Korenje za zdravo življenje

Sedim. Sedim in razmišljam in čakam, da se misli izlijejo čez tipke in odplavajo v virtualni svet. Naj poskusim pisati vse, kar mi v danem trenutku pride na misel? Naj samo tipkam? Poskušam. Zatakne se pri prvi zafocljani in nedokončani misli, ki zaide v slepo ulico. Zafocljano. Zavozljano? Tako kot moja Curaprox zobna ščetka. Vsakič, ko si drgnem zobe, razmišljam, ali sploh še obstaja kdo, ki ne uporablja Curaproxa? Z njo sem osvojila in zasvojila vse moje prijatelje, upirajo se samo tisti, ki so vedno najpametnejši in trdijo, da je njihova trenutna ščetka absolutno najboljša in ravno to, kar so celo življenje iskali. Pa kako hudiča lahko veš, da je to to, kar si celo življenje iskal, če pa nisi poizkusil čisto vsake sleherne zobne ščetke, ki jo je moč kupiti v tem čudovitem svetu kapitalizma? Ko smo že pri spominih – ne vem, če bom kdaj pozabila, kako sem se tam nekje sredi gimnazijskih let nekega povsem običajnega, dolgočasnega pozno jesenskega/zgodnje zimskega jutra peljala na avtobusu v šolo. Pri Smeltu je s tastare šestke (take, ki jih je sedaj res še zelo malo, tista, z lesenimi sedeži, iz katerih te na novem (in pod to oznako ‘novo’ imam v mislih par let staro) rondoju med Dunajsko in Nemško prav damsko spodnese in vrže na drugo stran) dobesedno pobegnil in poletel nek mladenič, se naslonil ob zaščitno ograjo gradbišča takrat vzhajajoče Rotonde, in na pločnik zbruhal čokoladno mleko. Ali pa čokolino. Definitivno je bilo nekaj čokoladnega. In najverjetneje je bil zajtrk. Kakorkoli že, jasno sem pogled s tega čudovitega prizora usmerila v drugo smer v približno sekundi petinštirideset. In pogled je pristal na jumbo plakatu, s katerega se je bohotila reklama za neko revijo. Na tej točki moj spomin malce zašepa in žal natančnega imena revije ne morem podati, lahko pa nadaljujem in dodam, da se je z naslovnice te revije smehljala Natalija Verboten, pod njenim bujnim oprsjem pa je bil lociran strateško izbran naslov intervjuja, citat – “Pri tridesetih sem končno našla samo sebe.” In takrat, na tisti stari šestki, ob zvokih bruhajočega mladeniča, sem se zavedla, da ljudje mislimo, da vemo vse, pa v resnici ne vemo prav ničesar. Mogoče tisto zadnjo stotinko, preden se poslovimo od tega sveta in menda odidemo na lepše, mogoče imamo takrat neko predstavo, kaj hudiča je bil sploh smisel vsega. Do takrat pa lahko uživamo ob takih majhnih zavedanjih, ki se nam v specifičnem trenutku zdijo osebnostno revolucionarni, čez par let pa se tolčemo z glavo ob mizo in vzdihujemo nad lastno patetičnostjo. No, ampak vseeno, trenutek, ko sem pri petih letih stala na stopnišču, ki vodi v našo klet, se držala lesene ograje in čakala očija, da iz kleti prinese krompir (priznam – lažem, morda ni bil krompir), ter razmišljala, kako izrečem prav vse, kar mi gre po glavi, a hkrati prav te misli v tistem hipu zadržala zase, no, to je bil začetek tega, da ubesedim in v krasni beli svet pošljem same bisere moje artikulacije. Seveda, potrebujem še nekaj vaje pa precej filtra, ampak … popolnost in dovršenost je tako ali drugače čisto preveč dolgočasna.

Pa pojdimo raje na preprostejše stvari. Korenčkovi mafini.
V večjo posodo ubijemo dve celi jajci, dodamo en navaden jogurt (180 ml), pol decilitra olja, 120 gramov sladkorja (ali 60 gramov sladkorja in žličko domače stevie) in premešamo. Potem dodamo še 220 gramov presejane moke in 2 žlički pecilnega praška. Dobro premešamo. Naribamo 250 gramov korenja in ga vmešamo v maso. Če je pregosta (saj vemo, moka se napne in tako naprej), vlijemo še pljunek mleka ali dva (lahko pa tudi limonin sok). Napolnimo modelčke, pride krasnih 12 mafinov, ki se pečejo 25 minut na 180°C. Niti električnega mešalca (= bor mašine za punce) ni potrebno izvlečt iz omare.
Bolj preprosto je že skoraj težko.
Aja, recept iz Kulinarike.

