Bučkaton – 2

Pa nadaljujmo.

V resnici sem hotela narediti bučni burek. Pa doma nisem imela vlečenega testa, v trgovino pa nisem utegnila skočiti. (#dojenček) Pa sem se malce sprehodila do hladilnika moje drage mame in poglej, poglej, nikoli ne razočara! Listnato testo! Prav tako dobro bo, če ne še boljše! Sicer ne bo taprav burek, ker pravi burek je, jasno, iz vlečenega testa, ampak tudi štrudelj je boljši z listnatim testom, hehe.

In tako bučni burek postane Bučni zavitek.

IMG_20160821_121646 Continue reading →

In vino veritas.

V vinu je resnica, ali bolje, če ga malce preveč popiješ, boš povedal marsikaj po pravici. Vsaj tako  pravijo. Vino in alkoholne pijače na splošno niso nekaj, kar bi konzumirala pogosto ali v velikih količinah. Čeprav moram priznati, da sem prav uživala, ko so nas lani (prav v tem času, če se ne motim) povabili v Smrekarjev hram na večhodno martinovo večerjo, ki so jo pripravili po predlogih blogerjev in drugih uporabnikov družabnih omrežij. Večerje se še danes rada spomnim, ker je bila res vrhunska. In prav takšno je bilo tudi vino, ki ga je k vsaki jedi skrbno izbral vinar znamke Vipava 1894.

Ampak to je bilo lani. Za letošnje martinovo smo dobile bormašince #kuhaM nalogo oz. izziv, da pripravimo nekaj z vinom. Naj bo to jed ali pijača. Ker vina navadno nimam doma, z njim le redko kaj kuham ali kako drugače ustvarjam. Zato smo bormašince pri tem izzivu za pomoč prosile internet in našle tale zanimiv recepttortice s čebulo v vinu in s kozjim sirom

1

Continue reading →

Saj vem, da je zunaj 30 stopinj …

… ampak kdo pravi, da hrenovkam ni mrzlo? Ali se kdaj znajdete v situaciji, ko imate preveč časa in se zalotite pri razmišljanju o tem, kako se počuti, npr., vaš pes? Jaz se to redno sprašujem, vsak dan, pravzaprav, ko mi Pesjanka uide v gozd, spleza čez ograjo (kljub nedavni zamrežitvi le-te) in ignorira moje klice. No, danes pa se, za potrebe spodaj objavljene dobrote, za krajši trenutek prelevimo v hrenovko. Najprej razčistimo eno stvar: smo eko junečja hrenovka, ne kar katerakoli hrenovka. Tako. Mislim, če se že gremo, da smo hrenovke, bodimo vsaj ekološke in naravnost slastne, kaj ne? Odlično. Sedaj pa pomislimo na to – kje hrenovke preživijo večino svojega časa? V hladilniku. Na tistih borih 6°C. Zakaj jim torej ob zunanjih poletnih temperaturah ne bi privoščili malce toplote? Za vsak slučaj jih pa še oblecimo, uboge reve so zagotovo že precej podhlajene. No … in tako dobimo: prav posebno hrenovko v testu!

3

Continue reading →

Bolj enostavno kot tako ne gre.

Bil je torek zvečer, na enem od družabnih ali družbenih, kakorkoli jih že želite imenovati, sem zasledila povezavo do nekega italijanskega kuharskega bloga oziroma do recepta za neko zelo čokoladno in po izgledu zelo sočno in sladko sladico. Pa sem morala iti pogledati, kako se jo pripravi. Kar enostaven recept, ki sem ga ozvezdičila za naslednjič. Pa sem še malo pogledala po blogu, kaj gospodična sicer pripravlja. Izgubila sem se v čisto preprostih receptih za različne sladke prigrizke. Nakar sem se odločila, da imam nekaj minut časa in da ‘se mi kuha’, zato sem poiskala recept, za katerega sem imela vse sestavine doma, in ga preizkusila. Čez slabe pol ure sva se že sladkala z zvitki iz listnatega testa z Nutello.

053 Continue reading →

Skoraj kitajski devžej

Z gosti imam zelo malo opravka. Malo zato, ker na moji levi rami čepi gospa Mati, ki pravi, da moraš pred prihodom obiskov nujno pobrisati prah tudi po najvišjih policah (moji lenobi se pa kaj takega seveda ne da), malo pa zato, ker študentska soba ni ravno kraj, zaradi katerega bi Gatsbyjev organizator zabav padal po tleh. No, če se kak obisk ustavi v mali študentski kuhinji, pripravim palačinke, ki so tako že uveljavljena študentska sladica. Veliko raje sem sama gost. Ni boljšega, ko te nekdo postreže, pa četudi “samo” z sirovim toplim sendvičem.

