Zakaj mi je slabo ob 7.45 in 15-minutna granola

Obožujem zajtrke. Mislim, da po vsem tem času že vsi vemo, da rada jem. In to vedno in povsod. Ne glede na uro. Sem ena izmed tistih ljudi, ki brez zajtrka ne morejo pravilno delovati. Saj vem, da obstaja veliko tistih, ki se jim hrana v jutranjih urah zdi bolj mučna kot popoldanski odhod na fitnes a tega nikoli nisem in nikoli ne bom razumela.

Mogoče se komu zdi, da pretiravam, vendar prisežem, da ne. Moja prva misel, ko zjutraj odprem oči, je hrana. Okej, najprej Nutella, nato hrana. Ja ja, vem, da se to sliši grozno in da po vseh kriterijih zdravega življenja in pravilnega prehranjevanja dneva ne bi smela začeti z Nutello. Ampak takole je, vsi vemo, da na nalepki jasno piše, da se vsak dober dan začne z njo. Tega se držim skoraj tako sveto, kot odhoda domov ob 16.00. Amen. Nuff said.

Continue reading →

Presna jagodna torta

Biti fotogeničen je, po moji skromni, čisto objektivni presoji, ane, ena najboljših lastnosti, ki jih lahko objekt ali subjekt poseduje. Recimo. Eni ljudje so pač lepi. In to jim jaz zelo rada povem, tudi večkrat v kratkem času. Kakorkoli, jih postaviš, se dolgočasijo ali so angažirani, kamorkoli gledajo, ob katerikoli uri že, lepi so. Premorejo faktor lepote, ki izžareva iz njih na petek in svetek. Drugi se za to trudimo, pa nam uspeva ali pa ne. Bolj ne. Fraza, da ‘se bolje znajdem za objektivom, kot pred njim’ je zame čisto na mestu. Face, ki jih obvladam, so samo za hipni snepčet krasna dopolnitev in svoje prijateljice osrečujem na dnevni bazi – Nizakej*, ko pa je treba upodobiti lepoto za večne albumske spomine in instagram osrčenje, pa raje stopim na stran. Vsaka tritisoča fotografija zna biti bežno podobna meni. Prav zelo podobno se godi, če pogledamo na področje hrane. Za nekatere jedi, najsibodo še tako zdrave/pregrešne s sestavinami/neomahljivo okusne, prav tako ni druge rešitve, kot da jih postaviš na dosti bolj fotogeničen krožnik, pladenj, prt, ob retro pribor, za velikanski šopek hortenzij ali dopadljivim dekorjem v ozadju ali pa kar vse namečeš skupaj in zmedeš oko, da ne zapazi čudne barve juhe ali pa česa v narastku. Bolj je skrita, bolj je fajn.

Ampak! Torte! In pite. In kolači. Kolački. Piškotki. Rezine in čokoladice. Te so zvezde. Te so kot tisti večno lepi ljudje. Postaviš jih na prazen bel prt in zasijejo. Postaviš ob uvelo cvetje, pa ga kar ne opaziš več. Zato se vedno razveselim, ko pridem pred tortice in kolačke in mafinčke in piškote. Takrat si vzamem čas. Pofotkam iz vseh strani, enkrat tako, drugič tako, pa od spodaj, postrani, drži gor, ne, zdej drži malo nižje, spusti nož, prste malo zamakni, zareži, ja, dobro, krasno, krožnik obrni, še malo, stop, supeeeeerr, vau, kr malo odreži, ne ne, ne še jest, punce, Ne!, samo malo še,… In potem naval pritožb, ki bi bile zrele za haaško sodnijo, ker omejujem osnovne pravice človeka pri prehranjevanju.

Okej, okej, potem pa jejte. In grem fotkat odrezano torto.

File 01-09-15 17 gh56 34

Processed with VSCOcam with f2 preset

Continue reading →

Krof, ki to ni

Ko nas je Mercator razveselil s pustno novico in izzivom zdravih krofov sem se … prestrašeno zvila v dve gubi. Priznam, na trenutke iz dna srca preziram vse tisto, kar se dandanes prodaja kot zdravo, še bolj pa me jezi človeška pamet, ko bi povsem enostavno lahko marsikateri problem rešili s preprosto zmernostjo, pa se raje zatekamo v take ekstreme, da hudo bolita in srce in denarnica. Ob telih naših zdravih krofih sem se nevšečnostim enostavno izognila tako, da sem na tlako povabila Ano in Sanjo, potem pa sta packali in se matrali, jaz pa sem lepo tiho pomivala posodo in si mislila svoje. In ob vsakem poizkušanju zmajevala z glavo in mrmrala: “To niso krofi.” Pa saj smo se dekleta imela čisto fino, lepo smo se podružile, klepetale na dolgo in široko, jaz pa mislim, da bom do nadaljnjega zaključila s takšnimi in drugačnimi “zdravimi” različicami klasik – raje pojem samo enega. Eden je zdrav, nihče me ne bo prepričal v nasprotno. Tako, Tina se poslavljam, v branje vam prepuščam Anine pisarije.

Ko kuham s Tino/pri Tini sem iz neznanega razloga vedno živčna. Ne zaupam toliko v svoje kuharske sposobnosti in ves čas mislim, da bom nekaj naredila narobe. In neizbežno se to tudi zgodi, prav zaradi tega, ker me je strah. Sicer nič nerešljivega, sploh tokrat ni bilo skoraj nobenih zapletov, vseeno pa sploh nismo bile navdušene nad nalogo in smo ‘zdrave krofe’ že pred začetkom obsodile na propad. Sama sem bila najbrž še najbolj avanturistična in sem si želela nekega rezultata, tako da sem se lotila dela.

Continue reading →