Stroganov in njihova govedina

Naj bi bila huda zima, ko je kuhar družine Stroganov oziroma Stroganoff moral za potrebe obiska pripraviti kosilo. Vsa govedina je bila zamrznjena, zato je še kar zamrznjeno rezal na koščke in nastala je omenjena govedina Stroganov. Mene tole še najbolj spominja na golaž. No, v resnici pa sem želela prikazati, kako lahko Monsieur Cuisine kuha tudi mesne jedi in ne samo juhe, omake, sladice, smoothije itd. In odlično se je odrezal. Ker je pokrov neprodušno zaprt, se je govedina v relativno kratkem času skuhala tako zelo, da je v ustih kar razpadla. No, jaz sem sicer uporabila paketek govedine v koščkih za golaž iz Lidla in jasno, vmes se je našel tudi kakšen malo bolj čvrst kos mesa. Ampak nič hudega – taki koščki dajo največ okusa, malo telovadbe za čeljusti pa tudi ne škodi, hehe. 

Continue reading →

Paradajzova župa po Jamieju

Če bi gospe Mami povedala, da se v njenem kuhinjskem svetišču nameravam lotiti preizkušanja receptov Jamieja Oliverja, bi me najbrž razdedinila. In če bi ji na ušesa prišlo, da nameravam recept izpeljati v petnajstih minutah, bi me najbrž kar takoj postavila pred prag in zamenjala ključavnico. Mislim, da je še nisem videla bolj nervozne kot takrat, ko gleda svetlolasega angleškega kuharja, kako soli vrelo vodo z višine dveh metrov. Zgornja veka ji začne trzati, ko vidi, kako kuhinje ne pospravlja sproti ali kako neuvidevno pušča prižgan plin. Ampak! Nisem se dala in se kuhe pogumno lotila v soboto ob pol devetih zjutraj. Da bi ob morebitnem zafrku uspela zglancati štedilnik in pult, da bi v miru pripravili klasične sobotne zrezke v omaki.

Še odlomek iz privat življenja, ki ga brez skrbi preskočite, ker je vse prej kot bistven za pripravo kosila:

Moram se še tule malo potožiti, ker imajo prijatelji mojega pritoževanja najbrž že vrh glave – zadnji mesec živim sredi gradbišča, ker je uprava študentskih domov presodila, da ne moremo več živeti z dvajset let starim pohištvom. Ne, pečice ne dobimo, niti novih kopalniških pip. Imamo pa protivlomna vrata in končno tudi zidano steno, ki meji na hodnik. Tudi to je nekaj. Ampak! Svinjarije in prahu je toliko, da smo s cimrami uspele razviti instant obliko astme. Prvi teden smo se še trudile s sprotnim čiščenjem, pa smo kmalu obupale zaradi nenapovedanih prihodov delavcev, ki imajo najbolj umazano obutev v zgodovini človeštva.

Še najbolj čisti prostor v stanovanju je hladilnik, do katerega pa trenutno tako nimam dostopa. Za noč ali dve so nas nič hudega sluteče preprosto vrgli iz stanovanja. Začasno nastanjena pri Pobu se trudim z nadvse damskim in priljudnim obnašanjem, da me še on ne zabriše iz svojega brloga. Nisem čisto prepričana, če mi gre dobro. Tako, konec z dnevno dozo jamrarije, naj vam v teh novembrskih dneh naredim malo skopim z vročim poletnim receptom za mehiško paradižnikovo juho.

4 Continue reading →

Voham jesen …

… in ropotljajoče dežne kaplje po strešnem oknu in strehi me mamijo nekam v globine in toplo zavetje moje postelje. Odejo zvijem v črv, si ga podložim pod trebuh, se prevalim na bok, še glavo podložim s plišasto igračo in že me več ni. 

Danes ob pol treh zjutraj sem želela zaspati, pa se mi je vrtelo. Že dolgo ne tako. Ne vem, mogoče od navdušenja nad tem, s kakšno vnemo je bodoča nevesta tekla po Piranu in prodajala piškote ter zbirala podpise oz. dovoljenja poročenih moških, da jo spustijo v zakon. Sama sem si samo mislila “česa takega se jaz na svoji dekliščini ne bi šla, dobra je” ter opazovala turiste, ki so segali v žep po drobiž in k svoji popotovalni dogodivščini po Sloveniji dodali še spoznavanje poročnih običajev Slovencev. 

