Smuti, ki to ni

Moj najljubši del (pred)izpitnega obdobja je zavlačevanje. Primer: kovček. Dva tedna sem se mu izogibala kot napol pijana, dobro rejena antilopa. Na pol odprt, nabasan z razbarvanimi modrci in štumfi brez para, je tiho čakal, da izpraznim njegovo drobovje. To se ni zgodilo, ker sem imela veliko pomembnejša opravila, kot je na primer podrobna kvantitativna analiza 86 delov serije, v kateri je glavni zaplet najstniški ljubezenski trikotnik. Krasno.

Tale nesmiseln uvod bi se sedaj moral genialno preliti v bombastično nadaljevanje kulinaričnega zapisa in končati z receptom, ki bi še najbolj zakotni vaški restavraciji prinesel polovičko Michelinove zvezdice. Glede na to da na Bormašini nisem objavila ničesar vse od slavnostne večerje, se je od mene najbrž čisto upravičeno pričakovalo, da v domači kuhinji besno sekljam, pražim in pečem. Mnja. Ne. Sem pa zelo glasno nasprotovala ideji detoxa/smutijev/zdravega januarja in skorajda izsilila krušni teden, ki sem ga nato hladnokrvno sabotirala. Packa. 

 mala

Continue reading →

SMUTIJI spotoma : Krepki.

Ko se ti mudi, pride prav vsaka sekunda. Zato jaz izkoriščam minute sedenja na troli, da pojem zajtrk. Ker spim pa prav preveč rada, da bi sedela zjutraj za mizo in grizljala včerajšnjo žemljo.

In ker je res hecno, da nesem namazan kruh z nutelo, je precej bolj praktična reč smuti. Ko se enkrat navadiš, se v bistvu razvadiš. Ker dati vse v blender in zmiksati, potem pa popiti, je precej lažje kot kaj speči, umazati posodo, pribor, pomivati za sabo, itd.

catsfghjhgf

Danes vam najprej ponujam dva krepka. Krepka zato, ker sta najmanj 6 decilitrska, pa tudi zato, ker je prav res krepki zajtrk. Meni zdrži do kosila brez problema, lakota ni moj stil:)

Continue reading →