Grahova juha

Največja prednost našega Gospodiča je zagotovo to, da zna mešati in kuhati. Pa da zmiksa karkoli neverjetno hitro in neverjetno močno. Pa da je po kuhi umazana ena sama posoda. Hm, v resnici se ne morem odločiti, kaj mi je všeč najbolj. Najverjetneje res to, da imam čim manj umazane posode. Da se lahko sita in dobre volje, zleknem na kavč in počivam nadaljnjo uro. No, o tem, kdaj sem to nazadnje počela, kdaj drugič, hehe. Ampak lepo bi bilo. Če ne drugega, imam pa vsaj kuhinjo pospravljeno. In toplo, sladkasto, zeleno zimsko juho v želodčku, ki me prijetno greje v teh mrzlih dneh.

Continue reading →

#StartajSlovenija: Barba Sol

Sol. Najpomembnejša od začimb. Če se kulinarični pripravek še tako ponesreči, zadostna količina slanice izniči vse napačne okuse in nadvlada brbončicam. Kar ni nujno cilj našega gurmanskega popotovanja, heh. Priznam, jaz bi najbrž kar takoj umrla, če mi vzamete sol. (Za kar bi vam moje zdravje bilo najbrž hvaležno, ker za visok pritisk poskrbijo že izdatne količine kofeina.) Brez soli so jedi pač puste, pika. Že Martin Krpan je prepoznal vrednost belih kristalov in nato konsistentno kršil zakonodajo s tranzitom neprijavljenega blaga, da je severnim sosedom lahko dobavljal belo zlato.

Continue reading →

Rada imam domače.

Malo smo se že spraševale, kaj se dogaja z Mercatorjevim KuhaM izzivom. Kar nekaj časa je preteklo od zadnjega izziva, ampak smo kar potrpežljivo čakale in dočakale. In to odlično tematiko – domača hrana! Mercator s projektom Radi imamo domače namreč spodbuja k uporabi pristnih lokalnih izdelkov. Včasih res ni najbolj enostavno zaviti h kakšnemu kmetu, zato se prav veselim, da bo na policah moč poiskati izdelke, za katere vemo, da prihajajo iz naših krajev. Ne samo, da so taka živila veliko boljša za naše telo, s tem podpiramo slovenske pridelovalce. Win-win.

Kuham

Continue reading →

Praznično kosilo prvakov po bormašincah

Januarja smo si s puncami rekle, kaj ko bi sodelovale na mesečnem izzivu Naša sestavina – vaš recept revije Odprta kuhinja. Gre za izziv, kjer oni zastavijo temo oz. sestavino, bralci pa pošiljajo svoje recepte. Najboljše preizkusijo, najboljši trije pa dobijo tudi nagrado. Januarja je bila ta tema kava in s puncami smo združile moči in pripravile kavni recept. Jaz sem pa vse skupaj zamočila in v poplavi obveznosti recept enostavno pozabila poslati. O-o. Zato sem se morala februarja oddolžiti. In seveda je bil izziv veliko večji, saj je bila tema ribe oz. postne jedi. Ribe imam sicer rada, ampak jih redko pripravljam doma, predvsem zato, ker ne znam najbolje z njimi. Postna hrana pa … kaj je to? Ja, ja, rada jem. 🙂

Tako je bil izziv veliko večji. Seveda je z idejami zelo pomagala šefica Tina, tako da sva na koncu nevihtenja možganov prišli do ideje, da bi pripravili ribji burger z limetino majonezo. Zveni moderno, dokaj enostavno in okusno. Super! Ker čas beži, sem se burgerja lotila sama.

IMG_0407

Pa, kot bi naročili, smo dobile izziv tudi od Mercatorja za naš #kuhaM projekt. Velikonočno kosilo za naše skakalce.

