Bananin kruh

Obožujem poimenovanje tega peciva. Ker roko na srce, to je pecivo, kolač, sladica in nič drugega. Poimenovanje kruh pa je priročno samo za to, da ga lahko poješ kakšen košček več in nimaš slabe vesti. Še več, nanj še celo namažeš nutelo! No, zdaj pa šalo na stran. (Kar ne pomeni, da ga dejansko nisem pojedla v kombinaciji z nutelo, ampak pšt!) Tole je bil prvi recept, ki sem ga izbrala za pripravo v prihajajočem SilverCrest Monsieur Cuisine mašini, in če odštejem eno posodo, v kateri sem tehtala sestavine ter dva kosa pribora, je bilo to tudi vse, kar umazala. Posodo in rezilo Monsieur Cuisina, namreč. Rezultat pa je najbolj mehek in bananasto dišeč bananin kruh, kar sem jih kdaj jedla. 

img_20161205_203140

Continue reading →

Le Cordon Bleu-ish pita z rumenimi ringloji.

Tale lepotička, ki vam bo danes padla v oči, je nastala po receptu Le Cordon bleu skupnosti. Sledila sem receptu(om), kolikor se je dalo, seveda pa je recept, kot se za šolske učbenike spodobi, napisan res natančno in na pravih mestih oborožen s fotografijami. Sama sem bolj kuharca svobodomiselne nravi, pa sem recept prepisala, na oko premerila čase tam in čase tu, spremenila beli v kokosov sladkor, zmešala več mok skupaj, kar se mi je pač zdelo, da bo zame boljše, pa je nastala tale sladka lepotica. Tisti Francozi tam se križajo in zavijajo z očmi, jaz pa s prsti pobiram drobtinice po krilu. NJam!

cats129

Continue reading →

Nutellino – vanilijeva marmorirana pita

cats1

Lahko bi rekla, da so pite moja specialiteta. Pa preden kdo pomisli, da sem se tako samozavesto in brez problema proglasila za kulinaričnega mojstra … ne gre za to. Vse skupaj gre bolj pripisati dejstvu, da sem tudi sama včasih v kuhinji prava lenoba.
Sploh če govorimo o kuhanju v poletnem času. Pri nas kljub visokim temperaturam zelo radi jemo sladko, kar pomeni, da sem hote ali nehote napotena na začasno delo v zaprto, neklimatizirno kuhinjo. Ko pomislim, da bi pri tistih trideset in nekaj stopnijah še pekla biskvite, mešala kreme in … ne hvala. Nisem tako nora. Raje se zatečem k pitam. Če sem malo bolj pri volji testo za pito pripravim sama, če ne, se poslužim ‘podlage za lenobe’ v kombinaciji piškoti-maslo, ki je prav tako odlična.
S pitami tako v poletnih časih kar precej eksperimentiram, da nam ne postane dolgčas, domači pa skorajda ne opazijo, da tri mesece zaporedoma praktično jedo eno in isto zadevo v sto in eni obliki. Pa je volk sit in koza cela, moj ljubi predpasnik pa neprešvican. Continue reading →

Sedim v močvirju …

… in razmišljam, ali kako že začne Marko Radmilovič na Valu 202. No, jaz sedim na stolu pred hišo, v vozičku pa spi dete.

Danes pa se bom, še preden vam razkrijem recept za moj najljubši zajtrk zadnjih tednov, malce razgovorila. Prav fino je sedaj. Spomnim se prvih tednov po rojstvu Gaje, ki so bili polni obupa. Ali bo moj dojenček kdaj nehal izgledati tako nesrečno? A bom še kdaj normalno spala več kot samo dve uri v kosu? Ali si bom sploh lahko še kdaj kaj skuhala? Priznam, velikokrat jamram, kolikokrat neupravičeno, ne vem. Marsikdaj bi lahko bila tiho, ampak mi pomaga, če komu lahko potarnam. Če ne drugega to povzroči, da se sama sebi zazdim banalna in utrujajoča in posledično si zabičam: “Minilo bo in bo bolje!” in sem potem potolažena.

In res je bolje. Gaja je stara dobre štiri mesece. Ja, zbuja se ob šestih zjutraj. Ampak od osmih zvečer do zjutraj me zbudi samo enkrat. Mala malica v primerjavi s prvimi tremi meseci. Prvih tednov se, kar se spanja tiče, sploh ne spomnim več, kako točno so izgledale naše noči. Tako zelo grozno je bilo, da sem jih očitno izbrisala iz spomina. Pa ne samo, da prespi več kot dve uri v kosu – zjutraj me zbudi z najlepšim nasmehom, kar ga to bitje premore. Ne zmore se še obrniti iz trebuha na hrbet in obratno, daleč je še od tega, da bi kaj konkretnega povedala, ampak nasmejati se pa zna tako zelo iz srca, da človek v hipu pozabi na vse. Umazano posodo, kup opranega nezloženega perila, umazane lase in umazana okna. 

Če tole bere kakšna mamica … prvi meseci znajo biti hudo brutalni. Ampak mine. Potem se kmalu začnejo taki trenutki, v katerih samo še uživaš. Kajti ne glede na to, koliko so mi prigovarjali, naj uživam v vsakem dnevu, tiste hude dni, ko nisem vedela ali je lačna, preveč sita, zaspana, mokra, jo napenja, ali je samo tečna, … te bom kar hitro pozabila. No, samo toliko spomina si dovolim, da se zavedam, da lahko sedaj res uživam.

