Limonina panakota … in nekaj nektarin.

Danes samo na hitro objavim tale recept, ki sem ga pripravila včeraj za potrebe našega vsakomesečnega druženja s prijatelji ob hrani. Trije pari se vsak mesec dobimo pri nekomu doma, vsakič pri drugemu, seveda, in se razvajamo. Gostujoči par pripravi glavno jed, druga dva pa predjed in sladico. Jaz sem se včeraj odločila za nekaj lahkega in osvežilnega … bognedaj, da bi strašila s kakšnimi čokoladnimi zadevami, saj vsi vemo, da so to tipično zimske poslastice, ki nam poženejo kri po žilah, poleti pa se prileže kaj sadnega, sploh ob vsej pestri ponudbi sezonskega sadja. Tako je nastala limonina panakota, poleg pa sem postregla še vroče karamelizirane nektarine in marelice

CJlMlGyWcAEQUZ0

 

Continue reading →

Gospa hruška in gurmanski presežki v Zgornjih Pirničah

No, pa smo se tudi mi odpravili v trenutno najpopularnejšo gostilno v Sloveniji. V sredo pozno popoldne smo se podali na dolgo pot do Zgornjih Pirnič. Že tako dolgočasna ravna cesta se nam je zaradi kruljenja po trebuhu zdela še daljša. In sreča ni bila na naši strani, saj smo za piko na i pristali še v koloni, ki je bila posledica dela na cesti. Vse tiste prevožene rdeče luči,  nenadna zavijanja in vrivanja pred nič hudega sluteče kolege šoferje, so bila zaman, saj smo na našo rezervacijo vseeno zamudili. Ko pa smo v gostilno končno prispeli, nas je čakal še en hladen tuš. Očitno so tudi gostje, ki so imeli isto mizo rezervirano dve uri pred nami, obtičali v koloni. Gospodje pa so si za obrok vzeli čas in se niti malo niso ozirali na grde poglede, ki smo jih pošiljali v njihovo smer v želji, da mizo čim prej zapustijo, mi pa končno pridemo do težko pričakovane večerje. Niso se dali.

Za mizo smo tako sedli šele ob osmih. Pred tem pa smo si čas krajšali s pisanjem po stenah akvarija, v katerem so ujeti naši najljubši kuharji. Ja, s svojimi pisarijami smo v zadrego spravili našo Tino, ki jo vsi že grozno pogrešamo, a si vseeno želimo, da v kuhinji ostane še dolgo.




Continue reading →

No ja, prazniki.

Ki me vedno delajo precej nesrečno. Preveč jem, ne znam se kontrolirati, pa nesrečna sem, ker nikamor ne morem (vse je zaprto!), ponavadi je še slabo vreme (tako kot letos) in zato samo čakam, da tale praznični teden od božiča do silvestrovega čim prej mine in je januar in začnemo živeti naprej. Znova od začetka. Kar je super, včasih potrebujemo kakšen nov začetek.

Danes ne bom dolgovezila, grem samo k sladici, ki sem jo pripravila za božično večerjo, ki sva jo snedli skupaj z mami. Kavna panakota. Že zadnjič sem pripravila jagodno in mislim, da jih imam sedaj pa za nekaj časa kar dovolj. Ampak ker je tako enostavna za pripraviti, sem jo izbrala kot protiutež k malce bolj komplicirani piti z govedino in šampinjoni (glavna jed) in kozicam na ražnjičih z arašidovo omako (predjed).
Pol litra sladke smetane in 55 gramov sladkorja (jaz sem namešala – malo rjavega, dva vanilija, nekaj navadnega) segrejemo na srednji temperaturi, dodamo 1 dcl kave, po želji še malo mleka, da količinsko pride več in da ni vse samo tako “smetanasto”. Šest listov želatine, ki smo jih namakali v mrzli vodi, ožamemo in raztopimo v smetani, dodamo pljunek ruma, nalijemo v skodelice ali modelčke in dobro ohladimo (vsaj kakšnih pet, šest ur). Tole ni bila zelo sladka zadeva, tako da bolj sladkosnede še kakšna žlica sladkorja več.
Po vrhu sem prelila v čokolado in potresla lešnikov krokant.

Sobota. In pred njo četrtek. Še prej pa torek.

Deževna, turobna, taka, kot je že kar nekaj časa ni bilo. Imela sem najbolj nore sanje, ki pa so predvsem posledica mojega večernega gledanja serije Once upon a time. Mislim, kako naj si drugače razlagam jahanje konj, galopiranje čez zasnežena kraljestva, majhne srednjeveške vasice in herojsko reševanje sveta pred hudobno mačeho?

