Geronimo

Glasba. V meni prebuja različna občutja in jo obožujem, ko me spremlja na moji življenjski poti, ko lahko v njej najdem nekoga, ki je v podobni situaciji, kot sem jaz, nekoga, ki me razume, ki je z mano. Ne glede na vse, glasba je vedno tu. Samo izberem si tisto pesem, ki si jo želim in sem že lahko nekje drugje.

Vem, kamorkoli grem,
najdem te nekje,
kjer oba sva, kot da sva doma.

Pred par dnevi sem sedela v pisarni, odprla sem spletno stran Čedahučijev in začela poslušati njihove pesmi, da bi ena navdahnila za kuhanje po njihovi glasbi. Nisem si najbolje predstavljala, kako bom glasbo spremenila v kosilo, je pa vsekakor pomagalo, da sem bila med poslušanjem lačna. No, ob vsaki pesmi mi niso nemudoma prišli na pamet tisočeri recepti, sem si pa izbrala tisto, ki mi je v tistem trenutku spregovorila, Geronimo. (Najdete jo na njihovi spletni strani, kjer tudi sicer lahko poslušate njihove pesmi.) Ko sem jo še enkrat ali dvakrat poslušala, pa sem razmišljala še o okusih in takrat je začela postajati slika bolj jasna.

057 Continue reading →

“Napiši blog”,

mi je rekla ena izmed mojih najljubših oseb v zadnjem času. Sem rekla, da nimam nobenega pametnega novega recepta in da to je potem brezveze, pa mi je kaj hitro rekla, da naj povem še kaj več o mojem #PIPU-u, kot ga sama na kratko rada ljubkovalno poimenujem, na dolgo pa: PoIzpitni Paleo Izziv. Pa pojdimo.

Za začetek naj povem, da sem totalni amater in da sem se tega projekta lotila povsem … neobremenjujoče. Še Wolfove knjige Paleorecept (ki se je itak ne da dobiti v knjižnicah, ker je pač januar februar in vsi hujšajo ergo je sposojena tam nekje do junija) nisem prebrala, pa še bolje, da je nisem, ker se še niti eno moje branje katere koli knjige, ki opisuje takšne in drugačne načine prehranjevanja, ni končalo … no, uspešno. Ponavadi mi itak zvenijo nekako semi-znanstveno in semi-strokovno in to zame preprosto ni to. Ali bodi povsem poljuden, ali pa orto znanstven. Sem se pa sprehodila po širnem Googlu, tudi Retrospektiva je bila v veliko pomoč, da sploh ne omenjam Minimalista, preko katerega sem se itak sploh spoznala s tole Paleo pogruntavščino.

No in kako izgleda moje prehranjevanje v zadnjem tednu? Moram priznati, da sem se začetka zelo veselila. Odločila sem se, da s tem eksperimentom pričnem na tistega lepega dne, ko odpišem tudi zadnji izpit v tem izpitnem obdobju (in kot se je izkazalo kasneje – tudi zadnji izpit na prvi stopnji študija), predvsem zato, ker sem pričakovala ne-vem-kakšne glavobole in pomanjkanje energije (kar naj bi bila posledica manjšega uživanja hitrih in slabih ogljikovih hidratov). Vsaj v prvem tednu, če ne kar mesecu, naj bi bilo malce hecno počutje povsem običajno, a jaz sama nisem opazila hujših sprememb – je pa res, da sem na naš griček za Gospodičem stopicljala še počasneje kot ponavadi. Za to (torej pomanjkanje teh “simptomov” odvzema OHjev) krivim predvsem to, da se nisem odrekla mlečnim izdelkom (pojem cca. en polnomastni 180g jogurt na dan, sem ter tja košček masla in kakšno rezino sira) in da še vseeno pojem kar precej sadja na dan – v teh dneh predvsem banane, jabolka in pomaranče.

Moja osnovna pravila igre so torej taka: jem sadje, zelenjavo, oreščke, meso, ribe in mlečne izdelke. In to je vse. Pijem vodo ali čaj brez sladkorja, včasih v vodo dodam limonin sok. Pa da vse to besedičenje popestrim s konkretnimi primeri – kaj sem jedla danes? Za zajtrk dve jabolki, za kosilo pražena piščančja jetrca s čebulo, zeleno solato in nekaj kuhane zelenjave iz juhe – aha, pa še en krožnik goveje juhe je stekel po grlu. Za večerjo jajca z gobami in rdečo peso. Včeraj? Za zajtrk jogurt, eno banano, pest zamrznjenih gozdnih sadežev in kokosovo moko. Kosilo je bilo nedeljsko – goveja juha ter meso in zelenjava iz juhe. Za večerjo je padla velika skleda zelene solate s tuno. Načeloma se poskušam držati tega, da jem sadje samo dopoldne.

In naj za konec postrežem še z eno dobro staro klasiko, preoblikovano v paleo različico: Čufti in pire.

Za čufte na kokosovi maščobi prepražimo eno čebulo in par strokov česna. Počakamo, da se masa malce ohladi, medtem pa v posodi zmešamo pol kilograma mletega mesa, eno jajce, sol, poper, peteršilj in dodamo prej omenjeno čebulo s česnom. Vse dobro premešamo in če je masa preveč redka oz. se iz nje težko oblikujejo kroglice, dodamo še žlico ali dve kokosove moke. Izoblikujemo kroglice in jih najprej na hitro popečemo na maščobi. Potem jih zalijemo s paradižnikovo mezgo (lahko dodamo tudi malo vode ali jušne osnove), dodamo lovorjev list ali tri, ter pustimo, da se čufti kuhajo v nežno brbotajoči omaki. Ravno prava priložnost, da se lotimo pireja. Jaz sem olupila in na manjše kose narezala dva korenja ter približno 2/3 glave cvetače, ki sem jo prav tako narezala na manjše kose. Zelenjava je hitro kuhana in vse kar je potrebno je samo to, da jo odcedimo in spasiramo s paličnim mešalnikom. Lahko dodate še košček masla, pa ne pozabite soliti.

