Filmi pod zvezdami z okusom po meti

Kino pod zvezdami. Že par let se poleti z veseljem odpravim v ta ali oni kino na odprtem. Vsako leto odkrijem kakšnega novega v kakšnem drugem kraju v Sloveniji. Najbližji in največji mi je seveda tisti na Ljubljanskem gradu. Všeč mi je, ker vrtijo tako premiere nekaterih bolj popularnih filmov, manj holivudske filme in par filmov, ki si jih ljudje niso uspeli ogledati v kinu čez leto. Lani sem odkrila brezplačni kino na odprtem v organizaciji lokalnega mestnega kina v Domžalah v Češminovem parku, kjer smo si z družbo brezplačno ogledali film, ki se je takrat sicer vrtel v kinematografih. Med drsanjem po časovnici na družabnih medijih pa sem letos zasledila še Filme na Vovkovem trgu v organizaciji Layerjeve hiše v Kranju. V Ljubljani se avgusta tudi na Kongresnem trgu nekaj dogaja, filmsko, mislim. Prepričana sem, da tudi drugje po Sloveniji organizirajo podobne oglede bolj ali manj popularnih filmov.

20160712_181632

Nesreča je, da grem navadno v času poteka teh projekcij na dopust. No, vsaj del časa. Že tako gre čas, iz neznanih razlogov, čudno mimo in včasih pozabim ali se dogovorim za kaj drugega, v glavnem, izgovorov se tudi kar nekaj najde in na koncu si ne uspem privoščiti toliko filmskih večerov, kolikor bi si na začetku zaželela. Mogoče naslednje leto. 😉 Kakorkoli, včeraj sem si ogledala prvi film pod zvezdami letos, Meggie-jin načrt. Po opisu iz imdb-ja je to film o ženski, ki si želi otroka, vendar ni najboljša v vztrajanju v ljubezenskih zvezah, zato se odloči za umetno oploditev. Nakar spozna poročenega moškega … Ko sem se odpravljala na grad, sem si mislila, da bo to težek film, drama, s kopico muk in težav, s katerimi se bodo spopadali glavni liki. Večer se je obrnil čisto drugače. Film me je nasmejal, na nekoliko lahkotnejši način in iz nekega drugega zornega kot je obravnaval življenjsko situacijo, v kateri so se znašli glavni liki … v glavnem, prav poletno simpatičen.

Vsekakor je k poletnemu, sproščenemu in dobremu vzdušju prispevalo tudi dejstvo, da sem pred odhodom na grad, doma pojedla košček sveže delno zmrznjene metine pite. Domače. Da si jo lahko pripravite tudi vi, delim z vami recept. Continue reading →

Sladoled, ampak ne čisto sladoled: semifreddo.

Z dragim in prijatelji smo bili na morju in ker smo šli na izlet v sosednje mesto za čez dan, smo se na kosilu ustavili v lokalni restavraciji. Med pregledovanjem menija, smo kakopak pregledali tudi ponudbo sladic. Med njimi se je znašel semifreddo, za katerega ostali niso vedeli, kaj je. Po pravici povedano, jim nisem znala najbolje razložiti. Slišala sem že za to ime, tudi jedla sem ga že, ampak ga nisem ga znala razumljivo opisati. Poleg tega nisem bila zares prepričana, da se ne motim. Semifreddo, delno leden. Gre za sladoled, ampak ni čisto sladoled, je tak bolj puhast, manj leden. V bistvu je malo bolj ‘topel’ od sladoleda, tudi če ga hranijo v zamrzovalni skrinji. Ampak je sladoled. Dobiš ga v sladoledarni. Hm … Ni jim bilo jasno in niso vrtali dalje, jaz pa tudi nisem znala razložiti kaj več, ker nisem vedela, kako se ga pripravi.

