Bučkin čatni

V svojem prejšnjem zapisu sem omenila, kako sem se lotila raziskav o ozimnici in da sem naletela na recept, ki sem se ga lotila danes. Seveda vsebuje bučke. Moje prvo leto kot vrtnarka jih je obrodilo toliko, da jih imam še vedno poln hladilnik, polno skrinjo in zdaj jih bom še vložila. Letos sem na eni od internetnih razprodaj, kjer se moraš v minuti odločiti, ali te knjiga pritegne in ali jo boš kupil, saj če predolgo razmišljaš, jo enostavno razgrabijo drugi, kupila simpatično knjižico, zakladnico receptov za pripravo ozimnice. V njej je veliko receptov za marmelade, džeme, vloženo in zmrznjeno zelenjavo in za čatnije, za katere nisem imela pojma, kaj so. Pa sem si rekla, da bom ugotovila in sama poskusila pripraviti svojega. Nisem se mogla upreti dejstvu, da bi svoje eksperimentiranje zapeljala še nekoliko dlje, zato sem se odločila za čatni, ki vsebuje meni še neznane ali redko uporabljene začimbe. Pred vami je recept za bučkin čatni z jabolki in ingverjem.

Continue reading →

Ali ste vedeli: Vlagalni intermezzo

Bernardino fotografijo

Moram reči, da smo punce – z izjemo strastne nabiralke in shranjevalke Bernarde – izzivu ozimnice bolj ali manj uspešno ognile na zanimive načine: jaz sem zamrznilo pesto, Nina cmoke, Ana se je lotila zeliščnih bonbonov, Tina … Tina pa je, dramatična kot zna biti, pobegnila v Gostilno. Baje da strah pred spopadanjem z vlaganjem nima nobene veze z odhodom v karanteno, ampak jaz raznim sledim-svojim-sanjam-klišejem nič ne verjamem. Zato tudi vsak večer točno ob osmih sedim pred računalnikom in poskočim na stolu vsakič, ko se naša šefica pojavi na ekranu, in zapiskam vsakič, ko spregovori. Samo zato.

Sicer se bolj ali manj uspešno pretvarjam, da moj zamaš(č)en možgan filam s kupom informacij, ki bi mi naj bolje pomagale razumeti, kako zavraga svet deluje. Meh. Bolj kot za karkoli drugega predizpitne dneve izkoriščam za samopomilovanje in nažiranje z mokastimi stvarmi iz bližnje pekarne. Čisto po Ninino sem študijske obveznosti hotela izrabiti kot izgovor za ogib še enemu tematskemu receptu, pa so me trije prazni ovitki čokolade kruto soočili z vsesplošno požrešnostjo in neproduktivnostjo.

Continue reading →

Izgovori, izgovori, izgovori … aja, pa slivovi cmoki

Že eno uro ždim za računalnikom in razmišljam, ali naj začnem s pisanjem seminarske naloge, katere rok za oddajo se nezadržno približuje, ali naj se raje posvetim pisanju za blog. Jp, ena ura, ki je nikoli v življenju ne bom dobila nazaj in dobro se zavedam, da bi v tej uri spisala konkreten del ene ali druge naloge. V kateremkoli drugem primeru odločitev ne bi bila tako težka, ampak tale pa je. In to zelo. Razlog? Ozimnica!

O ozimnici vem približno toliko, kot se spoznam na napeljavo elektrike. Vem, kakšen je njen končni proizvod in vem, zakaj je pomembna. Računalnik, wifi, luč … marmelada, vložene paprike, slivovi cmoki. Ozadju nastanka ene ali druge stvari ne posvečam pretirane pozornosti. Situacija pa se je spremenila, ko smo s puncami sprejele odločitev, da bo naša naslednja tema ozimnica. Ne, o električni napeljavi še vedno ne vem nič, če crkne varovalka, v temi čakam na prvega družinskega člana, ki pride domov, in stiskam pesti, da to ni mami. Sem pa ugotovila, kako narediti slivove cmoke! Najprej sem se lotila navadnih, ker pa sem želela biti inovativna in v skladu s svojo kuharsko filozofijo o malo bolj zdravih ‘glavnih’ jedeh, sem se odločila za eksperimentiranje.

