V iskanju recepta za piškote z ovsenimi kosmiči

Na morju sem brala knjigo Tihi avtorice Susan Cain. Gre za knjigo z oddelka psihologije, verjetno bolj pop psihologije. Tako je tudi napisana. Avtorica obravnava temo introvertnosti (in ekstravertnosti) ter to, kako uspeti kot introvert tudi v svetu, ki pričakuje od nas, da smo ekstravertni. Poenostavljeno, kako tihi, mirni ljudje, ki so radi sami, uspejo v hrupnem svetu, kjer je potrebna velika mera družabnosti, povezovanja in tako ali drugače ‘prodajanja’ samega sebe. Avtorica je iz ZDA, kjer celotna družba še toliko bolj pričakuje in nagrajuje lastnosti, ki jih navadno pripisujemo ekstravertnim ljudem. Pri nas, mislim, stvar (še) ni prišla do skrajnosti, ki jih včasih avtorica opisuje v knjigi.

Continue reading →

Proteinske ploščiče s koščki čokolade s konopljinimi semeni

Se tudi vam zdi, da letošnji december mineva ekspresno hitro? Ja, saj vem, da to rečemo vsako leto, ampak letos se mi zdi zadnji mesec leta še posebno hektičen. Tako zelo, da sem skoraj pozabila, da me v omari čaka še čokolada s konopljinimi semeni, ki jo moram porabiti.

Continue reading →

Nič manj kot nebesa!

Hkrati s prvim jesenskim dnem (ali je bil včeraj? Včeraj je bil, kajne!) objavljamo recept za sladoled. Ha, ne damo poletja kar tako, to pa res ne. Pa v resnici recept tule služi zgolj kot spremljevalec. No, saj ne, da ni pomemben ampak, nekaj je še veliko bolj pomembno! 

Saj vemo … treba je zdravo živet. In načeloma vsi vemo, kaj pomeni zdravo življenje. Manj jest, veliko migat, in predvsem biti pozoren na tisto malo, kar jemo. Bela moka je strup, pa sladkor tudi, maščobe – eni so za, drugi še vedno ne … Vsakemu po svoje. Ampak ja, to s sladkorjem se strinjam. Ni v redu. No, je v redu. V moderaciji. Če si je sposoben. (Jaz vem, da je nisem.) In zato me ob tem, ko samo pomislim, da je treba reči adijo sladkorju, ne popadejo nič manj kot samomorilske misli. Če je pa dobrooooooo. Mmmm.

Torej … zadnjič je na naš info@bormasinazapunce.si priletelo eno simpatično sporočilo z Medexa. (Mimogrede – vesele smo vseh simpatičnih sporočil. Takšnih in drugačnih. Lahko rečete tudi samo živijo. :P) In potem sem na to sporočilo že malo pozabila. Pa je pozvonil poštar. In prinesel paket. In odprla so se mi  N E B E S A.

1

Continue reading →

Sedim v močvirju …

… in razmišljam, ali kako že začne Marko Radmilovič na Valu 202. No, jaz sedim na stolu pred hišo, v vozičku pa spi dete.

Danes pa se bom, še preden vam razkrijem recept za moj najljubši zajtrk zadnjih tednov, malce razgovorila. Prav fino je sedaj. Spomnim se prvih tednov po rojstvu Gaje, ki so bili polni obupa. Ali bo moj dojenček kdaj nehal izgledati tako nesrečno? A bom še kdaj normalno spala več kot samo dve uri v kosu? Ali si bom sploh lahko še kdaj kaj skuhala? Priznam, velikokrat jamram, kolikokrat neupravičeno, ne vem. Marsikdaj bi lahko bila tiho, ampak mi pomaga, če komu lahko potarnam. Če ne drugega to povzroči, da se sama sebi zazdim banalna in utrujajoča in posledično si zabičam: “Minilo bo in bo bolje!” in sem potem potolažena.