Bila sem na dopustu, brez interneta, tako da sem na semifreddo za nekaj časa pozabila. Potem so prišli ledeni tedni in ker se je Tina veliko prej kot jaz angažirala v iskanju ledenih sladic, ki bi jih lahko pripravile, nam je poslala povezavo do recepta za Nutellin semifreddo. ‘U, to bom pa naredila,’ sem si rekla in začela raziskovati svet semifredda. Nisem hotela narediti Nutellinega, saj sem vedela, da je Tina že pripravila sladoled enakega okusa. Nič ne rečem, Nutelle ni nikoli dovolj, ampak zavoljo raznolikosti, in ker mi je ostalo kar nekaj karamele od cimetovega sladoleda, sem začela razmišljati, kaj lahko pripravim s preostankom te slastne zmesi. Po naključju sem nekaj dni pred tem kupila zalogo arašidov, ker sem si zaželela arašidove sladice. Rešitev je bila na dlani, pripravila bom semifreddo z okusom snickersa.

Continue reading →

Cimetov sladoled ali kaj pa vam orosi oči in prikliče spomine?

Avtorici: Bernarda in Ana

Že res, da je čokolada klasika, vanilija in limona pa njeni nič kaj manj mični sestri, ampak meni, meni srce zaigra takrat, ko kdo v istem stavku omeni cimet in sladoled. Če je zraven še Bled, si skoraj ne upam sanjati, da gre o Jagodah s cimetovim sladoledom (ne veste, zakaj se mi ob tem šibijo kolena? Ana je o tem na široko vsem novic in čvek željnim razkrila v prejšnji objavi, ampak nič ne de, zna biti, da bom omenila vsaj še parkrat. Če ne, naženite miško, da vam poišče dotično objavo.).

Cimet načeloma ni nekaj, kar bi rekla, da obožujem. Recimo, da je fajn. Je zimska začimba, oziroma, bolj božična. Januarja smo že tako ali tako vsi siti vonja cimeta in klinčkov, pa bi raje šli kam na toplo in srkali meni nič tebi nič opite koktejle in pozabili, da smo lanske obljube prenesli na letos.

Continue reading →

Lep pozdrav in malinov sladoled

Ne vem, kakšno je stanje v Sloveniji, ampak kar se moje trenutne lokacije in spremljajočih temperatur tiče, je tale ledeni teden na Bor mašini povsem primeren. Tudi ob tistih občasnih popoldanskih plohah in črninah, ki preplavijo naš delček Istre, zamižim na eno oko in vseeno zmažem kepico sladoleda. Tale dopust sem si sicer prav zares hudo prislužila. Zadnjih pet mesecev sem pridno službovala, poleg tega spisala tudi diplomo in sedaj zasluženo molim vse štiri od sebe.

Ura bo kmalu poldne in ravno smo se iz sonca dobro prestavili v senco. Na moji desni gospodič posluša podcast, meter in pol od mene pa počiva najljubša štirinožka.

V resnici se mi čedalje bolj dozdeva, da je moj navdih za pisanje utonil nekje med današnjim jutranjim plavanjem. To, ali pa so moje misli preveč zasedene z uhajanjem k tisti popraženi bučki in papriki, ki bosta skupaj s tuno in rižem tvorili moje kosilo.

Zadnjič sem prijatelja povabila na sladoled. Sicer sem imela v mislih, da bosta ujela še kaj nutelinega in robidovega iz prejšnje objave, ampak … No, stvari so se zataknile (beri: žlica z omenjenim sladoledom se je pridno zatikala v mojih ustih) in tako sem morala poseči po alternativni rešitvi. Malce sem nejevoljno zmajevala z glavo ob misli na “dolgotrajnejšo” francosko metodo priprave sladoleda, zato je bila naslednja logična izbira ameriška metoda. Ta je, seveda, kako “ameriško”, občutno preprostejša. Postopek za malinov sladoled gre nekako takole:

Continue reading →

Začinjene jagode

Dragi me je presenetil in me včeraj peljal na Bled na manjši izlet in zvečer na plesni večer. Po Nininem zgledu sem se lotila raziskovanja ‘okusov sveta’, kar pomeni, da sem šla na slavne jagode s cimetovim sladoledom, o katerih ves čas sanja Bernarda.

Jagode s cimetovim sladoled, A propos, Bled

Če ne bi imele takega slovesa, bi v sladoledarni zagotovo poskusila kaj drugega. Na primer sladoled z vročimi borovnicami, ki ga je zmazal moj dragi, ali pa čokoladno kupo, v kateri je bilo zmešanih veliko dobrot, med drugim tudi jajčni liker in veliko čokolade.

