Čarobni december in mini burgerji

Ah, ti prazniki. Čas, ko se nam vse stvari zdijo preprosto čarobne in nepopisno lepe. Čas, ko se hitenje po Čopovi spremeni v počasno potikanje in opazovanje lepot naše prestolnice. Čas, ko se nadležni kitajski turisti, ki z ogromnimi iPadi slikajo ljubljanske viseče spermije in vrhnje dele glav svojih soturistov, spremenijo v pozorne in hvaležne opazovalce slovenskih lepot. Ko fušajoče strune kitar pouličnih glasbenikov postanejo nežna simfonija, ki nas spremlja na poti do božičnega čudeža, naporni sorodniki pa prijetna popestritev prazničnih dni.

December pa je ob enem tudi čas, ko so nenapovedani obiski prej pravilo kot izjema in čas, ko vsi po vrsti pričakujejo, da jih bomo po gosposko postregli. Ja, čisto vsi po vrsti. Tudi tista teta iz Spodnjega Dupleka, za katero se nihče več natančno ne spomni kakšne družinske vezi nas družijo, da o imenu niti ne govorimo, in ki nas naslednji dve uri po prihodu dolgočasi z zgodbicami iz svojega otroštva in tako počasi a vztrajno ubija božični duh vseh prisotnih mlajših družinskih članov. Saj ne rečem, obiski so lahko čudovita stvar. Če so napovedani in posledično zaželjeni. Ali pa, če gre za redke posameznike, katerih družbe se nikoli ne branimo. Okej, pa če imajo darila. V tem primeru spregledam nenapovedanost in težak karakter, priznam.

burger1 Continue reading →

Tri v enem

Pri nama doma je tako, da velikokrat kuham dve različni jedi za dva: eno iz klasičnega repertoarja in drugo zame. Ta druga navadno vključuje kaj (dodatne) zelenjave. Moj dragi ima namreč, kot sam rad reče, ‘izbran okus’. Kar ne pomeni, da rad preizkuša specialitete sveta in se naslaja nad tartufi, kaviarjem in sushijem, ampak prisega na omejen izbor sestavin in jedi. Vsakemu svoje, pravim jaz. Kar pa pomeni, da moram biti v kuhinji malce bolj iznajdljiva, če hočem kdaj pojesti kaj zelenjave ali preizkusiti kakšno novo jed. Najenostavneje pa je, da njegovi jedi dodam zelenjavo zase. Na primer, da rižoti primešam posebej popečeno zelenjavo.

Tokrat sem se lotila kuhanja bolonjske omake, ki jo imam zelo rada. Obožujem jo na pašti (beri: testeninah), njokih in seveda v lazanji. Ker sem letos na vrt bolj na srečo sadila stvari, se je zgodilo to, da sem imela, kot sem že omenila pri bučkinem čatniju, enostavno ogromno bučk, ki jih je bilo potrebno pokoristiti, zato sem se odločila, da bom eno ‘talepo’ bučko izdolbla, iz nje naredila polnjeno bučko (tole je recept številka 2, prvo, pravo polnjeno bučko, vam je v bučkinem tednu pripravila Sanja), pri tem pa izkoristila že skuhano bolonjsko omako.

 
 

Continue reading →

Ti si taka buča.

V zadnjem tednu sem bila obsojena na štajersko letovišče. Družinska poglavarja sta svoje riti odnesla v hribe (čeprav ju imam na sumu, da sta večino časa preživela v hotelskem bazenu), mene pa pooblastila v dežurnega vrtnarja in varuško. Nadzor na pelargonijami je neprimerno lažji kot nad dvema najstnikoma. Pojma nimam, kako se lahko kdo prostovoljno odloči za podmladek. Toast in internet, bi bil  tedenski moto brata in bratranca. Prvi mutira, drugi pa namesto smeha po kozje rezgeta. Ampak končno(!) nista več pokonci že pred prvo risanko, ampak vlečeta dreto skoraj do enajste. Pri zaprtem oknu. Razglasila sem manjši čudež, ker se nista zadušila v oblaku vonjav, ki jih oddajajo odraščajoči fantje.

No, je pa zato naoseno vzdušje popravil prihod mojega odraslega fanta, ki se je pogumno spopadel s sistemom železnice in se pricijazil čez slovenske Karpate v moje naročje. So drug drugega malo postrani gledali – mulca sta se spraševala, če bosta tudi onédva nekoč tako kosmata, Poba pa je od njiju hotel wifi geslo. So se zmenili in poskrbeli, da so v naslednjem dnevu videli čim manj.

 
 

Continue reading →