Nosečnost za telebane, desetič: strah

“Za spol sta vprašala?”, “Ime že imata?”, “Kolk si se zredila?”, “Drugač si v redu?”, “Kdaj imaš rok?”, “Mata že vse pripravljeno?”, … in na koncu še: “A TE JE KEJ STRAH?”

Zbirka najpogostejših vprašanj, ki so me doletela med nosečnostjo. Okej, počasi zdaj čakam še na “A se že kej dogaja?”, in ker mi moj notranji občutek veleva, da bo naše dete še kar nekaj časa zasidrano na toplem in ga predviden datum poroda prav nič ne gane, me skoraj zagotovo doleti še “Ja kaj, a še kar nič ni?”.

No, pa pojdimo nazaj k tistemu o strahu. Sama se (zaenkrat) še gibam v takem krogu prijateljev, ki nimajo še prav veliko otrok. Mogoče jih lahko naštejem za prste ene roke, če se res potrudim. In beseda porod je tudi pri meni pred nosečnostjo vsekakor hodila z roko v roki s pojmom strah. Pa bolj zaradi tega, ker to takrat predstavlja nekaj popolnoma neznanega. No, tudi sedaj, dva tedna pred (predvidenim) porodom, je to še vedno nekaj neznanega, je pa v tem trenutku neizbežna stvar, ki ji nekako ne bom mogla ubežati. Kaj mi potem drugega preostane kot to, da se z njo spopadem?

V začetku nosečnosti sem prebrala kar precej porodnih zgodb. Kaj naj rečem, sem človek interneta in čeprav mi je ginekologinja na prvem pregledu internet prepovedala, si pač ne morem pomagati. No, porodnih zgodb se na internetu najde malo morje, ampak kot vedno, ta zanemarljiv 0,001 % popisanih porodnih izkušenj ni nikakršno merilo za to, kako reči v resnici potekajo in niti niso statistično merodajne. Če preberem pet porodnih zgodb o težkih porodih kot posledica umetne sprožitve poroda, še ne pomeni, da so VSI umetno sproženi porodi takšni. S tem dejstvom sem nekako že precej kmalu razčistila – v to sem bila nekako primorana, ker se je v mene naselil GROZEN strah. Tam nekje sredi poletja me je kar treslo ob misli na porod. Potem se si lepo rekla da to, kar preberem, ni merilo in ne napoveduje ničesar, je samo izkušnja neke naključne posameznice nekoč nekje. 

Kakorkoli že. Šola za starše kar zajeten del posveti sami pripravi na porod. Imamo predavanje o tem, kako sam porod poteka – prva, druga, tretja in četrta porodna doba, kako se diha, kdaj se pride v porodnišnico, kako vse poteka – tako, kot piše v učbenikih in tako, kot so naša telesa nekoč najverjetneje znala rojevati. Pred časom interneta. Pred časom totalnega nezaupanja v lastno telo. Še preden so se porodnišnice založile z epiduralnimi, Ultivami, maskami s smejalnimi plini in z vsemi ostalimi podobnimi varovali, ki v mislih bodoče mame predstavljajo rešilno bitko, ko bo pa šlo zares in bo res hudo. Jaz sem imela neznansko srečo, da sem v sklopu šole za starše v ZD Bežigrad imela še eno predavanje o pripravi na porod – vodila ga je Vesna Oven, ki sicer vodi tudi telovadbo za nosečnice. Njene besede so šle nekako takole: “Razlog, zakaj je toliko komplikacij med porodom, je strah. Strah zakrči telo, pojasni to, zakaj se ženska od doma odpravi s popadki, ko pa pride v porodnišnico, pa popadkov nikjer in se vse skupaj zaustavi. Treba se je pripravit na bolečino, treba je to bolečino sprejemat kot nekaj naravnega – ne kot bolečino, ampak kot način, da se telo pripravlja na porod, da omogoča, da se sprožajo naravni mehanizmi, ki poskrbijo za to, da se ta naraven proces odvije do konca.” Povedala nam je, naj kar odmislimo razna protibolečinska sredstva, da je najboljši način, da se med popadki globoko sprostimo, naučimo pravilno dihati in kar je najbolj važno … zaupamo. 

