Neznanci in kostanjevi piškoti

Rada opazujem ljudi. Zanimivi smo. Vsi tako drugačni, pa vseeno vsi tako enaki na nek način. Včasih, ko je dovolj toplo, se rada usedem na kakšno klopco in opazujem mimoidoče. Kako so oblečeni, kaj počnejo, s kom se pogovarjajo, opazujem njihovo mimiko in telesno govorico. Včasih si zamišljam, kaj počnejo v življenju, kdo so, kakšen karakter imajo … Zanimivo je, ker vidim ljudi, ki so tako drugačni od mene, od moje družbe, od ljudi, s katerimi se obkrožam. Včasih so to ljudje, s katerimi si ne bi želela biti v stiku, spet drugič me pritegnejo in bi jih najraje ogovorila, spoznala, ugotovila, kdo so, kakšen je njihov pogled na svet.

img_1161-2-copy

Pred nekaj tedni sem poslušala en Ted talk o tujcih in kaj nas lahko naučijo. Gospodična je razlagala o tem, da se neznancev večinoma izogibamo, saj nikoli ne veš, kdo ti lahko kaj naredi. Continue reading →

Kako do kostanjevega pireja?

Najprej sestavine oz. ključni elementi, ki v zgodbi nikakor ne smejo manjkati:

  1. Cel teden na delovnem mestu sredi sive Ljubljane spremljaš vremensko napoved. Vestno jo poslušaš tudi vsako jutro med vožnjo v službo, na Valu 202, tam nekje med 6:45 in 6:55, ko se oglasi dežurni meteorolog iz Agencije RS za okolje.
  2. Sredi tedna se začneš dogovarjati za najboljšo možno družbo: fant, prijateljica, mama, pes.
  3. Večer pred osrednjim dogodkom razmišljaš o primerni obutvi, obleki in pripomočkih: gojzarji, trenirka ‘za doma’, košara, flis. Eno palico za brskanje med listjem najdeš na kraju dogajanja.
  4. Na dan odhoda je zjutraj pošteno naješ in odrineš iz sive Ljubljane do bližnje lokacije. (Ne, ne povem, kam točno! Poslovne skrivnosti!)
  5. Slabe tri ure nabiraš kostanj v dobri družbi in iščeš prostorčke, kjer se najdejo še posebej debeli primerki.
  6. Po krajšem popoldanskem počitku se lotiš drugega poglavja prve letošnje Kostanjade – en delež ga testno spečeš v picopeku. (Ne priporočam.) Drug delež ga skuhaš, v upanju, da ga lahko drug dan poješ za malico v službi. Tretji delež gre v eksperimentalne namene potešitve sladkih želja soudeležencev današnjega dne.
  7. Kratek razmislek prinese idejo za Sladek kostanjev pire. V brskalnik vneseš to geslo in klikneš na prvi zadetek. Lotiš se priprave.
  8. Nekaj ne štima.
  9. Rešuješ nastalo situacijo.
  10. Na koncu vseeno dobiš precej okusno zadevo, a si prikrajšan za nekaj živcev in bogatejši za nekaj novih kletvic, ki so nastale v celotnem postopku.
Nauk zgodbe je, da se receptom na Okusno.je ne zaupa. Prav tako kot tudi marsikatere revije in nešteto drugih spletnih strani v določenih primerih povsem usekajo mimo. Evo, tolažim se, da na tem mestu moj in vsi ostali kuharski blogi s preverjenimi recepti pridejo in naredijo nekaj dobrega za človeštvo. Zdaj pa k kostanjevemu pireju.
Sama sem najprej sledila receptu na Okusno.je. 500 gramov kostanja zarezala in 5 minut kuhala v vreli vodi. Jih olupila in pridelala en sijoč žulj na prstu. Potem kostanj 25 minut kuhala v pol litra mleka in 75 gramih sladkorja (rjavi + vanili). Okej, ja, vse lepo in prav, samo kaj, ko recept potem veleva, da mleko odliješ, kostanj pa spasiraš. Tega nekako ne razumem najbolje. Zakaj bi stran zlil to okusno, sladko mleko? Zato sem preprosto lepo spasirala vse skupaj. Zadeva je seveda postala kostanjev shake in ne kostanjev pire, razumljivo. Ampak ja, vse se da rešit, če se hoče, zato sem s pomočjo dveh parov pridnih kostanja-lupečih rok žrtvovala mojo današnjo malico in v kostanjev shake zmetala še vsaj pol kilograma kuhanega kostanja, da je zadeva postala zadovoljive teksture. In to je to.
Sedaj pa par nasvetov za vse tiste, ki se želite lotiti kostanjevega pireja: natančnega recepta vam žal ne morem ponuditi, ampak to je sladica, ki bolj meji na slano jed, zato po mojem skromnem mnenju natančna razmerja med sestavinami res niso tako zelo hudo potrebna. Vsekakor je nujno potreben kuhan kostanj (prihranite si živce ob lupljenju na pol surovega, ki bi se potem kuhal v mleku, preprosto ga v celoti skuhajte v vodi), dobro mu bo delo nekaj mleka ali smetane, tudi rum se krasno poda zraven, pa seveda še sladkor, a previdno, že sam kostanj je dokaj sladkastega okusa. Se pa zadeva ob pasiranju nenormalno gosti oz. popije kar precej mleka.
Dekoracija je potem samo še stvar okusa. Jaz sem imela sicer res noro idejo, kako bi tole prenesla na krožnik, ampak zaradi pozne ure in krulečih želodčkov je nastalo (samo) tole:
Zraven se lepo poda sladka smetana. Je pa tale pire precej težka zadeva. Ne pretiravajte s količinami.