Vse poletne klasike

Če tako malce generalno pogledamo na življenje – a je sploh še kaj drugega, kot eno samo dolgo izmenjevanje krvavic s kislo repo/zeljem in sataraša/filanih paprik? Kaj hočem reči – neke te tipične sezonske jedi, ki jih, hočeš nočeš, moraš jesti, ker je pač, no, sezona. Letos sem o filanih paprikah sanjala že junija, ko sem šla prvič na dopust. Pa so po trgovskih centrih za njih zahtevali še *vrtoglave* slabe tri eure in me je kar malo srce zabolelo. Ampak na našem vrtu paprike tradicionalno ne obrodijo najbolje (čeprav se letos situacija malce obrača!). No, sedaj je sezona paprik na vrhuncu, cene so padle, paradižnik (če se odločite za domačo mezgo) je tudi ponorel, tako da res ne vem, kaj še čakamo. Filane paprike! Poletna klasika številka ena!

2

Continue reading →

Čili in visoke temperature

Zadnjih par mesecev se s prijatelji enkrat mesečno dobimo pri enemu od treh sodelujočih parov in se malce kulinarično pocrkljamo. Ta mesec je bila gostiteljica naša mansarda, midva pa sva se že kar nekaj tednov poprej zakopala v kuharske bukve in iskala, kaj dobrega bi gostom pripravila. Vsak mesec je gostujoči par zadolžen za glavno jed, ostala dva pa prineseta sladico in predjed. No, čeprav si jaz v kuharskih knjigah na moji polici pridno označujem zanimive recepte s post-it listki, pa tokrat nisem našla recepta, ki bi mojo glavno sestavino, ki me je čakala v hladilniku, umestil na krožnik tako, kot sem si jaz zamislila. Vse od kar sem nazadnje delila del poti z avtobusom domov s prijateljico, katere mož je odličen kuhar, in njenim pripovedovanjem o odličnem chiliju con carne, ki ji ga on skuha, se mi ta čili kar ni in ni hotel izmuzniti iz glave. 

Raziskava je bila obširna – najprej sem prečesala vse kuharske knjige. En recept sem našla v knjigi Novakovih, pa me ni prepričal. Potem sem poguglala, kako zadevi streže še Napotnik, ampak na koncu sem se odločila, da se posvetujem kar z omenjenim možem. Telefonski pogovor je bil dolg, sporočilo pa kratko in jasno – ob kuhi razmišljaj, kako se določene sestavine obnašajo, vzemi si čas in končni rezultat je bil zares fenomenalen. 

3

Continue reading →

Saj vem, da je zunaj 30 stopinj …

… ampak kdo pravi, da hrenovkam ni mrzlo? Ali se kdaj znajdete v situaciji, ko imate preveč časa in se zalotite pri razmišljanju o tem, kako se počuti, npr., vaš pes? Jaz se to redno sprašujem, vsak dan, pravzaprav, ko mi Pesjanka uide v gozd, spleza čez ograjo (kljub nedavni zamrežitvi le-te) in ignorira moje klice. No, danes pa se, za potrebe spodaj objavljene dobrote, za krajši trenutek prelevimo v hrenovko. Najprej razčistimo eno stvar: smo eko junečja hrenovka, ne kar katerakoli hrenovka. Tako. Mislim, če se že gremo, da smo hrenovke, bodimo vsaj ekološke in naravnost slastne, kaj ne? Odlično. Sedaj pa pomislimo na to – kje hrenovke preživijo večino svojega časa? V hladilniku. Na tistih borih 6°C. Zakaj jim torej ob zunanjih poletnih temperaturah ne bi privoščili malce toplote? Za vsak slučaj jih pa še oblecimo, uboge reve so zagotovo že precej podhlajene. No … in tako dobimo: prav posebno hrenovko v testu!

3

Continue reading →

Tišina z ajdovo kašo

Kam drugam, kot v Ziferblat na čaj, ko pišem tole objavo o Čedahučijih. Verjamem, da življenje teži k ravnovesju in da se stvari poklopijo, če ne danes, pa jutri. Tako me je danes do Ziferblata pripeljala ne samo Tišina, ampak tudi to, da so nam tečaj joge za kak mesec iz Mestnega muzeja prestavili v prostor zraven Ziferblata. Časa imam natanko pol ure in ker je moje partizansko ime Firbec, sem mogla it na obisk. Vse, kar rabim, je vtičnica, WiFi, čaj in Čedahuči. Vse je tu. Blagor ravnovesju. Tu plačaš čas in ne kave. Tu si postrežeš sam in pustiš, da te poboža prostor, posrka vase in pozabiš, da je zunaj dež in hrup. Zdaj razumem.