In od takrat naprej, ko nam je ona to povedala, me ni strah. Vem, da gre marsikaj lahko narobe – no, predvsem drugače, kot sem slišala in prebrala. Ampak zaupam. Mogoče sem naivna, mogoče bi morala v to zadnjo fazo vstopit z več “strahospoštovanja”, ampak … ne. Vse bo okej. Če ne drugega, se bom lahko potolažila vsaj s porovo kremno juho

1

Continue reading →

Nosečnost za telebane, devetič: čakanje

Takole med nosečnostjo je človek kar načaka. Ne bom niti začela o tem, kako dolga doba je v resnici devet mesecev. No, saj itak na sploh v življenju preveč čakamo. Vsak teden znova čakamo na petek in z njim vikend, potem celo leto čakamo poletje in dopust, pa mogoče čakamo še novoletne praznike … Samo čakamo, da se čas obrne in da se znajdemo na tisti dolgo pričakovani točki. Kaj pa potem?

Na začetku sem po prvih pregledih zavidljivo pogledovala proti veliko večjim trebuhom drugih nosečnic, ki so čakale na zadnje preglede v nosečnosti. Komaj čakam, da bom tudi jaz lahko hodila h ginekologinji vsak teden, sem si mislila. No, sedaj, ko res hodim na preglede vsak teden, komaj že čakam, da bom prišla potem po porodu na prvi pregled po šestih tednih od poroda. Pa saj sploh ne vem, kaj tako čakam. Večkrat se moram opomniti, da je treba uživati v ‘tukaj in zdaj’. In tako se opomnim, da uživam v kobacanju te male kepe v mojem trebuhu, uživam v tem, ko ugotavljam, s katerim delom telesa je bitje uprlo ob moj trebuh in ga izbočilo. Včeraj sem pol ure uživala med poslušanjem CTG-ja in srčnega utripa, ki je v povprečju bilo nekje s 135 udarci na minuto, na vsake toliko pa poskočilo do 160. Nisem si prinesla s sabo nobene knjige, telefon je bil lepo na tleh v torbi, samo poslušala sem enakomerne udarce, ki so zveneli nekako tako, kot da če bi ženska s petkami udarjala ob asfalt na poti domov iz službe. Na trenutke je pospešila korak, kot da bi lovila avtobus.

Prejšnji teden sem bila grozno nestrpna in neučakana. Tako dolgo že čakam in res me zanima, kako bo dete izgledalo, komu bo podobno. Bo kaj spalo? Se bo dojilo? Bo vse v redu? Prav opomnit se moram, da naj le še počaka kakšen teden ali dva v trebuhu, naj še malo zraste, sedaj, ko ima direktno povezavo z vsemi njami dobrotami, ki jih zaužije preko mene. Saj bo, vse ob svojem času. To si moram ponoviti približno tako pogosto, kot si ponavljam tisto, da je žensko telo ustvarjeno za rojevanje in da bo vse v redu. Vdih, izdih.

Dokler ne rodim, lahko popolnoma brez skrbi uživam v nekaterih dobrotah. Zadnjič sva jedla sladko-kislo kitajsko zadevščino z govejim mesom. Tale recept si le prihranite, ko bo v Lidlu spet aktualen azijski teden. 