Včasih se pa splača pogledati tudi v košaro s sadjem II. kvalitete.

Tam se namreč ne nahaja nič drugega kot tisto sadje, ki je imelo na razpolago precej časa, da je lepo dozorelo. Nekateri se lahko zmrdujejo, da je to gnilo, ampak ni. Nobena tista še napol zelena in trda banana, ki v večini trgovskih centrov stanejo cca. 1.15€, ne bi spodnjemu receptu dala takega okusa in vonje, kot so mu dale banane, ki sem ji čisto po naključju odkrila in kupila za 0.65€ na kilogram. In kakšen vonj je izbruhnil ven iz tiste mehke banane, omojbog, ne znam opisati.

Bananini mafini

Sestavine (za 15 mafinov in še za eno žlico surove mase za v usta)

  • 250 g zmečkanih banana (to so približno 3 večje oz. 4 manjše banane)
  • 125 g masla
  • 1 vanili sladkor
  • 100 g kristalnega sladkorja
  • 2 jajci
  • 200 g moke
  • 1 pecilni prašek
  • 5 žlic ovsenih kosmičev
  • malo limoninega soka
  • pljunek tekočega jogurta

Priprava

Banane zmečkamo. Maslo stopimo in ga stepemo s sladkorjem (kristalni + vanilijev). Maslu dodamo še 2 jajci in stepemo. Tudi banane dodamo mokrim sestavinam, prav tako limonin sok (po okusu, vsaj kakšni 2 žlici). Moko in pecilni prašek presejemo v mokro zmes in zmešamo. Če je masa zelo gosta, dodamo še jogurt (lahko tudi mleko). Na koncu dodamo še ovsene kosmiče. Maso nadevamo v modelčke, sama na koncu po nepečenih mafinih potresem še malo cimeta. Pečemo 20 minut na 180°C.
Bolj enostavno kot to je že težko.

Pizza mafini, prvi vtisi in nekaj nepozabnega

Minil je verjetno najnapornejši teden mojega življenja. Prvič sem se morala zbuditi sredi noči, pa ne z namenom, da ujamem letalo ali avtobus, ki bi me popeljal na kakšno zanimivo doživetje, ampak ker sem morala iti v službo. Moram reči, da se je precej zanimivo zbuditi ob pol štirih zjutraj. Od vsega adrenalina me je kar odneslo v kopalnico in naravnost neverjetno je, kako malo časa je ob tej uri potrebnega, da se človek uredi in odpelje od doma. Maia me je v komentarju vprašala, kaj je ta čarobni kraj, kjer delam. To ni nič drugega kot preljubi Kolosej, v katerem se skriva prava pravacata slaščičarska delavnica. Dela je presenetljivo veliko, pa ne samo kar se tiče pripravljanja slaščic (te so na žalost narejene izključno in samo iz čudežnih praškov), ampak tudi sendvičev, narezkov in podobnih zadev. Dela tam se precej veselim, četudi sem do sedaj delala samo enkrat, saj je bil prejšnji teden naravnost … pester. Tudi to, da bom morala v prihodnje vstati še prej (ob 3:00), mi ni taka ovira, saj mi lahko potem vseeno uspe priti še na faks, popoldne pa sem prosta kot ptička na veji.
Kaj se je prejšnji teden še dogajalo? Zavarovala, registrirala, z letnimi gumami opremila in na tehnični pregled sem pospremila mojo Škatlco. Zahvaljujoč temu sedaj po svetu hodim s peresno lahko denarnico na eni in oglasom za prodajanjem bobnov na Bolhi na drugi strani. Če kdo koga pozna, da potrebuje bobne … ali pa če kdo potrebuje kakšno domačo torto, iz pravih sestavin … vsak zaslužek mi pride prav.
Kakorkoli že. Teden se je zaključil naravnost čudovito … v najboljši možni družbi. Najprej sva šla v Firence in po precej mučni 7-urni vožnji na neudobnih avtobusnih sedežih so Mumford&Sons nežno pobožali bobniče in na plan privlekli vse tiste spomine na samotna pohajkovanja po španskih ulicah s slušalkami v ušesih. Po sobotnem dopoldanskem power napu sva počistila kopalnico, ki je skoraj že končana in prav zelo lepa. Nedelja pa vremenu primerna lenobna. Prav hecno je, kako se mi dogaja hkrati tako zelo veliko, a po drugi strani nič posebnega. Spet čakam, da se vzpostavi ena taka prijetna rutina, da bom imela malce časa tudi za … brezskrbno lenarjenje.
Ob vsem tem mojem nakladanju pa končno pridemo do tistega dela, kjer vam ponudim kaj koristnega. Pizza mafini. Muffini. Mafini. Nima veze.

