Krof, ki to ni

Ko nas je Mercator razveselil s pustno novico in izzivom zdravih krofov sem se … prestrašeno zvila v dve gubi. Priznam, na trenutke iz dna srca preziram vse tisto, kar se dandanes prodaja kot zdravo, še bolj pa me jezi človeška pamet, ko bi povsem enostavno lahko marsikateri problem rešili s preprosto zmernostjo, pa se raje zatekamo v take ekstreme, da hudo bolita in srce in denarnica. Ob telih naših zdravih krofih sem se nevšečnostim enostavno izognila tako, da sem na tlako povabila Ano in Sanjo, potem pa sta packali in se matrali, jaz pa sem lepo tiho pomivala posodo in si mislila svoje. In ob vsakem poizkušanju zmajevala z glavo in mrmrala: “To niso krofi.” Pa saj smo se dekleta imela čisto fino, lepo smo se podružile, klepetale na dolgo in široko, jaz pa mislim, da bom do nadaljnjega zaključila s takšnimi in drugačnimi “zdravimi” različicami klasik – raje pojem samo enega. Eden je zdrav, nihče me ne bo prepričal v nasprotno. Tako, Tina se poslavljam, v branje vam prepuščam Anine pisarije.

Ko kuham s Tino/pri Tini sem iz neznanega razloga vedno živčna. Ne zaupam toliko v svoje kuharske sposobnosti in ves čas mislim, da bom nekaj naredila narobe. In neizbežno se to tudi zgodi, prav zaradi tega, ker me je strah. Sicer nič nerešljivega, sploh tokrat ni bilo skoraj nobenih zapletov, vseeno pa sploh nismo bile navdušene nad nalogo in smo ‘zdrave krofe’ že pred začetkom obsodile na propad. Sama sem bila najbrž še najbolj avanturistična in sem si želela nekega rezultata, tako da sem se lotila dela.

Continue reading →

Zarečenega kruha (brez gnetenja) se največ poje (z zaseko in zelišči)

Danes vam predajam še druga dva recepta za kruh. Prvi je najenostavnejši kruh vseh časov, ki je tako brezvezen recept, da se ga dolgo sploh nisem lotila, ker se mi je zdel larifari. Ker, kaj točno naj bi dobrega prišlo iz recepta ‘vse nameči skupaj, zmešaj, pusti dolgo časa, potem pa speči’?

Beti_019-horz Continue reading →

Ma kaki kaki, raje bi kakijevo pito.

Ko sem bila majhna, je pred hišo od none in nonota stal poleg mandlje tudi kaki (ki je kasneje moral proč, ker sta bili drevesi preveliki in ni bilo dovolj prostora za obe). Tako smo imeli vsako zimo na zalogi kar nekaj kakijev. Tistih mehkih, seveda. Kakije sem vedno rada jedla, sploh, ker sem lahko packala, ko sem z žličko v njegovi notranjosti iskala še kaj mehkega mesa kakija. Velikokrat se je zgodilo tudi, da sem se kakija lotila, ko še ni bil dovolj zrel. Saj poznate tisti občutek, ko vam usta potegne skupaj, ne? Vseeno imam kakije še vedno rada, čeprav jih danes pustim, da so res čisto mehki, preden zagrizem v kakšnega. Tako da je jasno, da mi tisti trdi kakiji niso najbolj jasni in ne vem točno, kako do njih pristopati. Kdaj naj vanj ugriznem, ne da bi se pri tem skremžila zaradi nezrelosti?

Kakorkoli, danes nisem imela takšnih težav. Doma sem imela namreč 5 čisto zrelih, mehkih kakijev in sem se odločila, da poskusim narediti iz njih pito. Torej, malo bolj zdrava kakijeva pita:

012 Continue reading →

Kosilo, ozimnica in nekaj novega, kar bo jedel tudi on.

Kuhanje je nekaj lepega, nekaj, ob čemer se sprostim in mi pomaga, da si ponovno nadenem pristen nasmešek na obraz. Ne samo zaradi dobrot, ki jih zaužijem na koncu, ampak zaradi celotnega postopka priprave. Ko kuham, sem zbrana na stvari, ki jih počnem. Na rezanje zelenjave ali gnetenje testa. Misli mi redko uhajajo na druga vprašanja in jih lahko velikokrat preusmerim iz kakšnega temnega kotička, v katerega so zašle, nazaj na prijetnejše stvari. Jih obrnem nazaj v tisto smer, v katero bi jih imela rada obrnjene večino časa, v dobro in lepo. Berem se tako klišejsko in dolgočasno, vendar v težkih časih tudi klišeji pomagajo, da se počutim bolje. Konec koncev so klišeji tam z razlogom. Edina škoda je, da jih ne jemljemo več s takšno težo, kot si jo zaslužijo.

1
Stare stvari je potrebno včasih odprašiti in jih ponovno preizkusiti. Ne morem ravno reči, da je jed, ki sem si jo izbrala za pripravo ob našem prvem #kuham izzivu, ‘zaprašena’ in pozabljena, daleč od tega. Je pa definitivno ena tistih, ki jih imam najraje, vendar sem nanjo vedno gledala s strahospoštovanjem in se je enostavno nisem upala lotiti, ker sem bila sveto prepričana, da je ni tako lahko pripraviti. Tako kot dobro zelenjavno juho. Zato sem se odločila, da bom ob naši prvi nalogi lotila krompirjevih njokov. Da pa ne bi bili čisto navadni, sem jih naredila s pirino moko, ker sem pri svojem ustvarjanju belo moko skoraj že zamenja s pirino.

Continue reading →

Izgovori, izgovori, izgovori … aja, pa slivovi cmoki

Že eno uro ždim za računalnikom in razmišljam, ali naj začnem s pisanjem seminarske naloge, katere rok za oddajo se nezadržno približuje, ali naj se raje posvetim pisanju za blog. Jp, ena ura, ki je nikoli v življenju ne bom dobila nazaj in dobro se zavedam, da bi v tej uri spisala konkreten del ene ali druge naloge. V kateremkoli drugem primeru odločitev ne bi bila tako težka, ampak tale pa je. In to zelo. Razlog? Ozimnica!

O ozimnici vem približno toliko, kot se spoznam na napeljavo elektrike. Vem, kakšen je njen končni proizvod in vem, zakaj je pomembna. Računalnik, wifi, luč … marmelada, vložene paprike, slivovi cmoki. Ozadju nastanka ene ali druge stvari ne posvečam pretirane pozornosti. Situacija pa se je spremenila, ko smo s puncami sprejele odločitev, da bo naša naslednja tema ozimnica. Ne, o električni napeljavi še vedno ne vem nič, če crkne varovalka, v temi čakam na prvega družinskega člana, ki pride domov, in stiskam pesti, da to ni mami. Sem pa ugotovila, kako narediti slivove cmoke! Najprej sem se lotila navadnih, ker pa sem želela biti inovativna in v skladu s svojo kuharsko filozofijo o malo bolj zdravih ‘glavnih’ jedeh, sem se odločila za eksperimentiranje.

Continue reading →