2

Continue reading →

Nosečnost za telebane, osmič: še 26 dni

Prepričana sem, da nisem obdelala vseh nosečniških tem in področij. Kot vsaka prava mommy blogerka bi morala vsekakor pokriti še področje vseh nujnih potrebščin (tako za otroka kot tudi za bodočo mati), otroške garderobe, večjih kosov pohištva, tega, kako bom 14-letno psico podvrgla stresu novega člana, ki bo zahteval vso našo pozornost in nenazadnje se prav nič nisem dotaknila vprašanja vzgoje. Kje so še teme o pitju čaja iz malinovih listov, masaži presredka, dihalnih vajah, sprostitvenih tehnikah in drugi pripravi na porod. 

Danes sem dobila vprašanje, kaj počnem v teh dneh. No, roko na srce, že tam nekje konec junija sem se odločila, da do novembra ne bom iskala kakšne nove študentske zaposlitve in tako sem stres, ki bi ga prineslo uvajanje na novem delovnem mestu, raje zamenjala s petimi tedni morja. Tako sem se že popolnoma aklimatizirala na življenje doma in moj vrhunec dneva predstavlja že samo to, da zlikam koš perila ali grem s Pesjanko na sprehod. Treba je biti zadovoljen z malim.

Te dni tako predvsem odštevam. Včeraj sem malo jokala, ker sem odkrila, da so se mi na delu trebuha, ki ga s prostim očesom brez pomoči ogledala ne ujamem več v vidno polje, razpasle strije. (Pa ni hude panike, zaradi tistih treh tednov morja, ko moj trebuh dejansko neposredno uzre širni beli svet, ne bomo preveč travmirali.) Danes počasi obupavam nad urejanjem otroške garderobe ker 1) so hlače št. 56 in 68 popolnoma enakih velikosti in 2) so se v predalniku znašli neki hecni kosi, katerih poimenovanja ne poznam, kaj šele njih uporabe. Danes sem si pripravila torbo za v porodnišnico in spet skorajda diplomirala iz tega, ali je ljubljanska porodnišnica dovolj dobro založena z mrežastimi hlačkami, prebrala približno pet forumov na temo bombažnih vložkov, predvsem pa še vedno ne vem, katere prigrizke naj spakiram v torbo. 

Grem sedaj raje napisat kaj bolj smiselnega. Ananasova torta z belo čokolado in kokosovim biskvitom. Pina colada torta. 

IMG_20150926_131730

Continue reading →

Nosečnost za telebane, sedmič: presenečenje

To, kako sem predprejšnjo nedeljo mislila, da grem prvič v življenju na nogometno tekmo, vam je v ponedeljek razkrila že Nina. Še danes v bistvu ne morem verjeti in srce mi poskoči vsakič, ko pomislim, kako so se punce (in fantje) za vse morali potruditi, zorganizirati, skrbno načrtovati … v glavnem, do konca življenja bo to ostal en lep in krasen spomin in res sem srečna, da imam okoli sebe take ljudi. 

V resnici se je precej drzno takole poigravati z nosečnico in sama sreča je, da je moj pritisk vedno v takih nižinah, da ga taki podvigi, ki mi hitro pospešijo srce, kvečjemu dvignejo na normalno raven. Je pa tudi res, da me punce potem niso preveč mučile s takšnimi in drugačnimi nalogami in izzivi. “Smisel” babyshower-ja je sicer resda tudi v tem, da se prijateljice pred porodom in predvidenim koncem družabnega življenja za vse bližnje vpletene (mama, ata) še zadnjič malce podružijo, brez obveznosti in skrbi, je pa treba bodočo mati tudi malce preizkusiti. Sistem je dokaj podoben dekliščinam, na katerih mora bodoča nevesta ponavadi dokazati, da je sposobna in pripravljena, da skoči v zakonski stan, no, tu pa sem se spopadala z nalogami, primernimi za mojo novo prihajajočo vlogo. 