Kuham

Postna hrana nima sicer nobene veze z Veliko nočjo, razen tega, da Velika noč sledi postu, ampak … športniki imajo posebno prehrano in za skakalce, smo si mislile, je ta hrana bolj ali manj lahka, razen pred in po tekmi. Kot rečeno, burger je vseeno trenutno kar moderen in bogat, in zakaj ne bi poskusili nečesa novega za praznike. Hkrati pa je spodnji recept res lahek, razen praznične majoneze, tako da odličen za to priložnost. Letos je lahko Velika noč malo bolj moderna, tudi v sestavinah. 😉 Continue reading →

Osrednje zvezde večerje: Perutninske kračke

Prišla sem do točke v življenju, ko bi še Garfield malce bruhnil v gobček in se zaradi grozljivega prizora galantno – koliko bi ti bila pač mogoče ob njegovi kilaži – obrnil na mehkih tacah ter izginil v noč. Od predbožičnega večera namreč s približno 16 »počitki« na dan posnemam najbolj lenega mačka in s približno 64 obroki prašiča za zakol. Slabo je, res. Ne vem, kaj se s zgodilo letos, običajno se za praznike nikoli nisem (tako zelo) nažirala. Tako slabo je, da sem za nanosekundo pomislila, da bi se januarja šla kakšno smuti detox dieto. Ali pa da do marca ne jem, recimo. Zalog imam več kot dovolj.

No, naj bode zadosti z idejami za nezdrave prehranjevalne režime. Kajti! Noben ekstrem ni okej, saj veste. Pa tudi s sekiranjem se daleč ne pride. Moj gospod oče pravi nekako takole: “Prazniki so zato, da se zrediš. Pol pa maš do pusta čas, da hujšaš. Če že hočeš.”

File 28-12-15 20 42 00

Continue reading →

Jamie: Zlati piščanec, dušeno zeleno in gratiniran krompir

Res rada kuham. Ljudem, ki jih imam rada, in od teh še rajši tistim, ki radi jedo. Ljudem, ki jim ni težko posedeti ob mizi in tistim, ki jih kalorije ne zanimajo, če želim eksperimentirati po svoje. In vedno me  razveselijo tisti, ki se potem z zanosom zaženejo v umazano posodo in počistijo moj nered. Takim pa lahko kuham vsak dan. In za tale Jamiejev recept sta bili dve dobri pomivalski duši res dobrodošli. Pustimo ob strani, da sta prehvalila recept, pa kuharico tudi. Kako gospodu Oliverju rata umazat VSO posodo iz kuhinje, je fenomen. In kako mu rata umazat celo kuhinjo, je logično. Uporabila sem veliko ponev (dvakrat), malo ponev, veliko posodo s pokrovom, cedilo, kuhalnico, dve deski za rezanje, velik nizek pekač, dva peki papirja, lupilec krompirja, tri žlice, blender z malo posodo, dva noža, štiri vilice, štiri skodelice. Celo kuhinjo.

Torej. Jamie pravi, 15 minut. Ker vem, da nismo odkrivale tople vode in je idejo preizkusil in objavil že kdo drug, sem šla v raziskavo. Res so bili taki in drugačni kerlci, ki jim je bolj ali manj uspelo ujeti čas. Tukaj, tukaj in tukaj so samo nekateri izmed bolj zanimivejših. Sem si rekla, če Jamiejev čas podvojim, mogoče. No, rezultat brez priprave je bil 37 minut, in to tudi brez vmesnih pavz, da sem umila posodo, ki sem jo še rabila. In za foto material. Kar bi lahko zaokrožila skupaj na eno uro. 15 minut, pa kaj še, lažnivi Jamie!

Continue reading →

Nosečnost za telebane, desetič: strah

“Za spol sta vprašala?”, “Ime že imata?”, “Kolk si se zredila?”, “Drugač si v redu?”, “Kdaj imaš rok?”, “Mata že vse pripravljeno?”, … in na koncu še: “A TE JE KEJ STRAH?”

Zbirka najpogostejših vprašanj, ki so me doletela med nosečnostjo. Okej, počasi zdaj čakam še na “A se že kej dogaja?”, in ker mi moj notranji občutek veleva, da bo naše dete še kar nekaj časa zasidrano na toplem in ga predviden datum poroda prav nič ne gane, me skoraj zagotovo doleti še “Ja kaj, a še kar nič ni?”.

