“Napiši blog”,

mi je rekla ena izmed mojih najljubših oseb v zadnjem času. Sem rekla, da nimam nobenega pametnega novega recepta in da to je potem brezveze, pa mi je kaj hitro rekla, da naj povem še kaj več o mojem #PIPU-u, kot ga sama na kratko rada ljubkovalno poimenujem, na dolgo pa: PoIzpitni Paleo Izziv. Pa pojdimo.

Za začetek naj povem, da sem totalni amater in da sem se tega projekta lotila povsem … neobremenjujoče. Še Wolfove knjige Paleorecept (ki se je itak ne da dobiti v knjižnicah, ker je pač januar februar in vsi hujšajo ergo je sposojena tam nekje do junija) nisem prebrala, pa še bolje, da je nisem, ker se še niti eno moje branje katere koli knjige, ki opisuje takšne in drugačne načine prehranjevanja, ni končalo … no, uspešno. Ponavadi mi itak zvenijo nekako semi-znanstveno in semi-strokovno in to zame preprosto ni to. Ali bodi povsem poljuden, ali pa orto znanstven. Sem se pa sprehodila po širnem Googlu, tudi Retrospektiva je bila v veliko pomoč, da sploh ne omenjam Minimalista, preko katerega sem se itak sploh spoznala s tole Paleo pogruntavščino.

No in kako izgleda moje prehranjevanje v zadnjem tednu? Moram priznati, da sem se začetka zelo veselila. Odločila sem se, da s tem eksperimentom pričnem na tistega lepega dne, ko odpišem tudi zadnji izpit v tem izpitnem obdobju (in kot se je izkazalo kasneje – tudi zadnji izpit na prvi stopnji študija), predvsem zato, ker sem pričakovala ne-vem-kakšne glavobole in pomanjkanje energije (kar naj bi bila posledica manjšega uživanja hitrih in slabih ogljikovih hidratov). Vsaj v prvem tednu, če ne kar mesecu, naj bi bilo malce hecno počutje povsem običajno, a jaz sama nisem opazila hujših sprememb – je pa res, da sem na naš griček za Gospodičem stopicljala še počasneje kot ponavadi. Za to (torej pomanjkanje teh “simptomov” odvzema OHjev) krivim predvsem to, da se nisem odrekla mlečnim izdelkom (pojem cca. en polnomastni 180g jogurt na dan, sem ter tja košček masla in kakšno rezino sira) in da še vseeno pojem kar precej sadja na dan – v teh dneh predvsem banane, jabolka in pomaranče.

Moja osnovna pravila igre so torej taka: jem sadje, zelenjavo, oreščke, meso, ribe in mlečne izdelke. In to je vse. Pijem vodo ali čaj brez sladkorja, včasih v vodo dodam limonin sok. Pa da vse to besedičenje popestrim s konkretnimi primeri – kaj sem jedla danes? Za zajtrk dve jabolki, za kosilo pražena piščančja jetrca s čebulo, zeleno solato in nekaj kuhane zelenjave iz juhe – aha, pa še en krožnik goveje juhe je stekel po grlu. Za večerjo jajca z gobami in rdečo peso. Včeraj? Za zajtrk jogurt, eno banano, pest zamrznjenih gozdnih sadežev in kokosovo moko. Kosilo je bilo nedeljsko – goveja juha ter meso in zelenjava iz juhe. Za večerjo je padla velika skleda zelene solate s tuno. Načeloma se poskušam držati tega, da jem sadje samo dopoldne.

In naj za konec postrežem še z eno dobro staro klasiko, preoblikovano v paleo različico: Čufti in pire.

Za čufte na kokosovi maščobi prepražimo eno čebulo in par strokov česna. Počakamo, da se masa malce ohladi, medtem pa v posodi zmešamo pol kilograma mletega mesa, eno jajce, sol, poper, peteršilj in dodamo prej omenjeno čebulo s česnom. Vse dobro premešamo in če je masa preveč redka oz. se iz nje težko oblikujejo kroglice, dodamo še žlico ali dve kokosove moke. Izoblikujemo kroglice in jih najprej na hitro popečemo na maščobi. Potem jih zalijemo s paradižnikovo mezgo (lahko dodamo tudi malo vode ali jušne osnove), dodamo lovorjev list ali tri, ter pustimo, da se čufti kuhajo v nežno brbotajoči omaki. Ravno prava priložnost, da se lotimo pireja. Jaz sem olupila in na manjše kose narezala dva korenja ter približno 2/3 glave cvetače, ki sem jo prav tako narezala na manjše kose. Zelenjava je hitro kuhana in vse kar je potrebno je samo to, da jo odcedimo in spasiramo s paličnim mešalnikom. Lahko dodate še košček masla, pa ne pozabite soliti.