Kaj smo počele? Punce so zadevo super organizirale tako, da nisem bila jaz edina na tapeti za mučenje, tako kot je to v navadi pri dekliščinah. Fino so bile vse vključene v izzive in tako sem najprej dobila super predloge za dekliška in fantovska imena od A do Ž. Pustimo ob strani to, kakšni so ti predlogi, saj je bila naloga seveda časovno omejena in posledično imam lep cvetober imen, ki geografsko niso omejena samo na Slovenijo, temveč zajemajo širši Balkan. Super zabavno je bilo videti tudi njihove zmedene obraze, ko so z vrvico ugotavljale, kolikšen je obseg mojega trebuha. Zadnjič je meril točno 100 cm, punce pa so vse bile preveč pogumne in mi dodale še kakšnih 15 cm poleg. Tudi do tja še mogoče pridemo, hehe. Sama sem se morala malce namučiti v nosečniški pantomimi, pa v resnici ni bilo tako hudo, kot sem si mislila, malo nelagodna je bila samo prsna črpalka, ampak smo se ob njej vse fino nasmejale. Punce so v resnici ogromno znanja pokazale tudi pri nosečniškem kvizu, ki je potekal v stilu abecede, kot smo je vajeni z Malih sivih celic. Fantje so se s sprehoda vrnili ravno pravi čas, da sva v tandemu nekako le uspela previti do sredine hrbta pokakanega dojenčka, kot bodoča mama, od katere se bo tudi po rojstvu pričakovalo, da je vedno tako zelo urejena, kot sedaj (ahahahahahahaah, včeraj sem si po treh tednih namazala trepalnice z maskaro), pa sem si morala nalakirati nohte na rokah z zavezanimi očmi, pri tistih na nogah pa sem potrebovala njegovo pomoč.

Res en super, super večer. Zdaj pa hitro k receptu, tale sobota kar beži mimo in danes je čas, da po kosilu s kakšno poslastico razveselimo najbližje. Zadnjič sem pripravila borovničevo in nutellino kremo v kozarčku.  

1

Continue reading →

Nosečnost za telebane, petič: odločitve.

Odločitev o tem, ali sploh imeti otroka ali ne, je v resnici še posebej preprosta.

Najhujše pride potem, ko človek enkrat začne obiskovati šolo za starše. Prvih par mesecev nosečnosti je, roko na srce, precej enostavnih. Okej, res je, da sem ena izmed tistih srečnic, ki se ni spopadala z dolgotrajnimi slabostmi ali bruhanjem, predavanje na faksu sem morala prešpricati samo enkrat, ker se nisem uspela sestavit in spravit iz postelje. V resnici si do tretjega meseca itak vsa na trnih in čakaš prve preglede, drugo tromesečje potem že nekako mine, ker se ponavadi počutje v tem obdobju malce izboljša in živiš naprej povsem normalno, kot si prej. No, v tretjem tromesečju se pa začne. Počasi bo že treba kaj pripraviti, pa potem slišiš še kakšno zgodbo o tem, kako je pa katera rodila že tudi kakšen mesec prej, pa itak se ponavadi urejanje sobice in čakanje, da pride voziček, zavlečeta vsaj za par tednov, da sploh ne govorim o tem, da se je hudo težko uskladiti, kdaj bova imela čas za skočit v Ikeo in novomeško Qlandio (treba je slalomirati med delovnimi sobotami, trgatvami in praznovanji rojstnih dni), ker imava za porabit darilne bone. Ja. Zadnji udarec je pa potem še šola za starše. Pustimo ob strani ves časovni pritisk in neko notranjo željo, da imam en mesec pred PDP-jem (predvidenim datumom poroda) že več ali manj vse pripravljeno in potem samo še … čakam. Tukaj se potem začne saga z različnimi informacijami/mnenji.

