Krogličanje serijsko.

Zadnjič me je svakinja prosila, če lahko pripravim nekaj Jaffa kroglic, da se bodo z njimi posladkali otroci v vrtcu ob zaključku leta. Sem rekla ‘seveda, ni problema’, masa je itak hitro narejena, krogličanje pa odlična zaposlitev za roke, medtem ko misli letijo v nebo. No, potem pa drug dan prejmem klic, da so imeli roditeljski sestanek in so se starši prepirali o sladkarijah in o tem, kako otroci praznujejo rojstne dni in da pojejo preveč sladkorja. Ha.

Jaz vem, od kje to izhaja. Od tule. Naj najprej razjasnim nekaj: tale Tarča je bila vsekakor nekaj najboljšega, kar se je zgodilo slovenski televizijski produkciji. In ogled bi moral biti obvezen v vseh vrtcih, šolah, pa ne za otroke, ampak starše! Po drugi strani pa ljudje (starši) v afektu po ogledu take oddaje začnejo panično mlatit naokoli in črtat vse, kar je slabega, brez nobenega premisleka in razumnega pristopa k stvari. To, da praktično noben otrok ne zna piti vode, vsi vase vlivajo le hektolitre sokov in drugih sladkanih pijač, ja, to je problem. To, da starši otroku, ki se v trgovini meče po tleh, kupijo vrečo bombonov, ki niso res čisto nič drugega, kot samo in zgolj sladkor, ja, to je tudi problem. Pa to, da se otroku, ko joka, ali ko se udari, ali ko doma trmari, ponudi čokolado, to je tudi velik problem, ki preraste v to, da povezujemo čustva s sladkorjem in se še kasneje v odraslosti v trenutkih obupa, žalosti, jeze, negotovosti, pa tudi veselja, nažiramo s sladoledom. Hello there, fellow emotional eater.

Continue reading →

Še migam.

Moj brat je imel pretekli vikend rojstni dan in planeti so se poravnali natanko tako, da mi nič ni uspelo, kot je bilo načrtovano. Najprej sem se lotila enih pomarančnih kroglic po receptu iz ene Ramine knjižice, ki sem jo dobila za nagrado, ker sem zbrala zadostno število črtnih kod. Eeeee, napaka. Ne vem, zakaj me nikakor ne izuči, da ravno taki recepti (poleg tistih iz raznih poljudnih ne-specializiranih revij) kar kličejo po neuspehu. Mislim kot izučeni slaščičarki bi mi moralo biti jasno, da 25 dag margarine, 2 dl pomarančnega soka in 1 dl smetane v kombinaciji z zgolj 300 g suhih sestavin ne bo obrodilo nič dobrega. No, na koncu je vseeno nastalo tole …

Ponesrečenčki.

Continue reading →

Ta nesrečni januar ali zakaj sem tako tiho.

Stvar je taka. Situacijo sem vzela v svoje roke in končno naredila konec vsej moji nesreči, nezadovoljstvu in slabi energiji, ki sem jo zadrževala v sebi. Ponosno lahko tukaj in zdaj oznanim, da letos še nisem jedla sladkarij. Nobenih kupljenih čokoladic (oh, kaj bi dala za en Snickers!), nikakršnih doma pripravljenih dobrot (tudi mamin štrudelj je bil hladnokrvno prezrt), ničesar! Počutim se odlično, še nikoli bolje, in čakam na poletje, ko si bom le privoščila kakšno skledo nektarin in melone z vanilijevim sladoledom. Ampak do takrat bom že v najboljši formi mojega življenja in v krasnih kopalkah.

