Pašta!

Naj najprej spravim tole iz sebe, potem pa lahko nadaljujemo kot običajno. Izraz testenine je zame vse preveč sterilen, da ne govorim o žaljivosti makaronov, zato naj vam povem, da zaključujem tale tematski sklop s pašto. Nekaj o njej so povedale ostale punce, tako da se ne bom ponavljala, vam bom pa predstavila še kakšno drugo obliko pašte.

Za uvod pa: pašta je zakon. Tako kot Sanja, bi tudi jaz lahko jedla pašto vsak dan. Sicer je ne jem več toliko , kot sem je, saj jo je v nekem delu zamenjal riž, ker moj gospod. Moj tata (beri: oče) bi na to rekel: ‘Rajš ku rajž, rajš neč,’ (beri: ‘raje nič kot riž’). Kakorkoli, domača pašta!

IMG_0052 Continue reading →

Testenine: Čokoladni ravioli

Ha, ponavadi sem jaz tista, ki včasih kakšno izmed Bormašinc malce okaram, da je pozabila, na našo krasno razpredelnico, kjer je zapisano, kdaj je katera na vrsti za objavo recepta. No, danes pa bom kar sebi privoščila eno okrog ušes. Ura je 21:08, sedim na mini kavču v apartmaju v Barbarigi, precej pester dan je za mano in šele sedaj mi je kapnilo, da smo že devetega in da se v razpredelnici svetlika moje ime. V opravičilo lahko dodam to, da smo dopoldne uspešno prvič prevozili večje število kilometrov z našo deklino. Carinik je pogledal njeno osebno izkaznico, zagotovo si je mislil, da je fant, ona pa ga je gladko zignorirala.

Continue reading →

Pirini ravioli s špinačno skutnim nadevom

Zase lahko trdim, da nisem klasični ljubitelj testenin. Ja vem, šok! Večina vas prisega na testenine vseh okusov in oblik. 100 procentni OH direkt v žilo. Pa da se razumemo, tudi sama sem definitivno ZA direktno OH injekcijo, ampak za razliko od večine ne izberem testenin ampak, saj veste, Nutello. Pa da ne zaidem s poti in še eno objavo posvetim moji največji strasti in bistvu mojega obstoja … Testenine, Nina, testenine. Bernarda je dala nalogo, focus woman!

Processed with VSCO with f2 preset

Continue reading →

Testenine: Zelena rustikalna pašta

Če bi se zgodilo nekaj res strašnega in bi morala izbrati eno samo samcato jed, ki bi jo lahko jedla do konca življenja – samo ob misli na tako katastrofo me oblije ledeni hlad – bi po sicer kratkem, a tehtnem razmisleku izbrala špagete bolonjez po domčem receptu. Pa tudi sicer so testenine moja ultimativna izbira tolažilne hrane, ko gre vse narobe, ali pa se v študentski kuhinji ne najde drugega. (Nekoč vam bom zaupala recept za smetanovo omako s tuno, kateri s Cimro najverjetneje dolgujeva preživetje polovice študentskih let.)

Brezsramno priznavam, da se domače izdelave zakladnice ogljikovih hidratov do pričujočega izziva nisem lotevala. Gospod Oče je nekoč kupil mašino za izdelavo testenin, jo uporabil enkrat za pripravo širokih rezancev in jo nato pospravil na neznano lokacijo. Vse moje testeninske izkušnje (ni jih malo, lahko mi verjamete) so tako povezane izključno s konzumacijo, kar pa me ni ustavilo, da se ne bi lotila našega novega tematskega sklopa.

1 Continue reading →

Nekaterih okusov se je treba samo navaditi

Sodelavka je celo zimo v službi pridno jedla grenivke. No, ne vsak dan, ampak pogosto. Sama nisem ravno navdušenka nad grenkimi okusi. Nekako mi je vse pregrenko. Tudi če dodam sladkor, je še vedno grenko. Ne gre stran. Samo grenko in povrhu še presladko postane. Velja tudi za kavo. Zato kavo pijem redko in to brez sladkorja ter po možnosti z veliko mleka. Zares ni niti več kava. No, ne pijem kave. In tudi grenivke so sadje, ki sem se mu izogibala kar nekaj časa. Ko sem pa gledala sodelavko, kako jih pridno je … pa potem še poudari, kako so zdrave in vse to … Jah, nič, sem si rekla, čas je, da zagrizem vanje tudi sama in se poskušam ‘navaditi’ tega okusa. Kot se je zgodilo s siri s plemenito plesnijo, pa olivami in bi se še kaj našlo.

IMG_20160403_125619

Kupila sem si grenivko in posnemala sodelavko: počez sem jo prerezala na polovico in z nožem izrezovala ‘trikotnike’ izmed kože. Pojedla sem jih z žličko, iz preostanka pa iztisnila sok, ga razredčila z vodo in popila. Po nekaj pojedenih grenivkah še vedno nisem bila prepričana. Ob vsaki sem se zmrdovala nad okusom, ampak sem vztrajala. Ne dolgo, da ne bo pomote. Čez čas sem se okusa kar navadila in z veseljem začnem mrcvariti novo grenivko. Priznam, malo se še kremžim, ko jo jem, ampak mi je postala dobra. Pri tistih bolj sladkih z lahkoto spijem iztisnjeni sok tudi brez dodane vode (na začetku sem dodala vročo vodo in med).

