Nekaterih okusov se je treba samo navaditi

Sodelavka je celo zimo v službi pridno jedla grenivke. No, ne vsak dan, ampak pogosto. Sama nisem ravno navdušenka nad grenkimi okusi. Nekako mi je vse pregrenko. Tudi če dodam sladkor, je še vedno grenko. Ne gre stran. Samo grenko in povrhu še presladko postane. Velja tudi za kavo. Zato kavo pijem redko in to brez sladkorja ter po možnosti z veliko mleka. Zares ni niti več kava. No, ne pijem kave. In tudi grenivke so sadje, ki sem se mu izogibala kar nekaj časa. Ko sem pa gledala sodelavko, kako jih pridno je … pa potem še poudari, kako so zdrave in vse to … Jah, nič, sem si rekla, čas je, da zagrizem vanje tudi sama in se poskušam ‘navaditi’ tega okusa. Kot se je zgodilo s siri s plemenito plesnijo, pa olivami in bi se še kaj našlo.

IMG_20160403_125619

Kupila sem si grenivko in posnemala sodelavko: počez sem jo prerezala na polovico in z nožem izrezovala ‘trikotnike’ izmed kože. Pojedla sem jih z žličko, iz preostanka pa iztisnila sok, ga razredčila z vodo in popila. Po nekaj pojedenih grenivkah še vedno nisem bila prepričana. Ob vsaki sem se zmrdovala nad okusom, ampak sem vztrajala. Ne dolgo, da ne bo pomote. Čez čas sem se okusa kar navadila in z veseljem začnem mrcvariti novo grenivko. Priznam, malo se še kremžim, ko jo jem, ampak mi je postala dobra. Pri tistih bolj sladkih z lahkoto spijem iztisnjeni sok tudi brez dodane vode (na začetku sem dodala vročo vodo in med).

Prejšnjo nedeljo (ali je bilo to že dve nazaj?!) sem si vzela prosto od vsega dela pri mojih starših ali doma in sem se odločila, da spečem torto. V znamenju mojega eksperimentiranja z grenivkami in naraščajočega navdušenja nad njimi sem se odločila, da bom poskusila narediti grenivkino torto. Malce sem razmišljala, s katerimi okusi bi jo povezala, iskala recepte na spletu za pomoč pri pripravi in ugotovila, da jih ni ravno veliko. Tisti pa, ki so, so bolj biskviti in manj torte. Odlična priložnost, da ustvarim nekaj mojega. Super.

Predstavljam vam mojo grenivkino torto z jogurtovo kremo. *zvok razkritja težko pričakovane novice* Continue reading →

Kaj me najbolj razjezi

Sama se imam za precej artikuliranega človeka. Saj vem, zdaj bom izpadla kot sila samovšečna, ampak če sem v življenju na kaj ponosna, sem pa na svoj jezik. Nikoli nisem blestela po športnih dosežkih, tudi moja intelektualnost je povsem v mejah normale, ampak moj jezik pa na trenutke res uspe sproducirati domislice, na katere sem ponosna. (Obenem naj dodam, da me velikokrat spravi tudi v težave, ampak očitno eno brez drugega ne gre, kaj ne?) Zato me najbolj iz tira ne vrže to, da so ljudje idioti. Ne, iz tira me ne vrže niti to, da dejansko obstajajo ljudje, ki se zdirajo na naključne mimoidoče. Iz tira me tudi sploh ne vrže to, da nekdo zmoti moj jutranji sprehod, ko je še vse tako lepo mirno in želim samo malo uživati sama s sabo.

Edina stvar, zaradi katere si še nadaljnjih 15 min razbijam glavo, je ta, da v takem momentu nisem sposobna mojemu jeziku primerno artikuliranega odziva.

Continue reading →

Limonina panakota … in nekaj nektarin.

Danes samo na hitro objavim tale recept, ki sem ga pripravila včeraj za potrebe našega vsakomesečnega druženja s prijatelji ob hrani. Trije pari se vsak mesec dobimo pri nekomu doma, vsakič pri drugemu, seveda, in se razvajamo. Gostujoči par pripravi glavno jed, druga dva pa predjed in sladico. Jaz sem se včeraj odločila za nekaj lahkega in osvežilnega … bognedaj, da bi strašila s kakšnimi čokoladnimi zadevami, saj vsi vemo, da so to tipično zimske poslastice, ki nam poženejo kri po žilah, poleti pa se prileže kaj sadnega, sploh ob vsej pestri ponudbi sezonskega sadja. Tako je nastala limonina panakota, poleg pa sem postregla še vroče karamelizirane nektarine in marelice

CJlMlGyWcAEQUZ0

 

Continue reading →

Sol v laseh in Sadni kolač

Oni vikend sem po neskončnih enajstih mesecih končno popršutila svojo rit. Za vse, ki jim je izraz približno tako tuj kot definicija logaritma – nastavila sem se soli (morju) in burji (sapici), in, oh, kako je prijalo! Ko bom velika, sem bom preselila v Izolo in se ob dopoldnevih naslajala nad barvami tržnice, ob popoldnevih nad šumenjem valov, zvečer pa se bom poskušala izgubiti med uličicami. Na okenski polici bom gojila sivko in rožmarin in baziliko in timijan, debel maček Čarli pa se bo med kuho motal pod mojimi nogami. Imela bom gugalnik z razgledom na morje in hladilnik, ki ne bo nikoli prazen.