Gre predvsem zato, da je moj odnos s sladkarijami prešel vse meje zdravega in sedaj lahko razmišljam veliko bolj trezno. Kakšne hude krize niti ni, najhuje je sicer po kosilu, ko se v želodec prileze tisti “zdaj bi pa tako pasalo kaj sladkega” občutek. Ampak ga preprosto zignoriram in je pozabljen v dveh minutah. In ker je januar očitno mesec samih izzivov, sem nedavno pričela še z enim. Paleo izziv. Povsem priznam, da ne gre za željo po koreniti spremembi življenjskega sloga in tak hud mesojedec/maščobojedec ne želim biti do konca življenja, bi pa rada izničila nekaj celulita na bedrcih in na tehtnici z veseljem pozdravila kakšno številko ali deset manj. Ampak ja, počasi, tudi zasvojenosti z ogljikovimi hidrati se lahko vsaj malce rešim in zato me do nadaljnjega v trgovinah najdete na oddelku mesnin ter sadja/zelenjave.
Tako. Mislim, da sem zelo lepo in temeljito argumentirala tole mojo daljšo odsotnost, kaj ne? O paleu in počutju kdaj drugič, ko bo za mano še kakšen dan več, zaenkrat pa hiter recept za Mikro pite z marmelado. Za tiste pridne fante, ki trpijo ob puncah slaščičarkah, ki so na takšnih in drugačnih dietah ter se ne morejo sladkati.
Stvar je sila preprosta. V resnici bi za podlago lahko uporabili katerokoli krhko testo za piškote, za katerega imate preverjen recept. Ena različica je lahko tudi iz listnatega testa, najmanjši problem. Jaz sem uporabila kar klasično linško testo – moka, maslo in sladkor, enačba 3:2:1. 300 gramov moke, 200 gramov na kocke narezanega masla (super je, če je vsaj pol ure na sobni temperaturi) in 100 gramov sladkorja v prahu. Za krhka peciva se vedno uporablja sladkor v prahu! Dodamo še eno jajce, vse skupaj zgnetemo v kepo (čim hitreje, tem bolje, jaz vse skupaj vržem v KitchenAida in potem samo še združim v kepo), zavijemo v folijo za živila in postavimo v hladilnik za pol ure. V testo lahko dodate tudi vanilijev sladkor ter limonino lupinico, za še več arome. Jaz sem potem našla eno skodelico z malce večjim premerom, izrezala kroge, jih nadevala v pekač za mafine, dala na vsakega eno zvrhano žličko domače slivove marmelade, pekla 15 minut na 180°C, potem pa naribala zamrznjeno maso na vsako pito in pekla še 5 min (na najvišji rešetki, tako da se je hitro zapeklo). Tole je res ekspresno hitro. In tisti, ki ima čast to konzumirati, pravi, da je “ful dobr.”

 

Cake pops.

Z eno majhno majceno nepomembnostjo. Da so v resnici samo cakes. Mislim, lepo prosim, ne pričakovat, da sem nekega deževnega dolgočasnega sobotnega popoldneva, ko se že cel dan malo poigravam z mislijo, da bi za moj sladkorni napad in strahotno željo po sladkem dejansko nekaj naredila (in ne kupila, kot se zgodi ponavadi), pripravljena narediti neko določeno sladico tako, kot se spodobi, brez poenostavljanja. Za tiste tri minute šestintrideset, kolikor sem potrebovala, da sem vase zmetala pet slastnih kroglic, bi bila res potrata energije, časa in denarja za tiste palčke. Ob kakšni drugi, malce bolj svečani priložnosti, pa še to izpilim.

Sam proces je pa v resnici tako preprost, da je že kar škoda besed. No, preprosto je, če se le poravnajo planeti in če luna v kuhinjo med izdelavo sveti pod pravim kotom. Kar lahko prevedemo tudi takole: izdelava cake popsov je preprosta, če nam nekje v hladilniku prostor krade kakšen kos/ostanek/odrezek biskvita, za katerega težko najdemo drugo poslanstvo, pa kakšna dobra domača marmelada, ostanki stopljene čokolade, tista nutela, ki še ni uspela na žlici romati v usta, pa tudi arašidovo maslo in podobne zadeve bi funkcionirale. Jaz sem dodala še pljunek ruma, ker se je odlično podal k domači slivovi marmeladi, ki je že tako ali drugače super aromatizirana z rumom. Gre pa seveda pri samem postopku precej za stvar občutka – biskvit nadrobimo ali, še bolje, v fine drobtine zmeljemo v multipraktiku. Potem dodamo vezivo, lahko naravnost v mešalnik, ali pa kar na roke – tako imamo še boljši občutek, kdaj bo masa tako lepljiva, da bodo kroglice ravno prav mehke oz. trde. Kroglice damo za nekaj časa v zamrzovalnik (če imate čas, pa za dlje v hladilnik), medtem pa si pripravimo stopljeno čokolado, s katero bomo kroglice oblili.
In to je v resnici tudi vsa umetnost. Kroglice lahko okrasite z različnimi sesekljanimi oreščki, kokosom, krokantom, naj domišljija poleti v višave.

