Meal prep, tretjič: Piščančji paprikaš

Joj, koliko časa je pa tale prispevek že v osnutkih! Smo v zadnjem tednu januarja, jaz pa pri malici oziroma kosilu, ki sva ga jedla v drugem tednu, hehe. No, jaz vedno rečem da bolje pozno kot nikoli. Poleg tega je pa tale januar zdravstveno tako turbolenten, da je kar malo čudno, da mi sploh uspe še kaj spisati. Najprej se je z manjšo virozo spopadala moja čebelca, prejšnji teden je pa še mene povozila angina, za nameček pa je moje telo na antibiotik reagiralo še z alergijo. Pestro, v glavnem. Veliko raje bi se spet vrnila v tista dva dneva, ko sem nama za kosilo pripravila tale paprikaš, njomz. Recept sem našla pri Jerneju, ki me vedno navduši s preprostimi recepti, ki me nikoli ne razočarajo. Zato na tem mestu niti ni potrebno odkrivati tople vode.

Recepta sem se držala kot pijanec plota, edino kar sem spremenila je to, da sem uporabila piščančje prsi namesto beder. Prav tako sem namesto kisle smetane uporabila sladko smetano (250 ml). Tudi pri postopku sem si drznila ubrati eno bližnjico – po tem, ko sem prepražila koščke piščanca, le-teh nisem umaknila v ločeno posodo, ampak sem mesu dodala čebulo in nadaljevala s pripravo.

Je pa ta recept sicer res super, enostaven, okusen, paprikaš je točno tak, kot mora biti. Za naju dva sem za štiri porcije uporabila en par piščančjih prsi (torej – dve polovički prsi) in 500 g širokih rezancev. Je bilo tako fino kosilo, ki me je nasitilo za kar nekaj časa, Denisa pa najverjetneje tudi, hehe. Tako pripravljeno kosilo se tudi brez problema pogreje po dveh dneh, edino kar je – omaka se malce zgodi, zato je potrebno dodati malenkost vode in je omaka kot nova. Toplo pa vam priporočam, da pred serviranjem oziroma razdelitvijo v posamezne posode, testenine premešate skupaj z omako – saj veste, drugače se testenine sprimejo in bo vse skupaj ena velika trda kepa.

Silvestrska predjed prosto po Bormašini.

Letošnja rdeča nit naše silvestrske večerje, ki se je sicer v resnici zgodila sredi decembra na megleno nedeljsko dopoldne, je bila ‘naredi čimveč vnaprej in na licu mesta samo pogrej/dokončaj/položi na mizo’. Imele smo dober, praktičen razlog, naša najmlajša članica tima je imela slab mesec, kar je pomenilo boljšo organizacijsko shemo kot lani. Lani smo mrcvarile jedi cel dan, vse naredile šele potem, ko smo eno pojedle, letos pa je to šlo mimo v hipu. Ana je bila zadolžena za sladico in je dokončano torto samo postavila v hladilnik minuto po prihodu k Tini, Nina je solato narezala in zložila na krožnik za par minut dela, Tina je pijačo zakuhala vmes, ko sem cartala tamalo, jaz sem namaze in palčke naredila dan prej, samo meso sem morala še popeči, Sanji pa se je pospravljena kuhinja zdela čisto preveč žalostna z neizkoriščenim potencialom in si je raje vzela čas za glavno jed. Tako je pela pečica, hladilnik se je šibil od vseh prinešenih posod, KitcenAid je malo pomigal, pa je bilo.

Na koncu smo ugotovile, da smo si zadale prav fin izziv. Recepte, ki smo jih izbrale, so preprosti, hitro ustvarjeni, tudi za tiste, ki kuhajo manj, večino lahko pripravimo vnaprej in se lahko našim lačnim gostom, ki jih prijazno vabimo na večerjo, zares posvetimo bolje kot sicer. Kdo pa pravzaprav sploh uživa, če mora medtem, ko bi tretji hugo že presahnil v kozarcu, ko se debata razvije in uživamo ob odpiranju daril, moral skakati do kuhinje in paziti na vse detajle fensi večerje? Ne mene gledat, jaz si grem samo po pijačo!

File 25-12-15 02 39 36

Letos sem imela čez predjed. Ne, ne bo juha. Ne, ne bo ogromen krožnik s kockico plesnivega sira. Bo en kup napol pripravljene hrane, ki si jo vsak vmeša po svojem okusu. Predjed se mi je zdela fina tudi zato, ker je lahko uporabljena kot prigrizek, ko se gosti počasi nabirajo za mizo. Vsi imamo kakšnega, pa ne bomo o imenih, ki vedno zamuja, ali pa smo ga na poti poslali še kaj iskat. Tole je super tudi ob družanih igrah, ob gledanju filma, poleti na terasi, na vrtnih zabavah,… Continue reading →

Jamijeva 15-minutna grška pojedina

Jamie torej obljublja, da si lahko pripravimo vrhunsko kosilo v samo 15 minutah. Njegovo kuharsko oddajo, v kateri recepte iz svoje knjige predstavlja tudi v praksi, večkrat ujamem na televizijskem programu 24Kitchen in nemalokrat malce v nejeveri opazujem, kako mu res uspe vse pripraviti v 15 minutah. Zato sem onega dne preostalim Bormašincam predlagala, če preizkusimo, ali tako hitrostno kuhanje lahko funkcionira tudi v domači kuhinji. V domači kuhinji, v kateri a) kuhamo laiki in b) nam po koncu snemanja nihče ne pospravi nereda, ki je ostal. Jamie je namreč resda ekspresno hiter, ampak v kateri domači kuhinji je pa prednost 15-minutne kuharije ta, da potem še eno uro pospravljaš? No, jaz raje kuham malce dlje in imam ob koncu kuhe tudi vse (sproti) že pospravljeno.