Saj vsi vemo, da je splošno znana resnica ta, da ene same splošno znane resnice na svetu ni. S temi problemi se soočamo celo življenje. Katero fakulteto izbrati, da bo čez par let, ko diplomiramo, to področje še vedno zaposljivo? Katero pasjo hrano v trgovini kupiti, da Pesjanka ne bo imela driske? S katero barvo prepleskati stanovanje, da se je čez par let ne bomo naveličali? Tako nekako, saj veste, v katero smer pes taco moli. Skozi vse te življenjsko (ne)pomembne odločitve vsi dokaj relativno mirno plujemo. Če imate srečo, ste bolj “ah saj bo kar bo in bo v redu”, če pa ste svoje mame hči (kot sem jaz), pa take odločitve iz leta v leto težje sprejemate. Saj ne rečem, pri izbiri barve, s katero sva prepleskala eno steno v otroški sobi, sem bila precej suverena, ampak kar se pa ostale otroške opreme tiče, me je pa stvar konkretno povozila.

Fizioterapevtka je v šoli za starše rekla, da je najbolje, če je otrok čim več časa na tleh, na blazini, da se prosto giba, ima neomejeno gibanje in da zato odsvetuje tako imenovane otroške ležalnike. Okej, že lepo in prav, ampak od ene mamice sem slišala, da je pa tisti ležalnik, ki ni lupinica, super za na mizo ali pult, da je otrok blizu tebe in lahko celo kaj skuhaš ali postoriš v kuhinji. Pa smo pri dilemi številka 1. Potem malce razmišljam o tem, kaj bova z detetom cele dneve počela in jasno, da bova zunaj, kolikor se bo le dalo, na svežem zraku. Ampak cele dneve samo z vozičkom okoli hodit, hja, do Črnuč in nazaj, pa čez polje do Šentjakoba, pa čez eno drugo polje samo eno krog … ne vem, jaz bi šla tudi malo v kakšen hrib, pa Šmarna gora me mika, marca bi znalo biti že prav lepo, a ne bi bilo fino z nosilko (Boba ima tako krasne!) malo raziskovati še kaj drugega? Pa potem spet slišim od ene mamice, da čim otroku enkrat predstaviš čudovit svet nosilk, da potem se razvadi in noče biti več v vozičku, pa v gozdu so klopi pa … Dilema številka 2. Potem je tu še vprašanje, kakšno igralno podlogo kupit za na tla, elektronska varuška da ali ne, in tako naprej in tako naprej, izbire in možnosti so neskončne, odločitve pa časovno in finančno problematične. Roko na srce – ne morem si ravno privoščiti, da kupim vse dodatne pripomočke, ki bi si jih želela. Niti si jih ne morem izposoditi, da bi lahko stestirala, če otroku paše ali ne. 

Moj problem pri takih odločitvah je v resnici tak, da ne vem, komu verjeti in zaupati – strokovnemu mnenju in priporočilom ali dobrim nasvetom izkušenih mamic. V resnici je pa itak najbolje, da neham dramatizirat, se na koncu impulzivno odločim in situacijo, če se bo le-ta izkazala za problematično, rešujem, če in ko bo to potrebno. V resnici je pa to šele pljunek v morje. Kje so še vse druge pomembne odločitve glede cepljenja, vzgoje in drugih področij, ki so za otroka lahko veliko bolj pomembne (in bog-ne-daj usodne), kot pa to, ali bo svet spoznaval iz vozička ali pa iz nosilke. 

Pravila itak ni – vsak otrok je drugačen in če ena mama reče, da njen po tem, ko je bil v nosilki, ni hotel biti več v vozičku, to niti približno ni indikator tega, da bo tako tudi z mojim. Je pa vseeno težko iskati in izbirati najbolj optimalne možne splošne resnice na svetu. Še posebej, ker s temi odločitvami v resnici ne vplivaš nase, ampak na nekoga drugega. Odgovornost, pa to.  

