Pita z rdečo peso in feto

V spodnjem receptu vam ponujamo malce nenavadno uporabo rdeče pese. Večina si jo privošči v solati, nekateri v juhi, popularna je tudi v burgerjih, jaz pa sem jo tokrat uporabila v slani piti. Kombinacija je malce nenavadna in priznam, tudi sama sem bila skeptična. Zaman! Teli okusi so ravno dovolj prefinjeni, da tale pita lahko služi kot sofisticiran silvestrski prigrizek oziroma predjed. Ostanki pa drug dan (ali pa še za cel teden, če je bo slučajno kaj ostalo) za malico v službi. (Ob predpostavki, da 2. januar ne postane zopet praznik, hehe, tako dolgo namreč pita definitivno ne bo preživela.) Aja, in seveda – o A do Ž je tale pita narejena v SilverCrest Monsieur Cuisine aparatu. In krhkega testa definitivno nikoli več ne boste mesili na roke, to vam zagotavljam.

img_20161205_125654

Continue reading →

Kako tudi na konzervansih zrastejo talenti in limonina pita

No, pa sem končno tudi jaz zbrala čas in pogum in se lotila svojega prvega zapisa na blogu. S strani šefice Tine mi je bilo rečeno, da se za prvi zapis spodobi, da napišem nekaj splošnega o sebi in moji filozofiji kuhanja in prehranjevanja. In kot uslužen delavec, ji niti malo ne mislim nasprotovati.

Torej, kakšna je moja kuharska filozofija in kako sem se sploh lotila kuhanja? Hm, lahko bi rekla, da sem začela bolj po sili razmer. Odkar pomnim so mojo mati bolj zanimali doktor romani kot pa kuharske knjige, kar se je konkretno poznalo na naši prehrani. Razen ob nedeljah, ko smo svoje lačne riti peljali na kosilo k babici, smo se čez teden prebijali s pomočjo juh iz vrečke, makaronov in ‘ponarejenih’ omak, kot je svoje stvaritve imenovala moja mati. Ponarejene zato, ker je že pripravljeni mešanici dodala kakšno začimbo, drugo konzervo ali pa kakšno babičino zamrznjeno specialiteto, kar je bil že kar kuharski presežek. Od sladic smo živeli od jogurtovega peciva ‘na lončke’, ki sicer nikoli ni vzhajalo, ampak ker z bratom nisva poznala drugih, rahlih stvaritev, se nama je tudi to zdelo neverjetno okusno. Ko sem bila dovolj velika, da sem lahko sama upravljala s štedilnikom, kar ni bilo tako zgodaj, kot se morda sliši, saj še danes merim le slabih 159 cm, tam okoli trinajstih let, sem stvari vzela v svoje roke. Začela sem z izpopolnjevanjem mamičinega jogurtovega peciva … verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da sem ob prvem poskusu, ko je pecivo vzhajalo in ni bilo zbito, mislila, da sem konkretno zasrala, ker je mami pač delala drugače, kajne? Na koncu se je izkazalo, da sem naravni talent. Mati je z veseljem predala kuhalnico naslednji generaciji in svojo popolno pozornost posvetila ljubezenskim težavam v njenem najljubšem čtivu, v katerem uživa še danes, medtem pa z veliko žlico prazni lonec domačega dulce de leche.

Continue reading →