Sestavine (za 16 mafinov)

  • salama
  • sir
  • ena čebula
  • 4 dl moke
  • pol vrečke pecilnega praška
  • pol čajne žličke soli
  • origano
  • bazilika
  • 3 jajca
  • 1 žlička paradižnikovega koncentrata
  • 3 žlice olja
  • 2 žlici kisle smetane
  • 2 žlici mleka

Priprava

Salamo in sir nasekljamo/naribamo. Količina je poljubna. Jaz sem uporabila cca. 100 gramov sira in 100 gramov salame. Tudi čebulo nasekljamo in jo prepražimo na malo olja.
V eni posodi zmešamo jajca, paradižnikov koncentrat, kislo smetano in mleko. V drugi posodi zmešamo moko, pecilni prašek, sol, origano in baziliko. Suhe sestavine nato dodamo mokrim, na hitro premešamo, dodamo še sir, salamo in čebulo, nadevamo v modelčke in pečemo od 20 do 25 minut na 180°C. Bolj enostavno kot to že ne more več biti.

Limonini mafini, marec in to je to

Takole sedim pred računalnikom že nekaj časa in razmišljam, kaj bom sploh napisala. Nič kaj posebnega se ne dogaja, razen tega, da je nastopil marec, najlepši mesec leta (in vsak, ki si upa trditi nasprotno, naj pogleda skozi okno in se spomni tudi zadnjih dveh dni, a?), ampak v resnici tudi to ni prav nič posebnega, saj konec koncev marec pride vsako leto znova. Prav nič presenetljivega, prav nič novega, ampak še vedno nekaj tako čudovitega. Meni je všeč to, da ima Slovenija štiri letne čase, da trpiš pozimi v snegu, komaj čakaj vroče poletje in morje in sonce, potem le-to končno pride in trpiš in se topiš na 30 stopinjah in več in se ti zaradi sonca naredijo izpuščaji in slane lise na koži vse skupaj delajo samo še bolj neznosno. No, potem ti misli spet odplavajo nekam v neokrnjeno naravo, kjer je samo sneg in mir in tišina in … Konstantno prepletanje letnih časov, pojavov, … Človek si mora spočiti od sonca, pa od mraza. Vse ima svoj razlog. To je to.

In treba si je spočiti tudi od dobre hrane in sladkih razvajanj. Ta teden ni bil najboljši, samo v petek mi je uspelo, da sem prste držala stran od čokolade, piškotov in drugih dobrot. Ampak!, za prihajajoči teden imam večje načrte in upam, da bom drug teden takle čas lahko rekla, da sem sladkarije jedla samo v nedeljo. Pustimo se presenetiti. Upam, da mi uspe, do takrat pa bom obujala spomine na včerajšnje Limonine mafine s kremo iz bele čokolade.

Sestavine (za 16 mafinov)

  • 300 gramov moke
  • 1 pecilni prašek
  • 2 jajci
  • 180 gramov sladkorja
  • 2 limoni
  • 2 žlici kisle smetane
  • 1 žlica olja

 

Priprava

V posodi stepamo jajci in sladkor, dokler zmes ne naraste in postane svetlo rumene barve ter zelo penasta. Limoni dobro umijemo, naribamo lupinico in stisnemo sok. Tako lupinico kot tudi sok dodamo jajcem in sladkorju ter premešamo. Moko in pecilni prašek presejemo v zmes, premešamo. Na koncu vmešamo še kislo smetano in olje. Če je zmes pregosta, dodamo še olja. Pečico segrejemo na 180°C in napolnimo modelčke. Pečemo približno 22 do 25 minut.

Krema

  • 60 gramov bele čokolade
  • žlica jogurta
  • 100 gramov sladke smetane
  • 150 gramov maskarponeja
Belo čokolado in jogurt pristavimo na manjši ogenj in stopimo. Bela čokolada se zelo hitro sesiri, tako da jo lahko počasi topimo tudi v mikrovalovki. Počakamo, da se stopljena zmes ohladi in jo zmešamo z maskarponejem. Vse skupaj primešamo stepeni sladki smetani in okrasimo mafine.