Bumbar in da haus.

In spet se je zaprl v kuhinjo brez vrat, si nadel predpasnik z rožastim vzorcem in z Edit Piaf na ušesih scompral še eno pito. Pravi mali gospodinjec. Gora posode je, seveda, ostala nedotaknjena in tako sedaj legam k počitku z eno veliko željo, da se v teh osmih urah brezskrbnega spanca zgodi čudež in se zjutraj zbudim in je vse čisto, ha.

Blazno sem vesela, ko vidim, da je moje darilo tako super uporabno in uporabljeno, malce manj se veselim poletja in morja in celulita poledic vseh teh dobrot, ampak … saj sem danes prekolesarila 33 kilometrov in poskušala prilezti celo na Janče. Neuspešno. Nekateri cilji morajo ostati neosvojeni, da nam ni preveč dolgčas, aneda.

Sicer pa mi je včeraj dalo misliti pisanje cenjenega kolega in prav zares se poigravam z idejo, da si za določeno časovno obdobje postavim izziv in pišem malce bolj … redno. Bom še razmislila. Problem nastane pri samem konceptu – zelo hudo bi mi namreč bilo, ako bi bila primorana objaviti neko pisarijo in jo ne zaključiti z recepturo. No, kot pravim, bom razmislila. Je pa res, da vaja dela mojstra in zakrnele misli in artritični prsti potrebujejo razgibavanje in vadbo. Vaja dela mojstra. In tako naprej.

Continue reading →

Indijančki, spremembe in moj hrib

Živim na obrobju Ljubljane in po mojem mnenju je to super lokacija za življenje. Dobrih 20 minut z avtobusom (ravno mi še uspe ujeti končno postajo LPP-ja), a vseeno s pogledom na gozd, Kamniško-Savinjske Alpe in prostrana polja. Zame ni lepšega in ne zamenjam mojega doma za nič na svetu. Ko se zjutraj zbudim, vsakič nekaj minut še zrem v gozd ob naši vasi. Ta gozd pokriva manjši hrib, 407 m nadmorske višine šteje, reče pa se mu Olska gora. Na vrhu je vojaški radar, par korakov stran pa nekaj gugalnic za otroke, v poštnem nabiralniku na drevesu pa se skriva knjiga, kamor se lahko vpišejo vsi obiskovalci. Od mojega doma dobre pol ure peš hoje, hriba ravno toliko, da hrbet spusti kakšno kapljico potu, potem pa na vrhu malo po ravnem in zadovoljni sva tako jaz kot Bona. Danes je krasen dan, počakam samo še na zavarovalniško agentko, da sklenem zavarovanje mojega avta, in jo ucvrem na svež zrak.

In ko smo že pri avtu. Zakaj tako nenadna registracija le-tega? (Ko sem šla v Španijo, sem avto namreč za pol leta parkirala v garažo in ga še nisem uspela ponovno registrirati.) Pred enim tednom sem z veliko veselja začela z opravljanjem prakse v GH Union, nakar dva dni kasneje malo brskam med oglasi za službo na študentskem servisu, ko mi nenadoma poskoči srce ob oglasu za delo v slaščičarni. No, par mejlov in en razgovor kasneje in lahko se pohvalim, da imam službo! Seveda je vse to (samo) delo prek študenta, ampak ob pogovoru s prijatelji, ki prek študenta iščejo službo tudi po mesec ali dva, sem zelo zelo zelo vesela. Glede na to, da pa je še na področju, v katerem želim nekoč delati, pa je to sploh super. Edini minus? Ura, ko se moram pojaviti na delovnem mestu. Upam, da sedite, kajti ta ura je nič drugega kot 4:00 zjutraj. In ker je ob tej uri edino mogoče prevozno sredstvo avtomobil … no, tako pridemo na začetek tega zapisa. Sosed mi je rekel: “Ko rano radi, ili je pek, ili budala,” jaz pa pravim, da je rana ura zlata ura. Bomo že nekako.
Včeraj sem se sicer v odlični družbi dveh deklet (prva in druga) in treh gospodičev iz ozadja (oz. dnevne sobe) malo pozabavala z Indijančki. Gostiteljica jih ima namreč zelo rada, poleg tega deli ljubezen do peke in sladkega, pa še malce smo poklepetali, odličen zaključek vikenda.

Sestavine (za … nedoločljivo količino indijančkov)

  • 4 jajca
  • 100 gramov sladkorja
  • 100 gramov koruznega škroba
  • 3 žlice gladke moke
  • 8 beljakov
  • 200 gramov sladkorja
  • 300 gramov sladkorja
  • 1 dl vode
  • sok ene limone
  • 100 gramov čokolade
  • 3 žlice olja

Priprava

Najprej spečemo ‘podplatke’ oz. lepše rečeno piškotke/biskvitke, ki so podlaga za indijančke. Stepemo beljake s sladkorjem v sneg, potem pa ročno primešamo stepene rumenjake ter presejano moko in škrob. Z vrečko nabrizgamo kupčke poljubne velikosti na pekač na peki papir. Pečemo pri 180°C, par minut, približno 7 – 8 minut. Pečene vzamemo iz pečice in pustimo, da se ohladijo, medtem pa pripravimo kremo.
V lonec damo 300 gramov sladkorja, vodo in limonin sok ter kuhamo do 116°C. Če nimamo termometra, si pomagamo tako, da naredimo iz žice zanko, jo pomočimo v kuhan sladkor in pihnemo skozi. Če se naredi mehurček, je sladkor kuhan. Vseeno pa to traja kar nekaj časa, zato lahko že medtem stepamo beljake s 200 grami sladkorja. Ko je sneg skoraj stepen, pričnemo vanj vlivati kuhan sladkor in vse skupaj stepamo, dokler ni masa povsem kremasta. Maso nadevamo v dresirno vrečko in nabrizgamo indijančke.
Stopimo čokolado in olje in ohlajene indijančke dekoriramo po želji. Lahko jih prelijemo cele, lahko naredimo samo kakšen vzorec, povsem po želji.
P.S.: zavarovalniška agentka ima novega sina. Prvorojenca. Pogovor se je zato precej … zavlekel. Poleg tega moram počistiti stopnice, ker znajo biti keramičarji precej umazana bitja. Zakaj vse to pišem? Ker nisem šla na hrib! Pa še sonce se je skrilo. No, pa jutri …