodo odstavite takoj, ko se maslo stopi. Potem pa vmešamo še 300 gramov mleka v prahu. Zadeva tu postane zanimiva, saj masa nenadoma postane zelo, ampak res zelo gosta. Jaz sem se morala kar namatrati, da sem na koncu vso mleko v prahu vmešala, da je bila zmes homogena. Ne vem, mogoče se ga lahko doda tudi manj. To je tudi razlog, zakaj se maso potem, ko naj bi se ohladila, zelo zelo težko oblikuje v kroglice. Mislim, da niti ni potrebno čakati, da se vse skupaj ohladi, ampak lahko takoj vmešamo še 100 gramov nasekljanih brusnic, oblikujemo kroglice, jih povaljamo v kokosovi moki in potem ohladimo. To je vsa umetnost.

Iz naftalina

Ojla.

Malce sem brskala po starem blogu in izbrskala nekaj dobrega. Jesenski dnevi so sicer že v vsem svojem sijaju potrkali na vrata in čedalje več bo hladnejših dni, ko bo prižgana pečica prijetno ogrela dom, dobrote pa želodčke.
Tokrat pa ena klasika, ki nikoli ne manjka na nobeni poroki, vaški veselici ali raznih cerkvenih dogodkih in v resnici sploh ne potrebuje pečice. No, pa saj, v teh dneh je čez dan še prav prijetno toplo. Kokos kroglice in rafaelo.
Kokos kroglice

Sestavine:

  • 200 g albert keksov
  • 100 g sladkorja
  • 100 g čokolade v prahu ali kakava
  • 100 g kokosove moke
  • 250 g masla/margarine
  • 5 žlic ruma

Priprava:

Najlažje je, da v multipraktiku preprosto zmešamo vse setavine. Sicer pa lahko albert kekse zdrobite tudi tako, da jih daste v plastično vrečko in po njej udarjate z valjarjem. Vse sestavine dobro premešamo. Nekaj časa ohlajamo, saj se hladna mase lažje oblikuje v kroglice. Na koncu jih povaljamo še v kokosovi moki in to je vsa umetnost.
Rafaelo kroglice

Sestavine:

  • 0,5 l sladke smetane
  • 300 g kokosove moke
  • 150 g sladkorja v prahu
  • 1 vanili sladkor
  • mandlji

Priprava:

Vse sestavine (razen madljev) zmešamo in postavimo v hladilnik (lahko tudi zamrzovalnik). Medtem mandlje oluščimo (v primeru, da še niso). To najlažje storimo tako, da jih namočimo v toplo vodo za 15 minut. Maso nato oblikujemo v kroglice ter v vsako vstavimo cel ali pa polovico mandlja. Na koncu jih povaljamo v kokosovi moki.