Smo imele pa Bormašince prejšnji teden, ko so se nad Ljubljano ravno zgrinjali oblaki, ki že veselo vse te dni vlažijo zemljo, piknik. Dobro smo jedle, še bolj pa je bilo prijetno poklepetati in priti na tekoče s tem, kaj se nam dogaja. V prihodnjih dneh vas torej na blogu razveseljujemo z res enostavnimi idejami za piknik prigrizke. Pa ne zmajevat z glavo – vremenoslovci že napovedujejo malce višje temperature! Pa začnimo … s pito s paradižniki in polento

Continue reading →

Saj vem, da je zunaj 30 stopinj …

… ampak kdo pravi, da hrenovkam ni mrzlo? Ali se kdaj znajdete v situaciji, ko imate preveč časa in se zalotite pri razmišljanju o tem, kako se počuti, npr., vaš pes? Jaz se to redno sprašujem, vsak dan, pravzaprav, ko mi Pesjanka uide v gozd, spleza čez ograjo (kljub nedavni zamrežitvi le-te) in ignorira moje klice. No, danes pa se, za potrebe spodaj objavljene dobrote, za krajši trenutek prelevimo v hrenovko. Najprej razčistimo eno stvar: smo eko junečja hrenovka, ne kar katerakoli hrenovka. Tako. Mislim, če se že gremo, da smo hrenovke, bodimo vsaj ekološke in naravnost slastne, kaj ne? Odlično. Sedaj pa pomislimo na to – kje hrenovke preživijo večino svojega časa? V hladilniku. Na tistih borih 6°C. Zakaj jim torej ob zunanjih poletnih temperaturah ne bi privoščili malce toplote? Za vsak slučaj jih pa še oblecimo, uboge reve so zagotovo že precej podhlajene. No … in tako dobimo: prav posebno hrenovko v testu!

3

Continue reading →

Geronimo

Glasba. V meni prebuja različna občutja in jo obožujem, ko me spremlja na moji življenjski poti, ko lahko v njej najdem nekoga, ki je v podobni situaciji, kot sem jaz, nekoga, ki me razume, ki je z mano. Ne glede na vse, glasba je vedno tu. Samo izberem si tisto pesem, ki si jo želim in sem že lahko nekje drugje.

Vem, kamorkoli grem,
najdem te nekje,
kjer oba sva, kot da sva doma.

Pred par dnevi sem sedela v pisarni, odprla sem spletno stran Čedahučijev in začela poslušati njihove pesmi, da bi ena navdahnila za kuhanje po njihovi glasbi. Nisem si najbolje predstavljala, kako bom glasbo spremenila v kosilo, je pa vsekakor pomagalo, da sem bila med poslušanjem lačna. No, ob vsaki pesmi mi niso nemudoma prišli na pamet tisočeri recepti, sem si pa izbrala tisto, ki mi je v tistem trenutku spregovorila, Geronimo. (Najdete jo na njihovi spletni strani, kjer tudi sicer lahko poslušate njihove pesmi.) Ko sem jo še enkrat ali dvakrat poslušala, pa sem razmišljala še o okusih in takrat je začela postajati slika bolj jasna.

057 Continue reading →

En pohan december, prosim

Razmišljam, kako naj ubesedim zaključek včerajšnjega večera, ko smo Ana, Sanja in jaz po večerji s petimi hodi, ki smo jo pripravljale (nekatere bolj aktivno, druge malce bolj samo z opazovanjem in slinjenjem v potokih) na druženju z Andrejem Kuharjem, na katerega nas je povabil Mercator, sedele v McDonaldsu ter brskale vsaka po svojem McFlurryju, češ, mogoče pa se čudežno pojavi še kaj te sladke epskosti. Da se ne bomo narobe razumeli – 5-hodni meni s hobotnico, govejo juho, riževimi kroglici s škampi, piščancem z zelenjavo ter mangovo tortico je več kot zadovoljil naše, sicer na povprečno študentsko hrano vajene brbončice, a McDonalds je le tisti, ki v hladnem decembrskem večeru, ko se je po Čopovi pod vplivom kuhanega vina nevarno pozibavalo že kar veliko število naključnih majajidočih (majav+mimoidoč), ponudi toplo zavetje, oporo za zadnjico in ravno dovolj šundra, da se klepeti o januarskih dietah porazgubijo do sosedne mize.

PhotoGrid_1418846105129

 

Continue reading →

Popečeni kruhki z zelišči na Bormašina mitingu

Tina (recept), Bernarda (fotografije) in Sanja (ubesedeno)
Čisto možno, da je za poletni monsun kriva veriga elektronskih sporočil, ki smo si jih s puncami izmenjale v poznih nočnih urah, ko nam ideje za reševanje sveta niso pustile spati. Pa smo v družnem kokodajsu ugotovile, da je temu treba narediti konec in so končno usesti za isto mizo ter izprazniti Tinin (za študentske razmere dobro založen) hladilnik. Namig – na obisku pri Tini se vedno dobi kaj za obrabo sklenine.
 

Tokrat je pripravila mini topel prigrizek, ki ga je pripravila med tem, ko je čvekala o svojem zadnjem pohodu na Šmarno goro.

Continue reading →