No, pa pojdimo nazaj k tistemu o strahu. Sama se (zaenkrat) še gibam v takem krogu prijateljev, ki nimajo še prav veliko otrok. Mogoče jih lahko naštejem za prste ene roke, če se res potrudim. In beseda porod je tudi pri meni pred nosečnostjo vsekakor hodila z roko v roki s pojmom strah. Pa bolj zaradi tega, ker to takrat predstavlja nekaj popolnoma neznanega. No, tudi sedaj, dva tedna pred (predvidenim) porodom, je to še vedno nekaj neznanega, je pa v tem trenutku neizbežna stvar, ki ji nekako ne bom mogla ubežati. Kaj mi potem drugega preostane kot to, da se z njo spopadem?

V začetku nosečnosti sem prebrala kar precej porodnih zgodb. Kaj naj rečem, sem človek interneta in čeprav mi je ginekologinja na prvem pregledu internet prepovedala, si pač ne morem pomagati. No, porodnih zgodb se na internetu najde malo morje, ampak kot vedno, ta zanemarljiv 0,001 % popisanih porodnih izkušenj ni nikakršno merilo za to, kako reči v resnici potekajo in niti niso statistično merodajne. Če preberem pet porodnih zgodb o težkih porodih kot posledica umetne sprožitve poroda, še ne pomeni, da so VSI umetno sproženi porodi takšni. S tem dejstvom sem nekako že precej kmalu razčistila – v to sem bila nekako primorana, ker se je v mene naselil GROZEN strah. Tam nekje sredi poletja me je kar treslo ob misli na porod. Potem se si lepo rekla da to, kar preberem, ni merilo in ne napoveduje ničesar, je samo izkušnja neke naključne posameznice nekoč nekje. 

Kakorkoli že. Šola za starše kar zajeten del posveti sami pripravi na porod. Imamo predavanje o tem, kako sam porod poteka – prva, druga, tretja in četrta porodna doba, kako se diha, kdaj se pride v porodnišnico, kako vse poteka – tako, kot piše v učbenikih in tako, kot so naša telesa nekoč najverjetneje znala rojevati. Pred časom interneta. Pred časom totalnega nezaupanja v lastno telo. Še preden so se porodnišnice založile z epiduralnimi, Ultivami, maskami s smejalnimi plini in z vsemi ostalimi podobnimi varovali, ki v mislih bodoče mame predstavljajo rešilno bitko, ko bo pa šlo zares in bo res hudo. Jaz sem imela neznansko srečo, da sem v sklopu šole za starše v ZD Bežigrad imela še eno predavanje o pripravi na porod – vodila ga je Vesna Oven, ki sicer vodi tudi telovadbo za nosečnice. Njene besede so šle nekako takole: “Razlog, zakaj je toliko komplikacij med porodom, je strah. Strah zakrči telo, pojasni to, zakaj se ženska od doma odpravi s popadki, ko pa pride v porodnišnico, pa popadkov nikjer in se vse skupaj zaustavi. Treba se je pripravit na bolečino, treba je to bolečino sprejemat kot nekaj naravnega – ne kot bolečino, ampak kot način, da se telo pripravlja na porod, da omogoča, da se sprožajo naravni mehanizmi, ki poskrbijo za to, da se ta naraven proces odvije do konca.” Povedala nam je, naj kar odmislimo razna protibolečinska sredstva, da je najboljši način, da se med popadki globoko sprostimo, naučimo pravilno dihati in kar je najbolj važno … zaupamo. 

In od takrat naprej, ko nam je ona to povedala, me ni strah. Vem, da gre marsikaj lahko narobe – no, predvsem drugače, kot sem slišala in prebrala. Ampak zaupam. Mogoče sem naivna, mogoče bi morala v to zadnjo fazo vstopit z več “strahospoštovanja”, ampak … ne. Vse bo okej. Če ne drugega, se bom lahko potolažila vsaj s porovo kremno juho

1

Continue reading →