Sladko in osebno

Pred dobrim mesecem sva se s Tino udeležili konference Blogsi 2017. Za udeležbo sem se odločila, ker sem se želela malce motivirati. In vem, da me v službi podobni dogodki motivirajo, mi dajo nove, sveže energije, druženje in izmenjava mnenj in izkušenj me spodbujajo za nadaljnje delo. Predvsem pa me celoten proces spodbudi, da razmišljam naprej, iščem nove ideje in poskušam biti boljša v tem kar počnem.

Del tega je definitivno to, da bi rada bila v zapisih bolj osebna. Kar je hkrati težko, ker sem se odločila, da bom nekatere dele svojega življenja držala privatne. Dele, ki so velik del mene, mojega doživljanja in predvsem vsakdana. Kako si lahko bolj oseben, če si ne dovoliš biti oseben? To je vprašanje, s katerim se bom spopadala pri pisanju naslednjih zapisov. Kaj je tisto, česar ne bom delila z vami? Moj gospod ne mara pozornosti in zato ga tudi ne bom vlekla v zgodbo, ki jo pišem. Drugi del mojega, ali bolje, najinega življenja pa je najmlajša članica naše družine. Tu je kopica razlogov, zakaj, in z njimi se strinjava oba, nobene debate. Continue reading →

Dobrote z Instagrama

Na Instagramu sledim kar nekaj profilom, ki objavljajo fotografije hrane. Nekateri imajo na svojih spletnih straneh tudi recepte, drugi samo objavljajo fotografije, ne nujno niti da svoje. Kakorkoli, med njimi je Sally’s baking addiction. En dan sem zagledala fotografijo teh norih cupcake-ov, tortic. Čokoladni mafin s kremo iz arašidovega masla, polit s čokolado oz. potopljen vanjo. Morala sem poskusiti.

Moj gospod ima itak rad arašide in čokolado, tako da sem vedela, da bodo šli v promet. Nabavila sem tistih par sestavin, ki jih nisem imela doma, pogooglala sestavine, ki se jih pri nas ne dobi ali težje, in kako oz. s čim jih lahko zamenjam. In se lotila dela. Dobro sem si prebrala celotno objavo in recept. Spravila skupaj sestavine in receptu natančno sledila. No, razen manj sladkorja sem uporabila, kot običajno naredim pri tujih receptih oz. ko se mi zdi količina sladkorja pač prevelika. Spodaj delim z vami originalen recept z mojimi popravki. Torej manj sladkorja in zamenjavami v sestavinah, ki se jih pri nas ne dobi ali se jih dobi težko. Continue reading →

Evergreen mafini

Vsakič, ko pečem mafine, manično iščem pravi recept. Receptov je najbrž na stotine, ampak pečem jih vedno po istem. No, najprej sem jih pekla po enem, potem sem jih začela peči po Tininem, ki pa ga je objavila na svojem starem starem blogu. Vedno pozabim, kako se kliče in vedno brskam po spominu in spletu, da najdem ta recept. Zdaj pa dovolj, še enkrat ga bom zapisala tu, da ga bom naslednjič lažje našla. 🙂

Mafine sem sicer pekla v petek, vendar nisem imela namena pisati te objave, zato nisem posnela ravno veliko fotografij. Tako da bodo prišle prav fotografije iz mojega arhiva. Ne shranjujem jih zaman. \o/

2014-01-17 19.24.30

Recept, ki ga bom zapisala je čisto osnoven in se mu lahko dodaja vse mogoče dodatke, da dobimo slastne različice mafinov. Včasih je treba dodati še pljunek mleka, ali ga dodati manj. Sicer pa mešajte dobrote zraven po mili volji. 😉 Continue reading →