Kvazi kitajski navdih za spodnje Bor mašina prigrizke se je pretihotapil iz poznonočnih pogovorov s cimro, ko obe sanjava o dostavi iz zaprtih kitajskih restavracij. In s ”kitajskim navdihom” mislim predvsem na sojino omako, ki je v naši domači kuhinji precejšnji neznanec.

IMG_0588 copy

Continue reading →

Ko je treba porabiti stvari po izteku roka uporabe … in nastane nekaj dobrega.

Pridejo dnevi, ko se mi ne da najbolj kuhat, sploh ne samo zase. Odprem hladilnik in pogledam, kaj je za porabit. Danes je iz njega kričala paprika, ki se je počasi že gubala, prav tako je izgledala tudi bučka, eno polico bolj gor pa je datum na embalaži vlečenega testa pravil, da bi ga morala porabiti do včeraj. In potem začnem počasi packat in na koncu ugotovim, ali je zadeva užitna. Včasih spravim skupaj tudi kaj takega, kar bi si upala ponuditi še komu drugemu. Danes se mi je zdelo, da okusi kar sedejo skupaj in da nisem pretiravala z obilico sestavin, kar se mi včasih dogaja.

Kako naj tole poimenujem? Vegi zavitek s curry-jem? Zelenjava s tofujem v listnatovem testu? Dajte mu vaše poljubno ime, jaz sem se z njim kar lepo pocrkljala za kosilo.

Continue reading →

Zapisnik četrte skupščine …

… okrepljene zasedbe spontanega torka.

(Pa saj niti delniška družba nismo, a sliši se blazno imenitno.)
Kot že samo ime naše zasedbe nakazuje, smo se povsem spontano zbrali na določeni skrivni lokaciji v Črnučah ob povsem spontani zgodnje-večerni uri. Prav tako v duhu spontanosti nismo imeli vnaprej definiranega dnevnega reda in obravnavanih točk. Smo pa povsem spontano uspeli pripraviti kar nekaj hrane. Prej omenjeni dežurni šaljivec je kar tako ‘tebi nič, meni nič’ na sejo zakorakal z roza hladilno torbo v naročju in iz nje izvrgel vse potrebne sestavine za focaccio. Glede na to, da je bil krožnik po dveh minutah in petintridesetih sekundah prazen, lahko z metodo dedukcije sklenemo, da je bila odlična.
Tudi sama sem se malce zavrtela po kuhinji in pripravila nekaj za pod zobčič. Ker z vedno čisto in pospravljeno kuhinjo je življenje vendar čisto preveč enostavno. Zgodilo pa se je nekaj precej revolucionarnega. Stvar je namreč taka, da na moji knjižni polici počiva kar precej kuharskih knjig, pa tudi spremljanje TV programa 24Kitchen mi ni ravno neznanka. Ampak iz neznanega razloga tako zelo redko skuham kaj, kar sem prebrala ali videla, da me je prav groza, potrata časa in denarja, za vse te informacije, ki jih imam, pa nikoli ne uporabim. In tako sem se v duhu (nezaposlenosti in) prednovoletnih zaobljub (te se nanašajo predvsem na to, da se do novega leta ne uspem porediti za par kilogramov) odločila, da prelistam vse moje kuharske knjige, si vestno označim vse, kar mi je všečnega in me zlakoti ter samo še kuham.
No in tako sem ob spontanem obisku zgoraj omenjenih junakov iz hladilnika vzela en zavitek že razvaljanega listnatega testa, ki sem ga par ur poprej povsem spontano kupila v Lidlu, in pripravila zvitke iz listnatega testa s sušenim paradižnikom. (In še zelo pomemben podatek: recept oz. idejo za te prigrizke sem pobrala pri Lorraine Pascale – Baking Made Easy)
Tole je tako preprosto pa še super njam. Kot sem že prej omenila, sem kupila en zavitek razvaljanega listnatega testa v Lidlu. Mislim, da količinsko znese 275 g listnatega testa. Jaz sem ga še malo razvaljala, ampak ne pretanko. Mogoče kakšna dva milimetra debelo. Potem sem uporabila en kozarec sušenih paradižnikov v olju, prav tako iz Lidla, 285 g piše na kozarcu. Olje sem odlila, paradižnike pa narezala/nasekljala in potresla po testu. Na testo sem potresla še malo posušene bazilike in nariban parmezan. Potem testo zvijemo do polovice z ene strani in do polovice z druge. Zgornji del premažemo z jajcem in postavimo v hladilnik za kakšne pol ure. Potem narežemo približno 1 cm debele rezine in pečemo 10 – 15 minut na 180°C, dokler niso zlato zapečene.
O sladkem programu pa naslednjič. Bodite zdravi.