Sedaj pa k najljubšemu zajtrku. Kuhani ovseni kosmiči s sadjem.

IMG_20160406_092242

Continue reading →

Spomini, ki kipijo

    Hrana so zame v prvi vrsti spomini. Jesenski jabolčni štrudelj. No, ne povsem jesenski, kar poznopoletni je bil, takrat, ko prva jabolka že začnejo padati na tla. Rojstnodnevna torta z anansom iz kompota, sladko smetano in instant vanilijeve kreme. Poletni pehtranov biskvit. Nedeljski piščanec iz pečice in tenstan krompir. Vse to so klasike moje mame, okusi pa mi bodo ostali v spominu za vedno. Sama sem nase kar malce jezna – še večerje mi ne uspe vsak večer rutinirano izpeljati (ponavadi do kosila še nekako gre, potem pa zaplavam v nešteto prigrizkov brez kakršne koli logike in reda), kaj šele, da bi imela par tipičnih posladkov, ki bi zaznamovali naš vsakdan. Okej, ja, za rojstne dneve vedno spečem torto, ampak kaj, ko je (skoraj) vsakič drugačnega okusa. In sedaj, ko imamo podmladek v hiši, bi vsekakor bilo fino razmisliti, da ji nekoč, v prihodnje, ko bomo skupaj jedli in bili veseli, v spomin zapišem tipične okuse naše družine in našega življenja. Saj vem, da je kuharija sedaj sila moderna, treba je znati azijsko, špansko, italijansko, malo francoskega, pa kakšen ameriški burger, kje se najde še kakšna slovenska klasika … Ampak jaz bi rada prenašala spomine. Rada bi, da bi se moji otroci nekoč preko hrane in poznanih okusov vračali v brezskrbne dneve mladosti.

Jaz se neštetokrat spomnim še zajtrka, ki sem ga vedno dobila pri moji stari mami. Ne, ni mi kuhala pudingov, gresa, ni mi mazala tisoč in en namaz na kruh … Dobila sem skodelico tople, sladke bele kave in rezino kruha. Mmm, kolikokrat sem poizkusila zadeti pravo mešanico proje, in kneippa, pa še kar mi ni uspelo, da bi bila bela kava tako okusna, kot je bila njena. Smo pa zadnjič s puncami to kombinacijo kruha in bele kave malce predrugačile. Nastali so kipniki z belo kavo

1

Continue reading →

Pa na zdravje in veliko jajc!

Takole. Pa smo Bormašince priromale do zadnje objave v letu 2015. Nisem največja pristašica lihih številk in po pravici povedano se tudi letošnje leto ni pričelo najbolj optimistično. No, pa me poglejte sedaj. Moji dnevi se vrtijo okrog dobre štiri kilograme težkega in občasno precej glasnega bitja. Vse je lepo in prav in točno tako, kot mora biti in v resnici še časa nimam pomisliti na sode in lihe letnice in potencialne povezave med dobrim in slabim letom.

Jutri bomo vsi pokonci malce dlje, kot smo ponavadi. Bormašince smo imele generalko že danes zgodaj zjutraj, malo čez polnoč so bile namreč Nina, Beti in Sanja za radijskimi mikrofoni Prvega programa Radia Slovenija v oddaji Nočni obisk. Klik na tole povezavo, pa boste lahko preposlušali, o čem vse s(m)o se dekleta razgovorila.

s

Ne bom dolgovezila. Z dekleti smo se zadnjič podružile in tudi slastno najedle. Jaz sem v zadnjem momentu izbrskala recept za “pijačo”, ki pa v resnici ni taka tipična silvestrska alkoholna poslastica, je pa vsekakor tale Eggnog oz. Jajčni liker super za prihajajoče mrzle večere. 

File 30-12-15 12 57 01 cats112

Še preden pa preidem k receptu pa samo še … vse lepo in dobro v 2016. Veliko slastnih receptov, čim manj zažganih posod, en kup inovativnih idej in uspešnih eksperimentov v kuhinji in še in še in še. Bor mašince si v 2016 najprej najverjetneje vzamemo malce počitka, potem za novimi močmi nazaj za štedilnike.

Tako, sedaj pa Eggnog!

Continue reading →

Pumpkin Spice Latte

Obstajajo okusi, ki jih imamo večno v spominu. Najsibodi zaradi ene same sestavine v jedi, enega zamrznjenega trenutka v času, ene osebe, s katero deliš spomin ali pa zaradi okolja. Prikličejo nazaj tisti rahel vetrc in sol v zraku, glas osebe na desni, čebljanje nerazumljivega jezika v ozadju, glasno trobljo trajekta in občutek lahkotne rumene obleke na koži. Prikliče občutke, zaveš se lastnega nasmeška in za trenutek si spet tam, kjer si živel sanje. In ko padeš spet nazaj v sivi skorajnovember…no, raje ne bi. To je sicer zgodba za kdaj drugič, danes želim z vami deliti druge spomine. Bolj… mrzle. Kar se tiče letnega časa. In vroče, kar se tiče okusov.

cats1112

Continue reading →