Sladoled (vanilijev) z vročimi borovnicami, A propos, Bled

Ampak nisem izbrala po svojem okusu, vztrajala sem pri priporočilu. Naj razložim. Cimet ni nikoli bil moj najljubši okus, kvečjemu sem se mu bolj ali manj izogibala. Vendar je, kot marsikateri okus, pristal na listi stvari, ki jih moraš večkrat jesti, da se okusa navadiš in ti postane všeč. Kot na primer olive. Cimeta namreč v družini nismo nikoli kaj veliko uporabljali in sem se z njim srečala šele v zadnjih letih. Dobra predpostavka za pozno zaljubljenost. Da se vrnem nazaj na jagode s cimetovim sladoledom … Vredne so greha, vam povem. Za počasno uživanje kombinacije okusov. Vsekakor mi ni žal, da sem jih poskusila. Tako, zdaj veste, kam morate na najboljši cimetov sladoled.

Ampak ker je tako dober in Bled ni ravno na poti oziroma ni dovolj blizu, da bi se do njega sprehodila, ko se mi zalušta cimetovega sladoleda, sva si z Bernardo zadali, da ga bova poskusili reproducirati doma. Javiva, kako nama bo poskus uspel. Do takrat pa vas bom ‘potolažila’ z receptom, ki vsebuje drugi del pregrešno dobre sladoledne kupe, o kateri pišem, jagode. V duhu ledenega tedna sem pripravila nekaj, kar ni sladoled, je pa prav tako hladno in primerno za posladek. sploh v teh nič kaj poletnih dneh, ko je za nekatere morda sladoled že preveč leden. Dame in gospodje, jagodna pena z bazilikinim prelivom.

Continue reading →

Škotska skozi oči sladoledarske navdušenke in dulce de leche sladoled

Se spomnite, ko sem pred kratkim pisala, da me je slabo slovensko vreme prisililo v hrepenenje po poletju in vročem soncu? In se spomnite sončnih treh dni, ki smo jih pred kratkim doživeli v Sloveniji? No, morala bi zapisati ste jih doživeli. Sama sem namreč naredila potezo stoletja in na prvi pravi poletni dan odpotovala v eno izmed najbolj deževnih držav. Ja, inteligenca na vrhuncu. Saj se ne pritožujem, ampak ne morem se znebiti občutka, da mi je deževno vreme letos usojeno. Preden sem se sama transportirala na Škotsko, so Škoti uživali v lepem, sončnem in toplem poletju. Vremenski angeli so se zgleda odločili, da moja rit ni pripravljena na sončenje in me tako odrešili s slabim vremenom.

Ker sem, kot pravi popotnik, pred odhodom na spletu do potankosti preverila vremenske razmere, kjer so mi zagotovili, da se bodo temperature gibale okrog dvajset stopinj in da bo vreme tipično spremenljivo, torej mešanica sonca in dežja, sem v tem slogu tudi spakirala svojo kramo. Tako zdaj že pet dni strašim naokoli v istem puloverju, enem in edinem, ki je čisto po naključju pristal v kovčku, in se sprašujem, kdaj bom lahko oblekla vseh petnajst majic brez rokavov, ki se medtem pridno mečkajo na dnu potovalke. Ampak okej, glede na to, da instagram v svet pošlje le slike ne pa tudi vonjav, se ne sekiram preveč. V upanju, da se bo čim prej pokazal sonček tako še naprej vztrajam pri puloverju in se veselim lepših dni.

Continue reading →

Rubus fruticosus in Nutelus delicius

Tam nekje sredi maja je že povsem legitimno in družbeno sprejemljivo, da posameznik najprej priredi megalomanski piknik za vse sosede, znance, najboljše prijatelje in dežurne vsevede/vsesplošne pametovalce – vse to z enim samim ciljem: pojesti kar se da veliko čevapčičev, pleskavic, vratovine in zamrznjenih bučk, da se sprosti še kako potreben prostor v zamrzovalniku, ki ga bo tja do konca septembra zasedal … SLADOLED. Ne vem, če se mi kulinarične hlačke tako močno ovlažijo še ob kakšni drugi specialiteti, kot je ena čisto navadna skleda nakoščkanih nektarin in melone, oplemenitenih s tremi veliki žlicami vanilijevega sladoleda iz Hoferja.

Continue reading →