Toliko za uvod, sedaj pa k dogajanju že skorajda minulega tedna. Nekako so se planeti poravnali in v četrtek sem večji del dneva preživela v moji najljubši družbi. Še več!, naš najljubši Dolenjec se je z mano odpravil na faks! No, če je zadnjič na predavanja ena sošolka pripeljala mamo, zakaj ne bi jaz fanta? Tako ali drugače smo bili v računalniški učilnici in vse je potekalo gladko in brez hujših posledic, ki bi jih omenjeni moral nositi do konca svojega življenja. In ker seveda vsako produktivno fizično ali mentalno naprezanje pusti posledice, sva krulečih želodčkov zavila proti poslovni stavbi Mercator, saj se je šušljalo, da se prav tega krasnega četrtka (ponovno) odpira Subway.
Vse skupaj je malce smešno. Mimo Subwaya (na Bavarskem dvoru) sem povsem hladnokrvno hodila večji del mojega gimnazijskega izobraževanja, sedaj pa me je (predvsem zahvaljujoč ameriški resničnostni zadevi The Biggest Loser, katere ponosni sponzor je prav Subway) zanimalo tudi, kako zadeva reagira na mojih brbončicah. In sva šla. In bilo je malce hecno. Vrsta je bila … no, sorazmerno kratka. A glede na dane okoliščine (beri: novi zaposleni, ki očitno nikoli prej niso ne a) delali v gostinstvu ali b) pripravili kakršnega koli sendviča) sva na svoj sendvič čakala kar … nekaj časa. Ampak tako, povsem z dobro voljo in vsaj mene je prav zabavalo opazovanje prestrašenih ‘Sandwich Artistov’, med katerimi je vijugal nek starejši možakar, tujec, in jim razlagal, kako morajo kaj početi. Za spodobno otvoritev bi lahko vsaj malce povadili kakšen dan prej, kaj ne?
No, pa pojdimo naprej do ponudbe. Kot v vsaki fast food restavraciji, je tudi tu princip enak. Prideš, postaviš se v vrsto, ogledaš si panoje, ki so obešeni zgoraj in se poskusiš znajti. Ampak v resnici je vse zelo preprosto: na voljo so različni sendviči (osnovna cena velja za 15 cm dolg sendvič, za doplačilo 2.1€ lahko dobite 30 cm dolgega), ki so razporejeni v tri cenovne razrede – 3.2€, 2.8€ in 2.4€, odvisno od različice. Sendvič lahko vzameš kot samostojno jed ali v meniju – za doplačilo 1.7€ dobiš zraven še 0.4L gazirane pijače in (ne najboljši) piškot ali čips.
Vse lepo in prav. Postaviva se v vrsto, pregledava ponudbo in opaziva, da obstaja tudi tabla ‘sestavi si svoj sendvič’. Ampak tiste slikice na panojih so bile tako mamljive, da sva se odločila kar za ‘Teriyaki piščanec’ (30 cm) in ‘Zrezek in sir’ (meni) sendvič. Potem pa končno prideva na vrsto, za pultom pa stojijo trije prestrašeni obrazi. Povem, kaj bi, nakar dobim polno nekih vprašanj: “Kakšen kruh?” “Katero zelenjavo?” “Katere omake?” Vse lepo in prav, ampak jaz hočem sendvič ‘Zrezek in sir’, tak, kot je narisan. Kaj jaz vem katera od desetih omak, ki jih je imela gospodična na pultu, je primerna za ta sendvič, poleg tega mi niti ni povedala, katere omake ima in katera bi se podala v moj sendvič. Enako je bilo s kruhom. V glavnem, zelo konfuzno. Jaz sem samo želela naročit sendvič, ki sem ga videla na sličici, na koncu pa sem pristala pri sestavljanju lastnega sendviča. In to je tudi razlog, zakaj gre vse tako počasi – zadeva deluje na principu tekočega traku: prvi zaposleni vpraša po kruhu in nadevu, drugi po zelenjavi, tretji po omaki, četrti izda račun. Če v to enačbo dodamo še to, da so to vsi (razen zadnjega, ki je imel edini nekaj energije) najverjetneje počeli prvič, je dokaj hitro jasno, zakaj se je kar nekaj strank po desetih minutah čakanja obrnilo in šlo čez cesto k Mlinarju.
So pa sendviči dobri, kruh je dober (pečejo ga sami in sproti), vse je zelo mehko, ampak cenovno kar malce prehud zalogaj za študentski žep. (Za en 30 cm sendvič, en 15 cm sendvič, 0.4L pijače in piškot sva dala 8.10€). Če bodo imeli na bone, je pa druga stvar in zgodba.
Pa pogrešala sem kakšna ‘darilca’ oz. pozornosti za prve stranke. Še slikovno gradivo, potem pa gremo k okusnejšim rečem.
In sedaj končno k torku. Povabljena sem bila na službeno novoletno zabavo, pazi zdaj to, brezposelnih! Čeprav sama teoretično s statusom študenta sicer nisem brezposelna, sem nedavno vseeno zaključila z mojim študentskim delom, ki me je okupiralo v takšni količini, kot bi me redna služba. No, dekleta smo se imela super, še bolje pa smo jedla. Raje ne začenjam naštevat vseh dobrot, ker me bo hitro zaneslo kam, kamor sicer ne nameravam. Torej jaz sem bila zadolžena za sladico in po navdihu oddaje Ana kuha (ona je sicer delala borovničevo) sem pripravila Jagodno panakoto.
Tole je ena bolj preprostih in vsekakor tudi najboljših sladic v zadnjem času. Pa poglejmo. Vzamemo pol litra sladke smetane in jo damo v posodo ter segrejemo. Dodamo ji šest žlic sladkorja in 300 g zmrznjenih jagod/gozdnih sadežev/borovnic. Segrevamo par minut, toliko, da se sadje odtali in malce razpusti. Med tem v mrzlo vodo namočimo šest lističev želatine. Smetano s sadjem potem s paličnim mešalnikom prepasiramo v homogeno zmes. Če ste občutljivi, lahko vse skupaj precedite. Potem zmes vrnemo na štedilnik, še malo segrejemo in v njej raztopimo liste želatine (ki smo jih prej, seveda, oželi, da ne bo odvečne vode). Prelijemo v skodelice (lahko pa tudi modelčke, če boste panakoto zvrnili na krožnike) in ohlajamo vsaj dve do tri ure. To je vsa umetnost.