Ni isto, je pa enako dobro. Da ne omenjam ene krasne prednosti take prehrane (poleg veliko bolj enostavnega nakupovanja) – človek sploh ni lačen. Po kateri koli pašti z omako sem že po dveh urah brkljala po omarah, na paleu pa je moj trebušček pridno tiho in ga moram velikokrat celo jaz opomnit, da zdaj bi pa že lahko šla kaj prigriznit.

Zaenkrat torej vse super, tehtam sicer se, ampak so vrednosti samo približne, saj imam prelepljene decimalke na tehtnici, poleg tega trenutno menstruiram in vse vemo, kako je v teh dneh, ane? (Pa s tem ne mislim na kakršne koli pregrehe in požrtije, ampak na zadrževanje vode v telesu in posledično grozo na tehtnici.)

Še bom poročala.

Kako do kostanjevega pireja?

Najprej sestavine oz. ključni elementi, ki v zgodbi nikakor ne smejo manjkati:

  1. Cel teden na delovnem mestu sredi sive Ljubljane spremljaš vremensko napoved. Vestno jo poslušaš tudi vsako jutro med vožnjo v službo, na Valu 202, tam nekje med 6:45 in 6:55, ko se oglasi dežurni meteorolog iz Agencije RS za okolje.
  2. Sredi tedna se začneš dogovarjati za najboljšo možno družbo: fant, prijateljica, mama, pes.
  3. Večer pred osrednjim dogodkom razmišljaš o primerni obutvi, obleki in pripomočkih: gojzarji, trenirka ‘za doma’, košara, flis. Eno palico za brskanje med listjem najdeš na kraju dogajanja.
  4. Na dan odhoda je zjutraj pošteno naješ in odrineš iz sive Ljubljane do bližnje lokacije. (Ne, ne povem, kam točno! Poslovne skrivnosti!)
  5. Slabe tri ure nabiraš kostanj v dobri družbi in iščeš prostorčke, kjer se najdejo še posebej debeli primerki.
  6. Po krajšem popoldanskem počitku se lotiš drugega poglavja prve letošnje Kostanjade – en delež ga testno spečeš v picopeku. (Ne priporočam.) Drug delež ga skuhaš, v upanju, da ga lahko drug dan poješ za malico v službi. Tretji delež gre v eksperimentalne namene potešitve sladkih želja soudeležencev današnjega dne.
  7. Kratek razmislek prinese idejo za Sladek kostanjev pire. V brskalnik vneseš to geslo in klikneš na prvi zadetek. Lotiš se priprave.
  8. Nekaj ne štima.
  9. Rešuješ nastalo situacijo.
  10. Na koncu vseeno dobiš precej okusno zadevo, a si prikrajšan za nekaj živcev in bogatejši za nekaj novih kletvic, ki so nastale v celotnem postopku.
Nauk zgodbe je, da se receptom na Okusno.je ne zaupa. Prav tako kot tudi marsikatere revije in nešteto drugih spletnih strani v določenih primerih povsem usekajo mimo. Evo, tolažim se, da na tem mestu moj in vsi ostali kuharski blogi s preverjenimi recepti pridejo in naredijo nekaj dobrega za človeštvo. Zdaj pa k kostanjevemu pireju.
Sama sem najprej sledila receptu na Okusno.je. 500 gramov kostanja zarezala in 5 minut kuhala v vreli vodi. Jih olupila in pridelala en sijoč žulj na prstu. Potem kostanj 25 minut kuhala v pol litra mleka in 75 gramih sladkorja (rjavi + vanili). Okej, ja, vse lepo in prav, samo kaj, ko recept potem veleva, da mleko odliješ, kostanj pa spasiraš. Tega nekako ne razumem najbolje. Zakaj bi stran zlil to okusno, sladko mleko? Zato sem preprosto lepo spasirala vse skupaj. Zadeva je seveda postala kostanjev shake in ne kostanjev pire, razumljivo. Ampak ja, vse se da rešit, če se hoče, zato sem s pomočjo dveh parov pridnih kostanja-lupečih rok žrtvovala mojo današnjo malico in v kostanjev shake zmetala še vsaj pol kilograma kuhanega kostanja, da je zadeva postala zadovoljive teksture. In to je to.
Sedaj pa par nasvetov za vse tiste, ki se želite lotiti kostanjevega pireja: natančnega recepta vam žal ne morem ponuditi, ampak to je sladica, ki bolj meji na slano jed, zato po mojem skromnem mnenju natančna razmerja med sestavinami res niso tako zelo hudo potrebna. Vsekakor je nujno potreben kuhan kostanj (prihranite si živce ob lupljenju na pol surovega, ki bi se potem kuhal v mleku, preprosto ga v celoti skuhajte v vodi), dobro mu bo delo nekaj mleka ali smetane, tudi rum se krasno poda zraven, pa seveda še sladkor, a previdno, že sam kostanj je dokaj sladkastega okusa. Se pa zadeva ob pasiranju nenormalno gosti oz. popije kar precej mleka.
Dekoracija je potem samo še stvar okusa. Jaz sem imela sicer res noro idejo, kako bi tole prenesla na krožnik, ampak zaradi pozne ure in krulečih želodčkov je nastalo (samo) tole:
Zraven se lepo poda sladka smetana. Je pa tale pire precej težka zadeva. Ne pretiravajte s količinami.