In res je bolje. Gaja je stara dobre štiri mesece. Ja, zbuja se ob šestih zjutraj. Ampak od osmih zvečer do zjutraj me zbudi samo enkrat. Mala malica v primerjavi s prvimi tremi meseci. Prvih tednov se, kar se spanja tiče, sploh ne spomnim več, kako točno so izgledale naše noči. Tako zelo grozno je bilo, da sem jih očitno izbrisala iz spomina. Pa ne samo, da prespi več kot dve uri v kosu – zjutraj me zbudi z najlepšim nasmehom, kar ga to bitje premore. Ne zmore se še obrniti iz trebuha na hrbet in obratno, daleč je še od tega, da bi kaj konkretnega povedala, ampak nasmejati se pa zna tako zelo iz srca, da človek v hipu pozabi na vse. Umazano posodo, kup opranega nezloženega perila, umazane lase in umazana okna. 

Če tole bere kakšna mamica … prvi meseci znajo biti hudo brutalni. Ampak mine. Potem se kmalu začnejo taki trenutki, v katerih samo še uživaš. Kajti ne glede na to, koliko so mi prigovarjali, naj uživam v vsakem dnevu, tiste hude dni, ko nisem vedela ali je lačna, preveč sita, zaspana, mokra, jo napenja, ali je samo tečna, … te bom kar hitro pozabila. No, samo toliko spomina si dovolim, da se zavedam, da lahko sedaj res uživam.

Sedaj pa k najljubšemu zajtrku. Kuhani ovseni kosmiči s sadjem.

IMG_20160406_092242

Continue reading →

Zakaj mi je slabo ob 7.45 in 15-minutna granola

Obožujem zajtrke. Mislim, da po vsem tem času že vsi vemo, da rada jem. In to vedno in povsod. Ne glede na uro. Sem ena izmed tistih ljudi, ki brez zajtrka ne morejo pravilno delovati. Saj vem, da obstaja veliko tistih, ki se jim hrana v jutranjih urah zdi bolj mučna kot popoldanski odhod na fitnes a tega nikoli nisem in nikoli ne bom razumela.

Mogoče se komu zdi, da pretiravam, vendar prisežem, da ne. Moja prva misel, ko zjutraj odprem oči, je hrana. Okej, najprej Nutella, nato hrana. Ja ja, vem, da se to sliši grozno in da po vseh kriterijih zdravega življenja in pravilnega prehranjevanja dneva ne bi smela začeti z Nutello. Ampak takole je, vsi vemo, da na nalepki jasno piše, da se vsak dober dan začne z njo. Tega se držim skoraj tako sveto, kot odhoda domov ob 16.00. Amen. Nuff said.

Continue reading →

Guilt-free čokoladna torta

1

Danes smo se Bor mašince odločile, da vas na blogu presenetimo z nečim čisto novim. No, novim vsaj za nas. Saj veste, poletje se približuje s svetlobno hitrostjo in tudi me nismo več tako prepričane, da bomo sredi julija lahko samozavestno paradirale po obali in s svojimi, sicer težko prigaranimi oblinami, vsaj spodobna konkurenca izsušenim italijankam in njihovim ‘nisem prepričana ali si ženska ali moški’ partnerjem z obrvmi, ki so milijon procentno lepše oblikovane kot moje.

Continue reading →

Smuti, ki to ni

Moj najljubši del (pred)izpitnega obdobja je zavlačevanje. Primer: kovček. Dva tedna sem se mu izogibala kot napol pijana, dobro rejena antilopa. Na pol odprt, nabasan z razbarvanimi modrci in štumfi brez para, je tiho čakal, da izpraznim njegovo drobovje. To se ni zgodilo, ker sem imela veliko pomembnejša opravila, kot je na primer podrobna kvantitativna analiza 86 delov serije, v kateri je glavni zaplet najstniški ljubezenski trikotnik. Krasno.

Tale nesmiseln uvod bi se sedaj moral genialno preliti v bombastično nadaljevanje kulinaričnega zapisa in končati z receptom, ki bi še najbolj zakotni vaški restavraciji prinesel polovičko Michelinove zvezdice. Glede na to da na Bormašini nisem objavila ničesar vse od slavnostne večerje, se je od mene najbrž čisto upravičeno pričakovalo, da v domači kuhinji besno sekljam, pražim in pečem. Mnja. Ne. Sem pa zelo glasno nasprotovala ideji detoxa/smutijev/zdravega januarja in skorajda izsilila krušni teden, ki sem ga nato hladnokrvno sabotirala. Packa. 

 mala

Continue reading →