Maline, tretjič.

Pa ko je Ana zadnjič že začela o izzivih.

Jaz sem sicer nekje globoko v sebi ultra lenivec. Moje celo otroštvo sem prelenarila, in ker me starši niso vpisali h kakšni izvenšolski športni dejavnosti, je imela lenoba proste roke, da se razpase po meni kolikor je je bila volja. In se je! In ta davek plačujem še sedaj, ko se moram prav zavestno prisiliti v šport, je pa res, da mi gre iz leta v leto bolje in mislim da sem sedaj tudi že celo na točki, ko me pomanjkanje športne aktivnosti kar malce žalosti, predvsem pa me spravlja v hudo slabo voljo.

V začetku tega leta sem imela kar precej prostega časa (beri: bila sem brez dela, opravila sem vse študijske obveznosti, službe pa ni bilo na spregled). In sem začela hodit na Šmarno goro. Mislim, da sva se z D. prvič letos na njo povzpela že takoj po koncu starega leta, in čisto za šalo sem rekla – kaj pa če bi si postavila izziv, da grem letos gor 52-krat, za vsak teden v letu enkrat? Torej v teoriji enkrat na teden … Hja, načrt je malo iztiril, vmes nisem točno vedela, pri čem sem, no v zadnjem mesecu pa res kar pogosto po službi oddrvim proti Šmartnemu ali Tacnu in sopiham v tisto klančino, kamor se izlivata pot in neskončne jamrarije nezadovoljstva Ljubljančank nad svojimi partnerji. No ampak naj kar povem, da sem se ravno včeraj na Šmarno goro letos povzpela 29. in s tem sem tudi nadoknadila vse zamude, ta teden je namreč 29. teden v letu. V zadnjih treh tednih sem na Šmarno po službi letela res vsaj trikrat tedensko, tako da sem se kar namučila, hehe.

Continue reading →

Več vadbe, več slaščic?

Tako kot Tina, imam tudi sama rada izzive. V bistvu je to zame nekaj novega, vsekakor se jih nisem lotila še toliko. V bistvu bi lahko rekla, da sem se počasi naučila nekatere stvari planirati. Tiste stvari, ki se jih težje lotim, ali pa se jih ne uspem držati daljše obdobje, čeprav se mi to zdi smiselno. Dejstvo, da plan poimenujem izziv, me veliko bolj motivira. V bistvu se na nek način prevaram s tem, da si rečem, da gre za izziv. Rečem si: “Si upaš?” in seveda moram na tako provokacijo odgovoriti z akcijo in si dokazati, da si upam in da lahko nekaj naredim. Plani pa, na drugi strani, nimajo tolikšne moči, so samo želje, nekaj, kar bi rada naredila, tudi če gre v resnici za popolnoma enako stvar, samo poimenovanje je drugačno. Smo kar malo hecni, ne? Poleg te ‘psihološke prevare’ mi dodatno motivacijo za dokončanje izziva daje dejstvo, da o izzivu povem več ljudem. Recimo na Twitterju. Tako se nisem zgolj sama sebe ‘potiho’ izzvala, ampak sem povedala tudi drugim, da bom to počela in to me še dodatno motivira, saj bi se rada dokazala in poleg sebi, dokazala tudi drugim, da zmorem. Hkrati pa jim pokazala, da če zmorem jaz, zmorejo tudi oni. Takšna ‘javna objava’ nekega izziva mi predstavlja še dodatno motivacijo, če se ga ne lotevam sama, ampak se v izziv spustim z neko skupino ljudi, ki jih je moj izziv pritegnil (ali mene njihov).

Continue reading →

Ko zapojejo maline.

Na našem vrtu imamo za hišo v enem kotu posajene maline in ribez. Mala divjina našega vrta. Maline so namreč precej ofenzivne in iz leta v leto se širijo. Tam nekje globoko v njihovi notranjosti je pokopan tudi moj hrček. Dobila sem ga, ko sem bila stara 10 let, umrl je dve leti kasneje. Ime mu je bilo Dolfi in strašansko sem se ga bala. Jaz bi se z njim igrala in ga premetavala po rokah kot malo plišasto igračo, on pa je pogrizel vse, kar mu je prišlo pod zobe, vključno z maminimi zavesami, lončnicami in prsti vseh mojih prijateljev. Z Dolfijem sem imela kontakt samo, kadar sem mu čistila kletko, in sem ga precej nerodno transportirala iz varnega zavetja njegove hiške v kopalno kad. Tam je potem panično tekal gor in dol. Potem je nekega dne v hišo prišla Bona, Dolfi je imel svoj mir in potem je enega poletja umrl, ko sem bila na morju, brat pa ga je pokopal med maline.

Continue reading →

Kolo in karamela.