Za konec pa še jabolčni drobljenec z angleško kremo

IMG_20150921_090421

Continue reading →

Nosečnost za telebane, četrtič: Pušenjak vs. prvič noseča ženska

Na prvem “resnem” pregledu v nosečnosti (to je tisti, ko dobiš materinsko knjižico, pa prve fotografije, na katerih je morda že vidna kakšna roka ali noga, pa še ginekologinja ti reče kakšno na račun kilogramov, ki jih lahko (ali pa tudi ne) pridobiš v devetih mesecih (oziroma preostalih sedmih)) mi je ginekologinja poleg vseh ostalih nasvetov o osnovnem vzdrževanju telesa in duha med nosečnostjo na srce položila tudi to (in to povsem smrtno resno), da naj se pa interneta kar pridno izogibam. 

Pa v resnici internet ni najhuje, kar se lahko zgodi nosečnici.

Najhujša stvar na tem planetu, ki se lahko zgodi internetu (!) je prvič noseča ženska.

Pušenjak bi vedel, o čem govorim.

No, pa za tiste, ki vas čarobni svet forumov med.over.net še ni povsem potegnil vase, naj na kratko razložim, o čem oziroma o kom govorim. Dr. Stanko Pušenjak, alfa in omega slovenske ginekologije in porodništva, je moderator (po mojem mnenju) enega najbolj obiskanih forumov (takoj za Starševskim čvekom). To je košček interneta, kamor se zgrinja vsak dvom in sum in problem sleherne paranoične nosečnice v Sloveniji. Če kdo ve, ve Pušenjak. Če je Pušenjak rekel to pa to, potem to drži. Pušenjak je za slovensko ginekologijo to, kar je sestra Vendelina za domačo kuhinjo. Do njega čutim samo najglobje spoštovanje – pa na tem mestu pustimo ob strani vso strokovnost, ki jo premore, človek mora namreč imeti hudo jeklene živce in skrajno natreniran jezik (oz. prste), da s prvič nosečimi ženskami komunicira na takem nivoju, kot ga je moč opaziti v njegovih odgovorih. 

Sama na ABC ginekologije in porodništva zahajam predvsem zato, da ujamem tiste dragocene trenutke, ko je dr. Pušenjak s svojimi besedami tako spreten, da v odgovor uspe zapakirati ne samo strokovno medicinsko mnenje, temveč obenem navrže še kakšno globoko življenjsko modrost ali pa zgolj nastavi ogledalo. O čem govorim? “Ne znam vam odgovoriti, kolikšna je verjetnost da bo naslednja ultrazvočna preiskava pokazala plodov utrip. Možnost je popolnoma enaka, kot da vas za vogalom hiše čaka dinozaver – 50 % za DA ali NE.” Da sploh ne omenjam verige sporočil na temo listerioze ali salmonele ali toksoplazmoze – treh najbolj “strašnih” okužb s hrano, ki lahko doletijo nosečnice. Teme o tem, kaj je dotična oseba v tem pa tem tednu nosečnosti pojedla in kje in kako je bila salama narezana in na kakšnem krožniku postrežena in da je domačo skuto zajela z bronasto žlico in da je prodajalka v delikatesi kajmak v posodico nadevala z levo roko, medtem ko je bila oblečena v moder pulover … no, temu kar ni in ni konca. Saj ne rečem, ko te zagrabi panika, luštno vsekakor ni. (Tudi mene je zadnjič pregnalo na sosednji forum Ortodontija, ker se mi pač po 4 letih fiksnega aparata in stabilizacijski žički, ki jo imam trenutno nalepljeno na zobe, le-ti še vedno misteriozno premikajo.) Pušenjak po tem, ko z racionalnimi argumenti (listerija ni običajna bakterija, ki bi bila prisotna kar v mleku in mlečnih izdelkih povsod ampak je ena od redkih infekcij; problem so le mehki siri nepreverjenega oziroma nesledljivega izvora, večinoma butične, domače proizvodnje) ne doseže želenega učinka, na moje veliko veselje postreže s sledečimi vrsticami:

  • Glejte. To paniciranje nima nobenega smisla. Tudi preko ceste gre kdaj človek zamišljen in ne pazi, pa se večinoma ne zgodi nič.
  • Vedno se ponavljajo iste reči: najprej “njam” potem “joj”! Potem pa študiramo, kaj bi utegnilo biti v kajmaku, siru, maslu, salami, majonezi itd. ipd.
  • Če bi bile reči res tako usodne, bi ljudi na svetu že zdavnaj ne bilo več. Saj ste verjetno kdaj peljali skozi rdečo luč na semaforju? Vas je takoj povozil tovornjak? Verjetno ne, le malce večji verjetnosti za tak dogodek ste se izpostavili.
  • Če želite, da se vam zagotovo ne bo zgodila prometna nesreča, se zaprite v stanovanje in če se v vašo hišo ne zaleti ravno tank ali rudniški tovornjak, prometne nesreče ne boste doživeli. Če je to praktično, je seveda drugo vprašanje.
  • Bodite torej malo bolj kritični in realni in ne nasedajte vsaki histerični prijateljici, ki mora nujno okrog sebe širit skrbi in strah, da je srečna.

Mislim, da bo dovolj. Skočimo sedaj na hitro še k včerajšnjem kosilu: enchillade z mletim mesom

Continue reading →

Nosečnost za telebane, tretjič: spremembe.

Spremembe. 

Trenutno sedim na relativno trdi klopci v zdravstvenem domu za Bežigradom in čakam, da bo ura pol devetih, ko bom vpoklicana na drugi odvzem krvi za preverjanje nosečniške sladkorne bolezni. Potem bom morala čakati še eno uro na tretji odvzem krvi. Časa torej toliko, kot je mamljive ponudbe v pekarni čez cesto. In tako sedim in čakam in tuhtam, kaj za vraga sem mislila, ko sem pred enim mesecem v WordPressu shranila tale osnutek z naslovom spremembe. Povezati pojma nosečnost in spremembe in o tem kaj pametnega napisati, je absolutno preobširna naloga za nosečnico z blažjo obliko pregnancy brain sindroma.

Sprememb v nosečnosti je res ogromno. Nič ni tako, kot je bilo. Imamo dobre spremembe – izostanek menstruacije, na primer, kar je povsem blagodejni stranski učinek, ki za nekaj časa celo prav prijetno vpliva na denarnico (vse dokler se prvič ne sprehodimo v kakšno otroško trgovino), pa malce muhast apetit, ki včasih (ob redkih priložnostih) povzroči tudi to, da človek ne popade celega paketa lešnikovih napolitank, ampak raje poseže po hruški. No, ampak če potegnem črto, nosečnost vseeno prinese večji kupček fizičnih sprememb, ki prej negativno vplivajo na počutje. Celulit se mi je po stegnih razpasel kot čreda ovac po travniku pod Šmarno goro. Tisto nekaj malo mišičnega tkiva, ki se ga je prej skrivalo nekje pod salom in vsaj dajalo malce občutka, da športno le nisem čisto povsem za odstrel, je izginilo bog ve kam. Pogrešam lahkotnost, s katero sem si poprej lahko (SAMA!) zavezala čevlje. Še bolj pogrešam trenutke, ko sem lahko na kavču ležala na hrbtu in ob tem (v popolnem mirovanju!) ne bila zadihana. Si morete zamislit.

Cel kup enih sprememb, največja me pa v resnici sploh se ni doletela. Ta pride novembra. In če bom mišice že pridobila nazaj s kakšnih obiskom Šmarne gore, na spremembo, ki prihaja, se nekako ne znam sistematično pripraviti. V resnici se niti nočem. V resnici sploh ne vem, zakaj bi se mi bilo treba. Zaupam temu, da je to najbolj naravna sprememba, ki me lahko doleti in da bo vse okej.

So pa tudi slastne mesne kroglice z limetino omako le en klik stran.

1

Continue reading →