Ni isto, je pa enako dobro. Da ne omenjam ene krasne prednosti take prehrane (poleg veliko bolj enostavnega nakupovanja) – človek sploh ni lačen. Po kateri koli pašti z omako sem že po dveh urah brkljala po omarah, na paleu pa je moj trebušček pridno tiho in ga moram velikokrat celo jaz opomnit, da zdaj bi pa že lahko šla kaj prigriznit.

Zaenkrat torej vse super, tehtam sicer se, ampak so vrednosti samo približne, saj imam prelepljene decimalke na tehtnici, poleg tega trenutno menstruiram in vse vemo, kako je v teh dneh, ane? (Pa s tem ne mislim na kakršne koli pregrehe in požrtije, ampak na zadrževanje vode v telesu in posledično grozo na tehtnici.)

Še bom poročala.

Ta nesrečni januar ali zakaj sem tako tiho.

Stvar je taka. Situacijo sem vzela v svoje roke in končno naredila konec vsej moji nesreči, nezadovoljstvu in slabi energiji, ki sem jo zadrževala v sebi. Ponosno lahko tukaj in zdaj oznanim, da letos še nisem jedla sladkarij. Nobenih kupljenih čokoladic (oh, kaj bi dala za en Snickers!), nikakršnih doma pripravljenih dobrot (tudi mamin štrudelj je bil hladnokrvno prezrt), ničesar! Počutim se odlično, še nikoli bolje, in čakam na poletje, ko si bom le privoščila kakšno skledo nektarin in melone z vanilijevim sladoledom. Ampak do takrat bom že v najboljši formi mojega življenja in v krasnih kopalkah.

Gre predvsem zato, da je moj odnos s sladkarijami prešel vse meje zdravega in sedaj lahko razmišljam veliko bolj trezno. Kakšne hude krize niti ni, najhuje je sicer po kosilu, ko se v želodec prileze tisti “zdaj bi pa tako pasalo kaj sladkega” občutek. Ampak ga preprosto zignoriram in je pozabljen v dveh minutah. In ker je januar očitno mesec samih izzivov, sem nedavno pričela še z enim. Paleo izziv. Povsem priznam, da ne gre za željo po koreniti spremembi življenjskega sloga in tak hud mesojedec/maščobojedec ne želim biti do konca življenja, bi pa rada izničila nekaj celulita na bedrcih in na tehtnici z veseljem pozdravila kakšno številko ali deset manj. Ampak ja, počasi, tudi zasvojenosti z ogljikovimi hidrati se lahko vsaj malce rešim in zato me do nadaljnjega v trgovinah najdete na oddelku mesnin ter sadja/zelenjave.
Tako. Mislim, da sem zelo lepo in temeljito argumentirala tole mojo daljšo odsotnost, kaj ne? O paleu in počutju kdaj drugič, ko bo za mano še kakšen dan več, zaenkrat pa hiter recept za Mikro pite z marmelado. Za tiste pridne fante, ki trpijo ob puncah slaščičarkah, ki so na takšnih in drugačnih dietah ter se ne morejo sladkati.
Stvar je sila preprosta. V resnici bi za podlago lahko uporabili katerokoli krhko testo za piškote, za katerega imate preverjen recept. Ena različica je lahko tudi iz listnatega testa, najmanjši problem. Jaz sem uporabila kar klasično linško testo – moka, maslo in sladkor, enačba 3:2:1. 300 gramov moke, 200 gramov na kocke narezanega masla (super je, če je vsaj pol ure na sobni temperaturi) in 100 gramov sladkorja v prahu. Za krhka peciva se vedno uporablja sladkor v prahu! Dodamo še eno jajce, vse skupaj zgnetemo v kepo (čim hitreje, tem bolje, jaz vse skupaj vržem v KitchenAida in potem samo še združim v kepo), zavijemo v folijo za živila in postavimo v hladilnik za pol ure. V testo lahko dodate tudi vanilijev sladkor ter limonino lupinico, za še več arome. Jaz sem potem našla eno skodelico z malce večjim premerom, izrezala kroge, jih nadevala v pekač za mafine, dala na vsakega eno zvrhano žličko domače slivove marmelade, pekla 15 minut na 180°C, potem pa naribala zamrznjeno maso na vsako pito in pekla še 5 min (na najvišji rešetki, tako da se je hitro zapeklo). Tole je res ekspresno hitro. In tisti, ki ima čast to konzumirati, pravi, da je “ful dobr.”