Praznično kosilo prvakov po bormašincah

Januarja smo si s puncami rekle, kaj ko bi sodelovale na mesečnem izzivu Naša sestavina – vaš recept revije Odprta kuhinja. Gre za izziv, kjer oni zastavijo temo oz. sestavino, bralci pa pošiljajo svoje recepte. Najboljše preizkusijo, najboljši trije pa dobijo tudi nagrado. Januarja je bila ta tema kava in s puncami smo združile moči in pripravile kavni recept. Jaz sem pa vse skupaj zamočila in v poplavi obveznosti recept enostavno pozabila poslati. O-o. Zato sem se morala februarja oddolžiti. In seveda je bil izziv veliko večji, saj je bila tema ribe oz. postne jedi. Ribe imam sicer rada, ampak jih redko pripravljam doma, predvsem zato, ker ne znam najbolje z njimi. Postna hrana pa … kaj je to? Ja, ja, rada jem. 🙂

Tako je bil izziv veliko večji. Seveda je z idejami zelo pomagala šefica Tina, tako da sva na koncu nevihtenja možganov prišli do ideje, da bi pripravili ribji burger z limetino majonezo. Zveni moderno, dokaj enostavno in okusno. Super! Ker čas beži, sem se burgerja lotila sama.

IMG_0407

Pa, kot bi naročili, smo dobile izziv tudi od Mercatorja za naš #kuhaM projekt. Velikonočno kosilo za naše skakalce.

Kuham

Postna hrana nima sicer nobene veze z Veliko nočjo, razen tega, da Velika noč sledi postu, ampak … športniki imajo posebno prehrano in za skakalce, smo si mislile, je ta hrana bolj ali manj lahka, razen pred in po tekmi. Kot rečeno, burger je vseeno trenutno kar moderen in bogat, in zakaj ne bi poskusili nečesa novega za praznike. Hkrati pa je spodnji recept res lahek, razen praznične majoneze, tako da odličen za to priložnost. Letos je lahko Velika noč malo bolj moderna, tudi v sestavinah. 😉 Continue reading →

Paradajzova župa po Jamieju

Če bi gospe Mami povedala, da se v njenem kuhinjskem svetišču nameravam lotiti preizkušanja receptov Jamieja Oliverja, bi me najbrž razdedinila. In če bi ji na ušesa prišlo, da nameravam recept izpeljati v petnajstih minutah, bi me najbrž kar takoj postavila pred prag in zamenjala ključavnico. Mislim, da je še nisem videla bolj nervozne kot takrat, ko gleda svetlolasega angleškega kuharja, kako soli vrelo vodo z višine dveh metrov. Zgornja veka ji začne trzati, ko vidi, kako kuhinje ne pospravlja sproti ali kako neuvidevno pušča prižgan plin. Ampak! Nisem se dala in se kuhe pogumno lotila v soboto ob pol devetih zjutraj. Da bi ob morebitnem zafrku uspela zglancati štedilnik in pult, da bi v miru pripravili klasične sobotne zrezke v omaki.

Še odlomek iz privat življenja, ki ga brez skrbi preskočite, ker je vse prej kot bistven za pripravo kosila:

Moram se še tule malo potožiti, ker imajo prijatelji mojega pritoževanja najbrž že vrh glave – zadnji mesec živim sredi gradbišča, ker je uprava študentskih domov presodila, da ne moremo več živeti z dvajset let starim pohištvom. Ne, pečice ne dobimo, niti novih kopalniških pip. Imamo pa protivlomna vrata in končno tudi zidano steno, ki meji na hodnik. Tudi to je nekaj. Ampak! Svinjarije in prahu je toliko, da smo s cimrami uspele razviti instant obliko astme. Prvi teden smo se še trudile s sprotnim čiščenjem, pa smo kmalu obupale zaradi nenapovedanih prihodov delavcev, ki imajo najbolj umazano obutev v zgodovini človeštva.