In še preden sem z utopitvijo poskušala doseči, da bi moje truplo za vedno plavalo v mlaki Tržaškega zaliva, smo že zavijali z obvoznice in se izkrcavali v – saj bi rekla ‘senci’, ampak zato rabiš sonce – sivih stolpnic. Ne pomnim, da bi Ljubljane kdaj gojila tako zlohotno nastrojena čustva, in ne pomnim, da bi kdaj prej prežvekovalcem zavidala njihov izbljuvek in ponoven prežvek. Jaz hočem okus fig nazaj na jezik! No, tale kravji sistem je precej kompliciran, sploh če imaš primanjkljaj želodca ali dveh, zato sem se odločila, da si kaj poletno preprostega raje pričaram v domači kuhinji.

Continue reading →

Več vadbe, več slaščic?

Tako kot Tina, imam tudi sama rada izzive. V bistvu je to zame nekaj novega, vsekakor se jih nisem lotila še toliko. V bistvu bi lahko rekla, da sem se počasi naučila nekatere stvari planirati. Tiste stvari, ki se jih težje lotim, ali pa se jih ne uspem držati daljše obdobje, čeprav se mi to zdi smiselno. Dejstvo, da plan poimenujem izziv, me veliko bolj motivira. V bistvu se na nek način prevaram s tem, da si rečem, da gre za izziv. Rečem si: “Si upaš?” in seveda moram na tako provokacijo odgovoriti z akcijo in si dokazati, da si upam in da lahko nekaj naredim. Plani pa, na drugi strani, nimajo tolikšne moči, so samo želje, nekaj, kar bi rada naredila, tudi če gre v resnici za popolnoma enako stvar, samo poimenovanje je drugačno. Smo kar malo hecni, ne? Poleg te ‘psihološke prevare’ mi dodatno motivacijo za dokončanje izziva daje dejstvo, da o izzivu povem več ljudem. Recimo na Twitterju. Tako se nisem zgolj sama sebe ‘potiho’ izzvala, ampak sem povedala tudi drugim, da bom to počela in to me še dodatno motivira, saj bi se rada dokazala in poleg sebi, dokazala tudi drugim, da zmorem. Hkrati pa jim pokazala, da če zmorem jaz, zmorejo tudi oni. Takšna ‘javna objava’ nekega izziva mi predstavlja še dodatno motivacijo, če se ga ne lotevam sama, ampak se v izziv spustim z neko skupino ljudi, ki jih je moj izziv pritegnil (ali mene njihov).

Continue reading →

50-50

Ko imaš 50 % možnosti za uspeh, se nekako ne moreš izogniti razočaranju, ki sledi, ko ti ne uspe. Temu se navadno poskušam izogniti tako, da se ne veselim pretirano vnaprej, da ne razmišljam preveč o tem, kako bo, ko se bo situacija razpletla v moje dobro. Vendar ne gre vedno tako. Včasih je potrebno vložiti več sebe, več truda, časa in razmisleka, celo navdušenja in zavzetosti, da imaš več možnosti za pozitiven razplet. Poskušam se držati ‘filozofije’, da mi vsaka izkušnja prinaša nekaj dobrega, me nekaj nauči, da bom lahko v prihodnje delala manj napak, da bom boljša in da mi bo lepše. Nemogoče je namreč, da ne bi bila nikoli razočarana. Ko pa se to zgodi, naj bo iz tega kar največ pozitivnega. Eno od ‘zdravil’, ko doživim razočaranje, je vsekakor peka oz. to, da se zatečem v kuhinjo in skuham, spečem ali kako drugače ustvarim kaj dobrega.

Tokrat sem kuhala marelično marmelado. Točno takšno, kot jo kuha moja babica in jo imam najraje. Kuhala sem jo prvič in nisem imela pojma, kako bo izpadla. Sladic in druge hrane, ki jih kdo res odlično pripravi, se velikokrat bojim sama pripraviti, saj moram zadostiti visokim kriterijem. Vendar, za marmelado sem se dolgo posvetovala z babico po telefonu, in ker je recept res preprost (in sem imela doma 8 kg marelic), sem se ga lotila z radovednostjo.

Continue reading →