Prejšnji teden sem se začela vozit s kolesom v službo. Dovolj sem imela tega, da mi je vsak dan nekdo trobil, me kdo izsilil, da sem skoraj povozila kolesarja, ki se je vzel od bogvekje, potem, ko me je pa še nekdo nadrl, zakaj parkiram na prostoru, ki je rezerviran za stranke (pa to sploh ni res!), sem imela pa res dovolj. In sem si rekla, da se bom začela vozit s kolesom.

O tem, da bi kolo postalo moje primarno prevozno sredstvo, sem razmišljala že pred tremi meseci, ko sem sploh začela delati na trenutni lokaciji. Ampak časovno ne bi profitirala in potem sem razmišljala še o vročini in dežju in avto se mi je vseeno zdel boljša in bolj udobna opcija. Ampak šele sedaj, ko se vsak dan vozim s kolesom, dejansko vidim da – časovno (vsaj zjutraj) mi kolo ne vzame čisto nič več časa. Poraba bencina je odlična (torej nična) in s tem se tudi najbolj tolažim, ko se tudi s kolesom zapletem v … nelagodne situacije.

Drugače se mi zdi, da je kultura voznikov do kolesarjev precej na nivoju. Večina ti lepo ustavi, te spusti čez prehod in tako dalje. No, zadnjič pa sem uspela naletet na eno pacientko. Žal me je ujela ravno na vrhuncu vročinskega vala, ki nas je zajel prejšnji teden in končalo se je tako, kot se je končalo – predvsem z enim kupom počenih živcev in visokim, zelo visokim srčnim utripom. Peljala sem se namreč iz faksa do službe, tam mimo DURS-a, lepo po desni strani, na kolesarski stezi, ko se omenjena gospa pripelje iz parkirišča in se postavi popolnoma ob rob ceste, zavijala je levo na precej prometno cesto, torej je jasno, da je čakala kar nekaj časa, da je imela možnost zaviti. Postavila se je seveda na celo kolesarsko in čez cel pločnik, tako da bi morala jaz zaviti močno na cesto, da bi jo obvozila.

Continue reading →

Limonini mafini, marec in to je to

Takole sedim pred računalnikom že nekaj časa in razmišljam, kaj bom sploh napisala. Nič kaj posebnega se ne dogaja, razen tega, da je nastopil marec, najlepši mesec leta (in vsak, ki si upa trditi nasprotno, naj pogleda skozi okno in se spomni tudi zadnjih dveh dni, a?), ampak v resnici tudi to ni prav nič posebnega, saj konec koncev marec pride vsako leto znova. Prav nič presenetljivega, prav nič novega, ampak še vedno nekaj tako čudovitega. Meni je všeč to, da ima Slovenija štiri letne čase, da trpiš pozimi v snegu, komaj čakaj vroče poletje in morje in sonce, potem le-to končno pride in trpiš in se topiš na 30 stopinjah in več in se ti zaradi sonca naredijo izpuščaji in slane lise na koži vse skupaj delajo samo še bolj neznosno. No, potem ti misli spet odplavajo nekam v neokrnjeno naravo, kjer je samo sneg in mir in tišina in … Konstantno prepletanje letnih časov, pojavov, … Človek si mora spočiti od sonca, pa od mraza. Vse ima svoj razlog. To je to.

In treba si je spočiti tudi od dobre hrane in sladkih razvajanj. Ta teden ni bil najboljši, samo v petek mi je uspelo, da sem prste držala stran od čokolade, piškotov in drugih dobrot. Ampak!, za prihajajoči teden imam večje načrte in upam, da bom drug teden takle čas lahko rekla, da sem sladkarije jedla samo v nedeljo. Pustimo se presenetiti. Upam, da mi uspe, do takrat pa bom obujala spomine na včerajšnje Limonine mafine s kremo iz bele čokolade.

Sestavine (za 16 mafinov)

  • 300 gramov moke
  • 1 pecilni prašek
  • 2 jajci
  • 180 gramov sladkorja
  • 2 limoni
  • 2 žlici kisle smetane
  • 1 žlica olja

 

Priprava

V posodi stepamo jajci in sladkor, dokler zmes ne naraste in postane svetlo rumene barve ter zelo penasta. Limoni dobro umijemo, naribamo lupinico in stisnemo sok. Tako lupinico kot tudi sok dodamo jajcem in sladkorju ter premešamo. Moko in pecilni prašek presejemo v zmes, premešamo. Na koncu vmešamo še kislo smetano in olje. Če je zmes pregosta, dodamo še olja. Pečico segrejemo na 180°C in napolnimo modelčke. Pečemo približno 22 do 25 minut.

Krema

  • 60 gramov bele čokolade
  • žlica jogurta
  • 100 gramov sladke smetane
  • 150 gramov maskarponeja
Belo čokolado in jogurt pristavimo na manjši ogenj in stopimo. Bela čokolada se zelo hitro sesiri, tako da jo lahko počasi topimo tudi v mikrovalovki. Počakamo, da se stopljena zmes ohladi in jo zmešamo z maskarponejem. Vse skupaj primešamo stepeni sladki smetani in okrasimo mafine.