Kovčki, pogledi in malce improvizacije

Preživljam še mojih zadnjih 24 ur v Sevilli. Jutri take čas bom že čakala na vstop na letalo v Barceloni. Na tleh moje sobe je že skoraj popolnoma napolnjena potovalka, na postelji počivajo samo še oblačila, ki jih potrebujem danes/jutri. Kar težko verjamem. Pred slabimi petimi meseci sem prišla v razgreto Sevillo, s toliko najrazličnejših misli in občutkov v glavi, in danes odhajam. Ko človek zapušča mesto in ljudi, je kar naenkrat vse lepše, vse ima nek svoj čar, odnosi s cimri so popolni in … kako hecno, za krajši moment si želiš, da mogoče sploh ne bi šel domov. Ampak moje srce je še vedno v Ljubljani. V tisti Ljubljani, v kateri me vsako jutro zbudi sonce, ki se sramežljivo prikaže izza gozda. V tisti Ljubljani, kjer je vsega ravno dovolj in ne preveč. V tisti Ljubljani, ki je moj dom in je ne zamenjam za nič na svetu.

Obstajajo ljudje, ki si želijo potovati, živeti po celem svetu. Takšna je moja cimra Clara, ki živi malo v Parizu, pa se potem vrne v Nemčijo, pa gre v ZDA, pa v Španijo. In potem sem tukaj jaz, ki uživam doma. Rada sem nekje, ker imam ustaljeno rutino in red v življenju. Zakaj sem potem sploh šla za pol leta na izmenjavo? Mogoče zato, da sedaj še bolj vem, kako rada imam svoj dom? Ne vem, kakšne posledice (predvsem dobre) bo Sevilla pustila na meni. Vsekakor bo to pokazal čas.
Ta teden smo se s cimri veliko družili. Vsak večer smo skupaj jedli večerjo, za danes pa imamo v načrtu poslovilno večerjo. Vsak bo pripravil nekaj malega za jest in jaz sem se seveda ponudila za sladki program. Ker pa imam danes še kar nekaj obveznosti – posloviti se moram od moje španske družine in od nemških prijateljic – sem sladico pripravila že včeraj. No, slaba novica je ta, da smo jo zmazali že včeraj. Dobra novica je ta, da se je za današnji posladek javila tudi Francozinja, tako da bomo vseeno po večerji uživali še v malce sladkih dobrotah.
Seveda je tale sladica plod improvizacije, ampak sedaj razmišljam, katere sestavine sem uporabila, in mislim, da bi jo lahko poimenovala kar Španski kozarček (jogurtova krema z marmelado in piškoti v kozarcu).

Sestavine (za 7 porcij, pa še malo vmes za v usta)

  • 200 gramov piškotov
  • 300 gramov marmelade z okusom gozdnih sadežev
  • pol limone
  • pol litra sladke smetane
  • 750 mL jogurta (ne tekoči!)
  • tri žlice sladkorja v prahu
  • eno rebro čokolade

Priprava

Piškote (lahko so navadni albert keksi, lahko so polnozrnati, po želji) damo v plastično vrečko in jih zdrobimo s pomočjo valjarja, lahko pa jih damo v multipraktik in jih zmeljemo, tako da dobimo mešanico fino mletih piškotov, vmes pa je lahko še kakšen večji košček.
Potem pripravimo marmelado. Iz kozarca jo damo v posodo in jo malce segrejemo ter premešamo, tako da je bolj tekoča. Dodamo ji tudi malce limoninega soka.
Stepemo pol litra sladke smetane (jaz sem jo včeraj stepla na roke!, zelo zanimiva izkušnja, priporočam vsem). Med stepanjem dodamo 3 žlice sladkorja v prahu in preostali limonin sok polovice limone. Smetano stepamo toliko časa, da je dovolj trdna, a ne preveč. Nato vanjo vmešamo še jogurt, lahko z mešalnikom ali pa na roke.
V kozarce (moji so bili prostornine 2 dcl) potem poljubno zložimo – plast piškotov, nato marmelada, nato krema. Ponovimo dvakrat ali večkrat, po želji.
Po vrhu potresemo še s sesekljano čokolado in uživamo.