Kaj za vraga pripraviti za ozimnico in žajbljevi bonboni

Najbrž sem ena tistih, ki jih Bernarda čukasto gleda, ker nimam pojma ne o vlaganju, kaj šele o pripravi prave ozimnice. Pa sem se vseeno, za potrebe tegale našega bloga, lotila te naloge. Začela sem s tem, da sem poiskala vse knjige, ki jih imam doma, ki vsebujejo kakršnekoli recepte za marmelade in druge vložene dobrote. Stvar je izgledala tako, da sem listala po knjigah in ugotavljala, kateri recepti so dovolj enostavni zame, pa jih je večina odpadla. Potem sem ugotavljala, katere sestavine imam na vrtu, ki bi jih bilo vredno ohraniti in sem ugotovila, da imam bučke, ki sem jih v velikih količinah že zmrznila, pa se mi je zdelo, da bo to malo premalo za ‘recept’ – opereš, narežeš ali zmiksaš, daš v vrečke, označiš in zmrzneš. Malo prekratko za eno objavo … Potem sem videla različne kise, od tistega z malinami, do takega z raznimi zelišči, pa nisem najbolje vedela, kje bi ga potem uporabljala. Srečala sem se tudi z raznimi žganji in sirupi, vendar je bil po večini postopek tako dolg, da ne bi bili pripravljeni niti po koncu naslednjega sklopa receptov. Potem sem naletela na recept za nekaj, kar bom pripravila v naslednjih dneh. Danes se ga enostavno nisem še upala lotiti. Sem pa v eni od knjigic, v katerih najdemo navodila za pripravo manjših daril in presenečenj, naletela na žajbljeve bonbone. To lahko tudi poskusim, sem si rekla. Postopek je skoraj tako enostaven, kot zmrzovanje bučk, ampak se mi je zdel vreden preizkusa. Samo še žajbelj sem potrebovala.

Kot naročeno, ga imam nekaj posajenega na vrtu, nekje med meto in meliso, ki ju imam toliko, da bi z njima lahko zalagala vse koktajl bare v okolici. Ko sem se do žajblja prebila, sem odrezala vse vejice, ki so še imele listke in upala, da bo listkov dovolj za pripravo nekaj bonbonov. Doma sem listke porezala iz stebelc in jih trepetajoč postavila na tehtnico, ki je le pokazala želenih 10 g. (Bojda je čisto v redu tudi, če bonbone pripravite s posušenim žajbljem. Takega boste potrebovali samo 5 g.)

Continue reading →

Oda presežkom na vrtu, receptom po občutku in znanju starih mam

Khm, khm. Takole.

Priznam, sem stereotipna nabiralka. In zato se počutim med temi puncami z Bormašine precej stara mamasta. Težnja, da moram vse shraniti, me spremlja vedno in povsod. Da vsak višek pridelka nekako ohranim za kasneje, pa če posušim, zamrznem, delno ali v celoti predelam v kaše, kompote, solate. Važno, da shranim. Občutek, da sem poskrbela, da kasneje ne bom lačna, me pomirja. Saj v resnici vem, da se teh dveh kozarcev kompota ne naješ ravno, ali pa treh kozarcev paradižnikove omake, ampak vseeno. Pridejo prav in dajejo potuho mojemu ‘naredičimprejinsčimmanjkompliciranja’ načinu prehranjevanja.
Mogoče je to pravzaprav stvar vzgoje. Doma je mami vedno vlagala na veliko, police v kleti so se stalno polnile s klasično kislo zelenjavo, marmeladami, gobami in paradižnikovo omako. Zadnja leta malo manj, ker je bilo treba pojest, kar je bilo vloženo. Lani smo tako naredili čistko in kar precej starih kozarcev vrgli stran in naredili prostor letošnji beri zelenjave in sadja (priporočam, mi smo našli precej nekih pozabljenih zakladov).

Continue reading →

Skladiščenje in Špinačni pesto

Ko je Bernarda za naš naslednji tematski teden (dva, v bistvu) predlagala ozimnico, sem v svetlobi ekrana samo še malo bolj bledo zasijala in malo bolj na trdo pogoltnila palačinko z viki kremo. “Premlada sem, da bi vlagala!” je bila moja prva misel. Druga pa pigment rdeče pese na maminih rokah, ki so polnile kozarce in na željo preostalih družinskih članov zvesto uporabljale mleto kumino namesto tiste cele. Prav smešno se mi je zdelo, kako ozimnico enačim samo z vlaganjem in kakšno strahospoštovanje gojim do ta velikih kozarcev in kisa, ki ”mora biti točno v pravem v razmerju.” Sem rekla, sem bom že uštulila h kakšnem projektu družinskega poglavarja, ki se vsako leto odloči dopolniti našo shrambo. Pa smo zelje za srbsko solato zdušili za kosilo, papriko zakamuflirali v šataraš, z rdečo peso pa pogostili voluharje.

Continue reading →

Tortilja žepki ali Kaj mi je bilo tega treba

Cona somraka ali mesec brez prehrane na študentske bone. Ja, jamram čez leto, da ima vse isti okus, da je drago, da glavni obrok v dnevu vzame preveč časa. Jamrala pa sem tudi zadnjih nekaj ljubljanskih dni, ki sem jih skoraj vsak dan preživela v trgovini, ker s Pobom nisva sposobna načrtovanja za več kot dan vnaprej. Pri sestavi jedilnika poleg lenobe obstaja še kup ovir, kot so pomanjkanje pečice in prostora za skladiščenje ter … določene nepremostljive razlike najinih izbranih gurmanskih okusov.

Ampak se nama je uspelo nahranit! Tako, po gosposko. Ne spomnim se, da bi v domači kuhinji kdaj pripravila kosilo z juho in solato hkrati. Lepoprosim. Prav presenetljivo se znam potruditi, glede na to, da sem sicer sposobna preživeti dan z včerajšnjimi palačinkami ali peresniki, zakuhanimi v juhi iz vrečke. Oja, seveda je dovoljeno vprašanje, kdo je tej instant kokoši dal dostop do kulinaričnega bloga. Zmenite se s šefico. Sem ji lepo povedala, da je moja največja specialiteta bolonjez omaka in da sploh še nikoli nisem letela z letalom. Kar načeloma nima neposredne povezave z izkušnjami v kuhinji, ampak lahko vodi v avanturistične kulinarične zapise. Pa je rekla, citiram, boš rasla z blogom. In če to pomeni, da brez vihanja nosu v najmanjši kuhinji Ljubljane pripravim pire krompir, prav. (Disclaimer – Ne bi ga, če ni bi uživala prednosti dvojine, ki pomeni, da pomivanje piskrov ni moja skrb.)

Continue reading →