Prva kuharska knjiga …

… v katero se zatečem po določen recept, ki ga v danem trenutku iščem ali potrebujem, je www.bormasinazapunce.si, hehe. Predvsem zato, ker ji najbolj zaupam. Preverjeni recepti so nekaj, česar v določenih zbirah, pa četudi izidejo pod pokroviteljstvom še tako uveljavljene založniške hiše, ne moremo jemati povsem za samoumevno. Da o raznih revijah niti ne govorim. Ko sem ugotovila, da v reviji Dober tek večina receptov niti ni avtorskih in preverjenih, ampak preprosto izbranih iz nekaj kuharskih zbirk, sem po hitrem postopku preklicala naročnino. Saj ne rečem, revija Dober tek še vedno prinaša veliko informacij in avtorskih prispevkov s področja kulinarike, ampak preverjeni recepti so pri meni tisto, kar šteje. (Zato imam tudi tako rada prilogo Nedela Odprta kuhinja.) Pa da ne bo sedaj zvenelo, kot da ne zaupam nobenim kuharskih knjigam ali publikacijam – tiste knjige, katere avtor je jasno in glasno izpostavljen, z veseljem prebiram in po njih tudi kuham. 

Tako. Sedaj pa k zgodbi o tem, kako sem danes zjutraj ugotovila, da se v moji najljubši kuharski knjigi (khm khm www.bormasinazapunce.si khm khm) ne nahaja recept za čisto navadne mafine.

IMG_20150501_074749

Continue reading →

Slovenski zajtrk v grižljaju – Medeni mafini

Slovenski zajtrk

Prazna vreča ne stoji pokonci!

Po jutru se dan pozna.

Rana ura, zlata ura.

Vstal sem z levo nogo.

Dobra jed se sama ponuja.

Vse je šlo za med.

Sekira mu je padla v med.

Bolje cel črv v jabolku kot samo pol.

Šlo je kot po maslu.

Vreči puško v koruzo.

 

Continue reading →

Jaz sem ena taka buča.

Ta teden nekako ni najbolj moj teden. Najverjetneje sem že tisočkrat povedala in še najmanj petstokrat bom, da sem človek načrtov. Srečna sem lahko samo, če si zastavim načrt in ga tudi zrealiziram. Moja prejšnja objava je bila polna šmarnogorskega optimizma, ta teden pa se na vsakem koraku utopim v najmanjši možni luži (metaforično in dobesedno – ta teden sem uspela dvakrat iti s kolesom v službo in obakrat sem domov prišla premočena). Deževno vreme sem včasih povezovala s srečo – narava mi je sama od sebe poklonila izgovor za neomejeno lenarjenje. Sedaj pa je deževno vreme sinonim za porušene načrte. Ne samo, da ne morem iti ven, še vsa sem depresivna in nimam absolutno nobene motivacije, da bi karkoli koristnega počela znotraj. Pa da ne boste mislili, dela imam ogromno. Vsakič, ko se usedem na WC školjko, razmišljam o moji sestrični, ki ima stanovanje pospravljeno kot iz škatlice. V pomivalnem koritu me vedno čaka vsaj kakšen kos posode. Pasjih dlak nikakor ne morem do konca posesati. Nočne omarice so tudi vedno prašne. V glavnem, dela več kot dovolj. Ampak dež prinese samo eno veliko željo po tem, da bi se zabubila in počakala, da bo spet sonce, nizka vlažnost v zraku in energija.

Continue reading →

Ko zapojejo maline.

Na našem vrtu imamo za hišo v enem kotu posajene maline in ribez. Mala divjina našega vrta. Maline so namreč precej ofenzivne in iz leta v leto se širijo. Tam nekje globoko v njihovi notranjosti je pokopan tudi moj hrček. Dobila sem ga, ko sem bila stara 10 let, umrl je dve leti kasneje. Ime mu je bilo Dolfi in strašansko sem se ga bala. Jaz bi se z njim igrala in ga premetavala po rokah kot malo plišasto igračo, on pa je pogrizel vse, kar mu je prišlo pod zobe, vključno z maminimi zavesami, lončnicami in prsti vseh mojih prijateljev. Z Dolfijem sem imela kontakt samo, kadar sem mu čistila kletko, in sem ga precej nerodno transportirala iz varnega zavetja njegove hiške v kopalno kad. Tam je potem panično tekal gor in dol. Potem je nekega dne v hišo prišla Bona, Dolfi je imel svoj mir in potem je enega poletja umrl, ko sem bila na morju, brat pa ga je pokopal med maline.

Continue reading →