Dve piti, da se oddolžim za zamudo

Pred štirimi tedni sem bila doma pri starših, malo na obisku. Kupila sem si tudi novi planer, da bom jadrala skozi leto malo bolj organizirano in morda dosegla kakšno stvar več, kot bi jo sicer, če ne bi o njej razmišljala in jo načrtovala. Vanj sem na obisku vpisovala razne cilje, nekaj jih je bilo povezanih tudi s tem blogom in predvsem s kuhanjem in peko. Zastavila sem si, da bom svoje najdražje razvajala z dobrimi okusi in sladicami. Vsaj kakšno poslastico bom pripravila vsak mesec. In tako sem se lotila kar takrat, pri mojih doma. Spekla sem pito, ki sem si jo ogledovala že zelo dolgo, saj podobno strežejo v lokalni slaščičarni in se ji ne morem upreti. Torej skrajni čas, da recept preizkusim tudi doma – saj veste, domače naj bi bilo boljše. Manj umetnih snovi in manj praškov. Zmaga. Recept sem seveda našla v priljubljeni knjigi Alenke Kodele – Zavitki in pite, Založbe Kmečki glas. Toplo priporočam nakup. Katere koli njene knjižice. Ima jih še par in mislim, da posedujem vse ali skoraj vse iz te zbirke. Vsebujejo veliko receptov, veliko sem jih že preizkusila in sem zelo zadovoljna z njimi. Od piškotov, peciva, pit, zavitkov, tudi torte se najdejo in sladice v lončku. Ni da ni. Cena knjižic je tudi zelo dostopna. V glavnem, če radi kuhate oz. pečete po knjigah, se splača.

Kakorkoli, jaffa pito sem spekla pred štirimi tedni, predvčerajšnjim pa še drugo različico – limonino pito z belo čokolado in malinami. Zraven pa sem še preizkusila pripraviti domače kandirane pomaranče in limone. Te druge pite pred štirimi tedni nisem imela v planu. Sem pa imela v planu objavo recepta za jaffa pito, fotografije sem na naših družabnih medijih že objavila. Potem je pa prišla štorklja 10 dni prej in ni bilo časa za novo objavo na blogu, bilo se je treba popolnoma posvetiti novi družinski članici in moji novi vlogi. Priznam, da na objavo in recept nisem pomislila vse do pred par dnevi, ko sem že pogrešala peko in kuhanje in sem se zagnala v kuhinjo in spekla še limonino različico pite.

Continue reading →

GoT: Zgodnjepoletne sadne pite

Jeyne je zazehala: “Imamo kaj limoninega peciva?” Sansi ni bilo všeč, da jo je prekinila, a morala je priznati, da se ji zdi limonino pecivo zanimivejše kot večina dogajanja v prestolni sobani. “Poglejva”, je rekla. V kuhinji nista našli limoninega peciva, sta pa našli polovico mrzle jagodne pite in to je bilo skoraj enako dobro. Pojedli sta jo na stolpnih stopnicah, se hihitali in opravljali ter delili skrivnosti in ko je Sansa tisto noč odšla spat, se je počutila skoraj tako poredna kot Arya.

got4 Continue reading →

Prva novoletna zaobljuba in medenka

Z bormašincami smo se dobile na nedeljo, dopoldne, skoraj dva tedna pred silvestrovim, da smo pripravile tole silvestrsko večerjo za blog. Pojedle smo jo za kosilo. Toliko o silvestrski večerji. 😉 Ko sem odhajala domov, sem razmišljala o tem, kako sem se imela. Bilo je fino. S puncami se vseeno ne vidimo veliko, saj ima vsaka svoj urnik in se je včasih kar težko uskladiti. Je pa zato toliko bolj zabavno, ko smo skupaj. In, pravzaprav, sem razmišljala, je bila ta prezgodnja ‘silvestrska večerja’, ki je bila v resnici decembrsko nedeljsko kosilo, prav prijetna in ne vem, zakaj se ljudje ne srečujemo na takšnih ‘slavnostnih’ dogodkih pogosteje. Še dobro, da imamo s puncami blog in sem pa tja pripravimo kakšno kosilo, večerjo, piknik, ali pa srečanje kar tako, na katerem skuhaj kuhamo, se družimo in nasmejimo. In zakaj ne bi začela pisati novoletnih zaobljub že danes. 1. večkrat povabi prijatelje k sebi in jim pripravi kaj dobrega za pod zob. Kljub polnemu urniku si za to vzemi čas. Bogato boš poplačana. Evo, prva novoletna zaobljuba. Ali ena od stvari, ki si jih želim početi ‘nekoč’, pa jo lahko zares že zdaj, danes, jutri. Pogosto najdem tisoče izgovorov, da ne počnem stvari, ki me veselijo in ki bi jih rada počela. No, zaobljuba je, da se bom potrudila in se nehala izgovarjati. 🙂