Še najbolj čisti prostor v stanovanju je hladilnik, do katerega pa trenutno tako nimam dostopa. Za noč ali dve so nas nič hudega sluteče preprosto vrgli iz stanovanja. Začasno nastanjena pri Pobu se trudim z nadvse damskim in priljudnim obnašanjem, da me še on ne zabriše iz svojega brloga. Nisem čisto prepričana, če mi gre dobro. Tako, konec z dnevno dozo jamrarije, naj vam v teh novembrskih dneh naredim malo skopim z vročim poletnim receptom za mehiško paradižnikovo juho.

4 Continue reading →

Tradicija čarovniških druženj in žabji mrest

Noč čarovnic je zame eden najlepših dni v letu. Pa ne zato, ker bi bila blazno navdušena nad maskiranjem in vsem, kar je groznega na tem svetu. Nasprotno. Vsi, ki me poznajo vedo, da grozljivke gledam izključno ob dnevni svetlobi, pa še to le na eno oko in le v primeru, da se ogledu filma res ne morem izogniti niti z najboljšim izgovorom, ki ga premore moja, sicer v izgovorih ‘zverzirana’ malenkost. Tudi hrana, ki s svojo pojavo spominja na različne odrezane dele telesa, izpadle zenice in lobanje, ni na mojem repertuarju priljubljenih. Zelo težko se namreč pripravim po grlu spraviti nekaj, kar zgleda kot okrvavljena odrezana okončina. Tudi če bi zraven mene stal Adam Levine in mi z nežnim glasom prigovarjal, da je le hrenovka. Ne hvala. No … za Adama bi si mogoče premislila, ampak vseeno … bljek. Raje ostanem pri bobi palčkah, ki jih še nihče ni lomil in namakal v paradižnikovo omako.

Continue reading →

Nosečnost za telebane, tretjič: spremembe.

Spremembe. 

Trenutno sedim na relativno trdi klopci v zdravstvenem domu za Bežigradom in čakam, da bo ura pol devetih, ko bom vpoklicana na drugi odvzem krvi za preverjanje nosečniške sladkorne bolezni. Potem bom morala čakati še eno uro na tretji odvzem krvi. Časa torej toliko, kot je mamljive ponudbe v pekarni čez cesto. In tako sedim in čakam in tuhtam, kaj za vraga sem mislila, ko sem pred enim mesecem v WordPressu shranila tale osnutek z naslovom spremembe. Povezati pojma nosečnost in spremembe in o tem kaj pametnega napisati, je absolutno preobširna naloga za nosečnico z blažjo obliko pregnancy brain sindroma.

Sprememb v nosečnosti je res ogromno. Nič ni tako, kot je bilo. Imamo dobre spremembe – izostanek menstruacije, na primer, kar je povsem blagodejni stranski učinek, ki za nekaj časa celo prav prijetno vpliva na denarnico (vse dokler se prvič ne sprehodimo v kakšno otroško trgovino), pa malce muhast apetit, ki včasih (ob redkih priložnostih) povzroči tudi to, da človek ne popade celega paketa lešnikovih napolitank, ampak raje poseže po hruški. No, ampak če potegnem črto, nosečnost vseeno prinese večji kupček fizičnih sprememb, ki prej negativno vplivajo na počutje. Celulit se mi je po stegnih razpasel kot čreda ovac po travniku pod Šmarno goro. Tisto nekaj malo mišičnega tkiva, ki se ga je prej skrivalo nekje pod salom in vsaj dajalo malce občutka, da športno le nisem čisto povsem za odstrel, je izginilo bog ve kam. Pogrešam lahkotnost, s katero sem si poprej lahko (SAMA!) zavezala čevlje. Še bolj pogrešam trenutke, ko sem lahko na kavču ležala na hrbtu in ob tem (v popolnem mirovanju!) ne bila zadihana. Si morete zamislit.