Prejšnjo nedeljo (ali je bilo to že dve nazaj?!) sem si vzela prosto od vsega dela pri mojih starših ali doma in sem se odločila, da spečem torto. V znamenju mojega eksperimentiranja z grenivkami in naraščajočega navdušenja nad njimi sem se odločila, da bom poskusila narediti grenivkino torto. Malce sem razmišljala, s katerimi okusi bi jo povezala, iskala recepte na spletu za pomoč pri pripravi in ugotovila, da jih ni ravno veliko. Tisti pa, ki so, so bolj biskviti in manj torte. Odlična priložnost, da ustvarim nekaj mojega. Super.

Predstavljam vam mojo grenivkino torto z jogurtovo kremo. *zvok razkritja težko pričakovane novice* Continue reading →

Švedske mucke

December, še malo prej v letu smo komaj čakali nate, zdaj pa se mi bolj zdi, da nam boš ušel, še preden te uspemo sploh dodobra zagledati. Vse/i tako hiti/mo in hiti/mo, da sem ravno zajela sapo, pa bo že januar. In še eno leto. Šestnajstka. Dva-šest-najst. Miselno sem še vedno nekje v začetku oktobra, vreme očitno tudi. Malo prej sem šla čez staro jedro Ljubljane in se čudila toplemu vetru. Saj ne, da kuhanček ne bi pasal, ali pa, da bi si želela snežne zamete brez možnosti izhoda, ne ne, želela bi si tisti stari božič nazaj. Tisti, ko smo lopatali parkirišče na petek in svetek, ko smo hodili po snežnih kozjih stezicah, drevje je počivalo pod težo odeje in so bili letni časi jasno opredeljeni. Tako zimo sem imela res rada. Danes, 22. v mesecu, ko bi moralo prvo navdušenje nad snegom že zbledeti in bi se roke že navadile mrzlih kep, mi še vedno nismo videli snega tako, zares zares. Vem, to je pač zima, ki jo imamo, jamr čez ‘včasih je bilo pa to tako…’ ne pomaga, ampak potožim pa lahko. Vreme, tole ni za nikomor. A veš.

In ker je treba tale decembrski vrvež malo umiriti, se vsesti, narediti kakšen drzen plan za leto, ki nam že precej od blizu žuga, da prihaja, vam ponujam rešilno bilko. Nalijte si šalico mleka, zleknite utrujene nožice na kavč, odprite škatlo s temi krasnimi piškoti in si zamislite, da se vam nikamor ne mudi. Ni vam treba pospravljati stanovanja, ni vam treba v trgovino na drugo stran mesta, kup umazanega perila ne obstaja, psa ni treba ravno zdaj peljati ven. Samo pomakajte piškot v mleko in uživajte. Napolnite svoje baterije, ta mirnost vam zna priti še kako prav v tej decembrski noriji in na družinskih srečanjih. Bo šlo? Continue reading →

Sivi lasje in orehovi rogljički

Na predvečer 23. rojstnega dneva se je pod neusmiljeno razsvetljavo študentske kopalnice na vrhu moje glave nekaj zasvetilo. Večkrat. Na narastku. Še preden sem dvakrat pomislila, so moji prsti izpulili lase, ki so se prav po hinavsko začeli obnašati zelo … starikavo. Osiveli so. Sive lase imam. Siva je tako dokončna. Še nikoli se nisem počutila tako mlado, kot prejšnji teden. Premlado, da bi se mi dogajale stvari starih ljudi!

In če mislite, je bilo tole dramatiziranje, vam očitno še nisem razložila, kako sem oktobra brata peljala k frizerju in se nato na stol usedla še sama (ponavadi me postriže cimra). »A se barvaš?« »Ne.« *frizerka zdrsi s prsti med lasmi* »Aha, saj vidim zdaj, da se vidijo sivi lasje.« Do takrat sem imela vsak siv las preštet. Sedem jih je bilo do letošnjega oktobra. Pogovor s frizerko se je na tej točki nehal, tako kot tudi upanje na večno mladost.

Na poti domov sva se s tamilim ustavila v drogeriji, kupila barvo za lase in dve uri kasneje in eno kopalniško katastrofo kasneje sem samo čisto malo obžalovala svojo odločitev. In te male sive barabice so si drznile pogledati ravno na vrhu glave, da jih nisem mogla zapaziti že prej, ampak šele po dveh centimetrih življenja. No, sedaj sem v procesu sprijaznjenja s staranjem (zelo slabo mi gre) in poskuša preživetja veselega decembra (še malo slabše).

Kakorkoli, leto je okoli in jaz sem nad peko piškotov navdušena ravno toliko kot lani. Nisem.

1

Continue reading →