File 30-12-15 13 55 42

Čeprav, moram priznati, da je včasih pomanjkanje časa tudi dober motivator in ne samo izgovor. Hitreje se odločam, bolje se organiziram, bolje izkoristim svoj čas, prej naredim stvari, ki bi se jih morda sicer ustrašila oz. o njih predolgo razmišljala in jih analizirala. Prav slednje se je zgodilo, ko sem se odločala za jed, ki jo bom pripravila tokrat. Malce sem bila pozna in sta mi v tabeli izmed vseh hodov preostala samo glavna jed ali sladica. In sem sprejela izziv – sladica. Potem nekaj časa nisem razmišljala o tem, kaj bi pripravila. Naposled pa se je začela le bližati nedelja in morala sem začeti načrtovati pripravo. Torej sem morala vedeti, kaj bom pravzaprav pripravila! Izkoristila sem redke proste trenutke in na kolesu na poti domov razmišljala o silvestrski sladici. To mora biti nekaj malce bolj posebnega. Želela sem si tudi, da bi pripravila nekaj, ki vključuje zimske okuse (oziroma okuse, ki jih povezujemo z zimo). Po nekaj različnih zamislih, sem si rekla, da bi naredila nekaj medenega. Zvečer sem sedla za računalnik in gospoda Googla prosila, da mi najde kakšno medeno torto. Ker torta je malce bolj slovesna. In sem naletela seveda na marlenko, medovik, medeno torto, ali kakorkoli ji hočemo reči. Ko sem razmišljala o torti in medeni, sploh nisem pomislila, da je to marlenka. Ampak ideja se mi je zdela odlična. Toliko plasti biskvita naredi vtis. Medena torta it is! No, bom priznala, ustrašila sem se teh neskončnih plasti biskvita – kako bom kdajkoli tako na tanko prerezala biskvit? In potem sem prebrala recept in videla, da mi sploh ni treba tega delat. Medenka it is! 🙂 Continue reading →

Presni cookiji z brusnicami in koščki čokolade

Brez skrbi, nisem padla z Marsa, da bi mislila, da besedna zveza ‘zdrava čokolada’ ni že tako ali tako dovolj zgovorna in da potrebuje še dodatno reklamo. Ampak vseeno. Nekaj tednov nazaj smo Bormašince dobile vprašanje, če želimo preizkusiti zdravo čokolado. Aaaam, jaaa!!?? Ni potrebno poudarjati, da smo ob prebiranju sporočila imele občutek, da je življenje končno dobilo smisel. Da lahko jemo čokolado, brez da bi se zredile?! Our work here is done!


Continue reading →

Okus po Oslu in limonah

Prejšnji teden sem bila 5 dni v Oslu. Sprva se mi mesto ni zdelo nič posebnega. Veliko, z obilico novih in starih stavb. Nekaj znamenitosti in to je to. Lepo, a zares nič kaj ekstra. Dežela, kar sem je uspela videti iz avtobusa na poti iz letališča, me je bolj navdušila. Drugačna arhitektura, tipične hiše, ki so si bile zelo podobne med sabo. Zanimive fasade obdane z lesom in polepšane s kosi lesa v drugi barvi (ki najbrž ne služijo samo kot ‘modni’ dodatek, ampak imajo neko drugo funkcijo, ki je ne poznam). Prve dva, tri dni smo imeli precej kislo vreme, muhasto aprilsko, zato je bilo tudi moje vzdušje nekoliko temačno, sivo. Sploh, ker sem bila z mislimi še nekoliko doma, pri selitvi in drugih obveznostih, ki so me čakale doma.

Kljub vsemu, sem se imela v Oslu super. Službeni del dneva sem preživela s sodelavci in partnerji po različnih institucijah, organizacijah in aktivnostih, ki so mi širile obzorja in mi še dodatno odpirale pogled na nekatere tematike. Hkrati pa sem se uspela povezati tudi s sodelavci. Trenutno smo štirje tisti, ki večino časa delamo, in smo bili na Norveškem vsi skupaj, tako da smo uspeli prosti čas porabiti za neke vrste team-building. Predvsem smo pešačili po mestu, ga spoznavali in se bolje spoznavali tudi med sabo.