Pa pojdimo k praksi. Jaz sem si za tale Jamiejev eksperiment izbrala Prekrasnega grškega piščanca z zelenjavnim kuskusom z zelišči in tzazikijem. Sestavine in recept prilagam kar direktno iz knjige, dodatna pojasnila in obrazložitve pa sledijo. 

3

Continue reading →

Tajski paket presenečenja

Pri sodelovanju z Mercatorjem ima človek občasno občutek, da je že božič, novo leto ali pa rojstni dan, ki ga je zaradi nekontroliranega staranja potlačil globoko v podzavest in nanj pozabil. Tak občutek smo imele, ko so nas nekega dne na blagajni pričakali tajski paketi. Začetnemu navdušenju je sledilo zaskrbljeno spogledovanje. Nobena izmed nas namreč še ni pripravljala tajske hrane. Nobena je ni jedla, saj se, za razliko od večine vrstnikov, za potovanje po Tajski še nismo opogumile. Tako smo tiho gledale vsaka v svojo vrečo in upale, da se bo ena izmed nas opogumila in javila, da se eksperimentiranja loti prva. Pregovarjanje se je preselilo na socialna omrežja, kjer bi verjetno trajalo še danes, če sama nekega lepega popoldneva ne bi čutila (lažne) kuharske samozavesti in prepričanja, da mi danes pač nič ne more spodleteti.

Torej, stvari sem nabrala na kupu, v njih strmela približno 15 minut medtem ko sem razmišljala o sirovem bureku, a se na koncu odločila, da bo ta pač moral počakati na naslednje večerne oziroma zgodnje jutranje izhode in se lotila priprave. Lahko vam povem, da sta obe stvari precej okusni, čeprav je druga malo manj tajska. Ampak okej, saj kokosovo mleko je tajsko, torej je to, da ga zlijem v modelčke in zamrznem verjetno njihov običaj, sem se tolažila medtem ko sem pri stricu Googlu iskala navdih. Rezultat moje improvizacije sledi v nadaljevanju.

Riževi rezanci s piščancem:

  • Česen
  • Olivno olje
  • Mlada čebula
  • Šampinjoni
  • Korenček
  • Sojina omaka
  • Riževi rezanci
  • Piščančja prsa

Po navodilu na paketu pripravimo riževe rezance. Na ponvi segrejemo olivno olje in prepražimo česen. Ko zarumeni dodamo na trakce narezane piščančje prsi. Ko je meso skoraj pečeno dodamo narezane šampinjone in nariban korenček. Tik pred koncem dodamo še riževe rezance in sojino omako (po okusu), na hitro prepražimo in po vrhu potresemo narezano mlado čebulo.

riževi rezanci

Presne lučke iz kokosovega mleka (4 lučke) :

  • 1 karton kokosovega mleka
  • Agavin sirup ali drugo sladilo (dodamo po okusu)
  • Zmrznjeno ali sveže sadje (jagode, borovnice, maline … )

Pripravimo štiri modelčke za lučke in v njih razporedimo zmrznjeno ali sveže sadje, ki ga po želji narežemo na manjše koščke. V blender zlijemo kokosovo mleko in sladilo ter dobro premešamo. Če je masa pregosta dodamo nekaj vode in mešanico nalijemo v modelčke. Postavimo v zmrzovalnik za vsaj štiri ure.

presne lučke

Pa dober tek!

Geronimo

Glasba. V meni prebuja različna občutja in jo obožujem, ko me spremlja na moji življenjski poti, ko lahko v njej najdem nekoga, ki je v podobni situaciji, kot sem jaz, nekoga, ki me razume, ki je z mano. Ne glede na vse, glasba je vedno tu. Samo izberem si tisto pesem, ki si jo želim in sem že lahko nekje drugje.

Vem, kamorkoli grem,
najdem te nekje,
kjer oba sva, kot da sva doma.

Pred par dnevi sem sedela v pisarni, odprla sem spletno stran Čedahučijev in začela poslušati njihove pesmi, da bi ena navdahnila za kuhanje po njihovi glasbi. Nisem si najbolje predstavljala, kako bom glasbo spremenila v kosilo, je pa vsekakor pomagalo, da sem bila med poslušanjem lačna. No, ob vsaki pesmi mi niso nemudoma prišli na pamet tisočeri recepti, sem si pa izbrala tisto, ki mi je v tistem trenutku spregovorila, Geronimo. (Najdete jo na njihovi spletni strani, kjer tudi sicer lahko poslušate njihove pesmi.) Ko sem jo še enkrat ali dvakrat poslušala, pa sem razmišljala še o okusih in takrat je začela postajati slika bolj jasna.

057 Continue reading →

Jed tisočerih posodic

Danes pa res nimam ničesar pametnega za napisati. Se pozna, da je izpitno obdobje. Čas, ko se pisarniški stol najbolj obrabi, čas, ko mora Pesjanka najbolj trpeti in zadrževati lulanje/kakanje, samo toliko, da jaz spišem so konca še tisti stavek teorije, čas, ko je na jedilniku predvsem kuhan krompir in zelje, ker za kaj drugega ni ne časa ne energije. Letošnje izpitno obdobje me je obdarilo s štirimi seminarskimi nalogami in ja, strinjam se, da je tipkanje kvazi znanstvenih besedil vseeno lažje kot učenje za izpite, a sama si moram še kako ponavljati, kako sem si včasih, ko sem ure in ure ponavljala snov za izpite, hrepenela po tem, da bi imela za napisat samo eno seminarsko nalogo. Potem je malo boljše. 

2 Continue reading →