Cel kup enih sprememb, največja me pa v resnici sploh se ni doletela. Ta pride novembra. In če bom mišice že pridobila nazaj s kakšnih obiskom Šmarne gore, na spremembo, ki prihaja, se nekako ne znam sistematično pripraviti. V resnici se niti nočem. V resnici sploh ne vem, zakaj bi se mi bilo treba. Zaupam temu, da je to najbolj naravna sprememba, ki me lahko doleti in da bo vse okej.

So pa tudi slastne mesne kroglice z limetino omako le en klik stran.

1

Continue reading →

Čajanka!

Kot rezident študentskega doma in lastnik najbolj skromne kuhinjske opreme, sem poskrbela, da na pikniku nismo ostale žejne. Če smo čisto iskreni, so mi dekleta najbrž milostno zaupala nalogo, ker se nam vsem po torbicah valja najmanj pol litra postane vode. Hidracija, hidracija, hidracija! Pomembna reč, sploh v dnevih, ko še hudič švica. In ker, BAJE, gintonic ne odžeja zares, sem se po pravem hipster navdihu lotila domačega ledenega čaja. Torej – kako napisati recept za nekaj tako trapasto preprostega? Skuhaš najljubši čaj, ga ohladiš in postrežeš.

3 Continue reading →

Slavnostna večerja – nekaj za popiti

Na meniju so se zvrstile že vse jedi, ki smo jih pripravile za našo slavnostno večerjo, zato je skrajni čas, da vam zaupamo, katere pijače smo si pripravile, da smo poplaknile tiste grižljaje, ki smo jih iz nestrpnosti malo prehitro pogoltnile. Odločile smo se za pripravo treh koktajlov, a na koncu pristale pri dveh, ker tretjega enostavno ne bi uspele skonzumirati, saj je bilo hrane toliko, da enostavno ne bi šlo. Sploh ker je bil tretji malce bolj nasitna zadeva, ki bi za nekatere lahko celo nadomestil sladico. Pa ga kar pustimo za kakšno drugo priliko, danes je čas za dva osvežilna koktajla: kivi bellini in ice bite.

Ko sem listala po knjižici s 500 recepti (500 Cocktails avtorice Wendy Sweetser), sem imela za vodilo najprej to, da ne vsebujejo preveč eksotičnih sestavin ali prevelikega števila različnih alkoholnih pijač, ki jih nobena od nas nima na zalogi. Dodatno sem upoštevala še izbiro svežega sadja ali sadnih sokov in drugih sestavin, ki so nam dosegljivi v trgovinah. Izbira koktajlov se je tako iz 500 zmanjšala na 10, med katerimi smo potem izbrale tri oz. dva taka, ki se bosta kar najbolje podala k naši večerji in bila tako ali drugače slavnostna. Prvi, kivi bellini je alkoholen, drugi, ice bite, pa brezalkoholen in tako primeren tudi za tiste, ki alkohola ne pijejo (in ne govorim samo o najmlajših).

_DSC9959 Continue reading →

Igrajmo se Gostilno in Pišek v zelenjavni kopeli

Spodobi se in pravično je, da punčare na kulinaričnem blogu namenimo malo pozornosti tudi oddaji, v kateri tekmovalcem, zaprtim v kuhinjo, teče po riti med pripravo vrhunskih specialitet pod budnim očesom šefa Bineta. Odločile smo se, da v naslednjih dveh tednih poskušamo poustvariti jedi, ki so se na meniju v Gostilni pri šefu znašle v kateri izmed treh sezon.
 
Jaz sem se odločila, da pripravim jed iz še vedno aktualne sezone, ki sledi preoblačenju bolj ali manj tradicionalnih slovenskih jedi v sodobnejše, bolj sveže podobe in okuse. Tudi zato, ker vem, da bo kdo od domačih dejansko kaj pojedel. : ) Natančnih količin za spodnji recept ne poznam, moje beležke so iz opazovanja posnetkov oddaje, kjer je vse razloženo bolj na približno. Bolj na približno je pripravljen tudi moj …
 
 
 
… Šefov kotel.
 

Continue reading →