Sprva se mi je zdelo, da mesta ne čutim najbolje. Počutila sem se dobro, ampak nisem dobila nekih zelo jasnih povratnih informacij ljudi v njem. Dlje kot sem bila gor, več ljudi kot sem spoznala in predvsem, ko sem dala celotno sliko v kontekst, mi je postalo jasno. V mestu sem bila sproščena, prosta, nihče se ni vtikal vame, me preganjal, bil nestrpen ali kaj podobnega. Bila sem tam in sem bila sprejeta. Brez posebnih ceremonij. Predvsem sem vzljubila dve stvari. Opazila sem, da Norvežani med govorom velikokrat uporabljajo ‘m’ ali ‘mhm’, kot potrditev, tako kot mi, velikokrat pa je ta ‘m’ kot neka potrditev, da je končal, s tem kar je imel povedati in se s tem strinjam. Kot neka pritrditev samemu sebi. Simpatično. Druga stvar, ki mi je bila res všeč in mislim, da izraža nekaj več, pa je bilo obnašanje udeležencev v prometu. Vsi so bili spoštljivi, prijazni in brez neke živčnosti. Ljudje so prečkali cesto tudi pri rdeči luči, vendar so to storili, ko ni bilo avtomobilov. Če smo zmedeni turisti vseeno prepočasi prečkali rdečo luč, so vozniki upočasnili in nas spustili čez. Brez hupanja, jeze ali kričanja. Tudi taksisti. Kakšen mir in pozitiva, skrb za druge. Prijetno. Pomirjujoče. Kljub temu, da se mi je zdelo, da se ne vtikajo v druge, pa jih spoštujejo in skrbijo za skupnost. No, zdaj že širim in to je bil seveda moj 5-dnevni vtis, ampak me je obisk pomiril in mi razširil obzorja. Ne glede na nižje temperature in dež, mi je bil Oslo prijeten oddih od živčne Ljubljane. Tudi zaradi obveznosti, ki me tu čakajo.

Med njimi tudi zapis recepta za sladico, ki sem jo pripravila za piknik v Tivoliju, ki smo ga imele bormašince. Recept sem si izbrala, ker je preprost in z mislijo na vse tiste, ki radi kampiramo in bi se tudi na dopustu radi posladkali s torto, a je ne moremo speči v pečici. Danes za vas, limonina torta v ponvi. Continue reading →

Presna jagodna torta

Biti fotogeničen je, po moji skromni, čisto objektivni presoji, ane, ena najboljših lastnosti, ki jih lahko objekt ali subjekt poseduje. Recimo. Eni ljudje so pač lepi. In to jim jaz zelo rada povem, tudi večkrat v kratkem času. Kakorkoli, jih postaviš, se dolgočasijo ali so angažirani, kamorkoli gledajo, ob katerikoli uri že, lepi so. Premorejo faktor lepote, ki izžareva iz njih na petek in svetek. Drugi se za to trudimo, pa nam uspeva ali pa ne. Bolj ne. Fraza, da ‘se bolje znajdem za objektivom, kot pred njim’ je zame čisto na mestu. Face, ki jih obvladam, so samo za hipni snepčet krasna dopolnitev in svoje prijateljice osrečujem na dnevni bazi – Nizakej*, ko pa je treba upodobiti lepoto za večne albumske spomine in instagram osrčenje, pa raje stopim na stran. Vsaka tritisoča fotografija zna biti bežno podobna meni. Prav zelo podobno se godi, če pogledamo na področje hrane. Za nekatere jedi, najsibodo še tako zdrave/pregrešne s sestavinami/neomahljivo okusne, prav tako ni druge rešitve, kot da jih postaviš na dosti bolj fotogeničen krožnik, pladenj, prt, ob retro pribor, za velikanski šopek hortenzij ali dopadljivim dekorjem v ozadju ali pa kar vse namečeš skupaj in zmedeš oko, da ne zapazi čudne barve juhe ali pa česa v narastku. Bolj je skrita, bolj je fajn.

Ampak! Torte! In pite. In kolači. Kolački. Piškotki. Rezine in čokoladice. Te so zvezde. Te so kot tisti večno lepi ljudje. Postaviš jih na prazen bel prt in zasijejo. Postaviš ob uvelo cvetje, pa ga kar ne opaziš več. Zato se vedno razveselim, ko pridem pred tortice in kolačke in mafinčke in piškote. Takrat si vzamem čas. Pofotkam iz vseh strani, enkrat tako, drugič tako, pa od spodaj, postrani, drži gor, ne, zdej drži malo nižje, spusti nož, prste malo zamakni, zareži, ja, dobro, krasno, krožnik obrni, še malo, stop, supeeeeerr, vau, kr malo odreži, ne ne, ne še jest, punce, Ne!, samo malo še,… In potem naval pritožb, ki bi bile zrele za haaško sodnijo, ker omejujem osnovne pravice človeka pri prehranjevanju.

Okej, okej, potem pa jejte. In grem fotkat odrezano torto.

File 01-09-15 17 gh56 34

Processed with VSCOcam with f2 preset

Continue reading →

Čajanka!

Kot rezident študentskega doma in lastnik najbolj skromne kuhinjske opreme, sem poskrbela, da na pikniku nismo ostale žejne. Če smo čisto iskreni, so mi dekleta najbrž milostno zaupala nalogo, ker se nam vsem po torbicah valja najmanj pol litra postane vode. Hidracija, hidracija, hidracija! Pomembna reč, sploh v dnevih, ko še hudič švica. In ker, BAJE, gintonic ne odžeja zares, sem se po pravem hipster navdihu lotila domačega ledenega čaja. Torej – kako napisati recept za nekaj tako trapasto preprostega? Skuhaš najljubši čaj, ga ohladiš in postrežeš.

3 Continue reading →