Continue reading →

Kaj za vraga pripraviti za ozimnico in žajbljevi bonboni

Najbrž sem ena tistih, ki jih Bernarda čukasto gleda, ker nimam pojma ne o vlaganju, kaj šele o pripravi prave ozimnice. Pa sem se vseeno, za potrebe tegale našega bloga, lotila te naloge. Začela sem s tem, da sem poiskala vse knjige, ki jih imam doma, ki vsebujejo kakršnekoli recepte za marmelade in druge vložene dobrote. Stvar je izgledala tako, da sem listala po knjigah in ugotavljala, kateri recepti so dovolj enostavni zame, pa jih je večina odpadla. Potem sem ugotavljala, katere sestavine imam na vrtu, ki bi jih bilo vredno ohraniti in sem ugotovila, da imam bučke, ki sem jih v velikih količinah že zmrznila, pa se mi je zdelo, da bo to malo premalo za ‘recept’ – opereš, narežeš ali zmiksaš, daš v vrečke, označiš in zmrzneš. Malo prekratko za eno objavo … Potem sem videla različne kise, od tistega z malinami, do takega z raznimi zelišči, pa nisem najbolje vedela, kje bi ga potem uporabljala. Srečala sem se tudi z raznimi žganji in sirupi, vendar je bil po večini postopek tako dolg, da ne bi bili pripravljeni niti po koncu naslednjega sklopa receptov. Potem sem naletela na recept za nekaj, kar bom pripravila v naslednjih dneh. Danes se ga enostavno nisem še upala lotiti. Sem pa v eni od knjigic, v katerih najdemo navodila za pripravo manjših daril in presenečenj, naletela na žajbljeve bonbone. To lahko tudi poskusim, sem si rekla. Postopek je skoraj tako enostaven, kot zmrzovanje bučk, ampak se mi je zdel vreden preizkusa. Samo še žajbelj sem potrebovala.

Kot naročeno, ga imam nekaj posajenega na vrtu, nekje med meto in meliso, ki ju imam toliko, da bi z njima lahko zalagala vse koktajl bare v okolici. Ko sem se do žajblja prebila, sem odrezala vse vejice, ki so še imele listke in upala, da bo listkov dovolj za pripravo nekaj bonbonov. Doma sem listke porezala iz stebelc in jih trepetajoč postavila na tehtnico, ki je le pokazala želenih 10 g. (Bojda je čisto v redu tudi, če bonbone pripravite s posušenim žajbljem. Takega boste potrebovali samo 5 g.)

Continue reading →

Oda presežkom na vrtu, receptom po občutku in znanju starih mam

Khm, khm. Takole.

Priznam, sem stereotipna nabiralka. In zato se počutim med temi puncami z Bormašine precej stara mamasta. Težnja, da moram vse shraniti, me spremlja vedno in povsod. Da vsak višek pridelka nekako ohranim za kasneje, pa če posušim, zamrznem, delno ali v celoti predelam v kaše, kompote, solate. Važno, da shranim. Občutek, da sem poskrbela, da kasneje ne bom lačna, me pomirja. Saj v resnici vem, da se teh dveh kozarcev kompota ne naješ ravno, ali pa treh kozarcev paradižnikove omake, ampak vseeno. Pridejo prav in dajejo potuho mojemu ‘naredičimprejinsčimmanjkompliciranja’ načinu prehranjevanja.
Mogoče je to pravzaprav stvar vzgoje. Doma je mami vedno vlagala na veliko, police v kleti so se stalno polnile s klasično kislo zelenjavo, marmeladami, gobami in paradižnikovo omako. Zadnja leta malo manj, ker je bilo treba pojest, kar je bilo vloženo. Lani smo tako naredili čistko in kar precej starih kozarcev vrgli stran in naredili prostor letošnji beri zelenjave in sadja (priporočam, mi smo našli precej nekih pozabljenih zakladov).

Continue reading →

Skladiščenje in Špinačni pesto

Ko je Bernarda za naš naslednji tematski teden (dva, v bistvu) predlagala ozimnico, sem v svetlobi ekrana samo še malo bolj bledo zasijala in malo bolj na trdo pogoltnila palačinko z viki kremo. “Premlada sem, da bi vlagala!” je bila moja prva misel. Druga pa pigment rdeče pese na maminih rokah, ki so polnile kozarce in na željo preostalih družinskih članov zvesto uporabljale mleto kumino namesto tiste cele. Prav smešno se mi je zdelo, kako ozimnico enačim samo z vlaganjem in kakšno strahospoštovanje gojim do ta velikih kozarcev in kisa, ki ”mora biti točno v pravem v razmerju.” Sem rekla, sem bom že uštulila h kakšnem projektu družinskega poglavarja, ki se vsako leto odloči dopolniti našo shrambo. Pa smo zelje za srbsko solato zdušili za kosilo, papriko zakamuflirali v šataraš, z rdečo peso pa pogostili voluharje.

Continue reading →