Ampak hvalospev Ziferblatu bom tu končala (a vse tja prijazno napotim), naslednji zanj so fantje in dekle, ki so si izbrali en skupen projekt: Čedahuči. Spremljam jih slabo leto, intenzivneje od septembra. Prvi stik z njimi je bil koncert ob izdaji Severnice in moje srce je bilo prodano takoj, ko sem stopila na jesensko listje v Zlatem zobu. Pričarali so krasen, intimen večer, vidno srečni in veseli vsakega v občinstvu so sijali kot sije Severnica. Žareli pravzaprav. In čeprav marsikdo, ko posluša album, pravi, da so besedila melanholična in bolj žalostna kot optimistična, se težko čisto strinjam. Vsak konec je namreč začetek in zgodbe o odhajanju so hkrati zgodbe o novem začetku, o notranjem glasu, ki vodi srce in o pogumu, ki si ga marsikdo lahko le želi. Pogumen je tisti, ki odhaja in pogumen mora biti tisti, ki ostaja. Besedila so taka, da jih lahko vsak vidi po svoje. In vsak je kdaj odšel ali pa ostal. So zgodbe vseh nas. Ampak, je kozarec napol prazen ali napol poln? Pesmi so kot ogledalo, vedno se nas ene bolj ali manj dotaknejo zaradi nas samih. Najbolj mirna od vseh Čedahuči pesmi je Tišina. In ravno ta je meni najljubša.

Continue reading →

Slavnostna večerja – zelenjavni quiche, prva glavna jed

Ker sem včeraj zvečer utopila možgane v bifteku in maslu, sem tvegala, da me vržejo iz kluba vražjih babnic, ker sem preprosto spregledala štafetno palico slavnostne večerje, ki mi jo je v torek predala Ana. Po tem ko sem preživela eno izjemno neudobno potovanje z nacionalnim potniškim prometom, okrasila drevešček (ki bi lahko mimogrede pobral nagrado za najbolj kičasto božično stvaritev na severni polobli – nič ne more premagati testeninskih angelov), se okopala v pohanju in sorazmerno uspešno preživela družinski popoldan, se mi, čisto po pravici, ni dalo kuharskih miselni paketkov zavijati v besedne.

Zdaj pa zamujam že več kot en dan, skregala sem se z vso tehnologijo in polovico žlahte, in če hočem zvečer na koncert vaškega pevskega zbora, da znižam povprečno starost publike, moram pohiteti z zapisom. Moja naloga je bila priprava brezmesne glavne jedi, čemur nisem nameravala posvečati posebne pozornosti, dokler me punce niso prijazno obvestile, da kuhana zelenjava s koščkom masla baje ne šteje za slavnostno. V navalu panike sem med nakupovanjem božičnih daril sebi kupila še čisto nov pekač za quiche, ki na prvi (in amaterski) pogled zgleda tako prijetno neuporaben, da mi je kot pisan na kožo.

_DSC9925 copy

Continue reading →

Ko je treba porabiti stvari po izteku roka uporabe … in nastane nekaj dobrega.

Pridejo dnevi, ko se mi ne da najbolj kuhat, sploh ne samo zase. Odprem hladilnik in pogledam, kaj je za porabit. Danes je iz njega kričala paprika, ki se je počasi že gubala, prav tako je izgledala tudi bučka, eno polico bolj gor pa je datum na embalaži vlečenega testa pravil, da bi ga morala porabiti do včeraj. In potem začnem počasi packat in na koncu ugotovim, ali je zadeva užitna. Včasih spravim skupaj tudi kaj takega, kar bi si upala ponuditi še komu drugemu. Danes se mi je zdelo, da okusi kar sedejo skupaj in da nisem pretiravala z obilico sestavin, kar se mi včasih dogaja.

Kako naj tole poimenujem? Vegi zavitek s curry-jem? Zelenjava s tofujem v listnatovem testu? Dajte mu vaše poljubno ime, jaz sem se z njim kar lepo pocrkljala za kosilo.

Continue reading →

Bučke, buče in ostale pametne glave

Medtem, ko se je tale objava lepo ogrevala in potem končno štartala za vas, se meni morski dnevi približujejo h koncu. Svaljkanje po brisači me verjetno že precej utruja, kosti bolijo od ležanja, knjižne uspešnice prebrane in koža je najnajverjetneje pridobila za en koš novih pegic.

Ker pa sem pridne narave (oh, ta samohvala, kje si večino časa), sem za vas tole napisala večer pred odhodom. Torej, moja prva objava na Bormašinci. Kaj nej rečem, počaščena sem, da me je Tina povabila k pisanju in oblikovanju svojega bloga. Verjetno me je bolj po nesreči, ampak kaj, zdaj je, kar je in izkazati se moram. Če Tina pravi, da sem za to, pa sem. Čeprav se trudim pisati tudi svoj blog, ki je čisto druge narave in sem nanj objavila en sam recept, mi je šefica dala kar dober zagon za pisanje tudi tega, odišavljenega s krasnimi vonji iz kuhinje.

Torej, ste ta teden že jedli bučke?

Ali bolje, naj dvigne roko tisti, ki jih ni? Nikogar, ne? Seveda, ker bučke so tanartabuljš. Bučke so sadje, ampak so zelenjava. Bučke so lahka hrana, brez posebnega okusa, kar pomeni, da jih lahko kombiniramo na tisoč načinov. Kar potem pomeni, da nimate utemeljenega izgovora. Pššt. Hitro bučke jest!

 

Continue reading →