Jamie: Zlati piščanec, dušeno zeleno in gratiniran krompir

Res rada kuham. Ljudem, ki jih imam rada, in od teh še rajši tistim, ki radi jedo. Ljudem, ki jim ni težko posedeti ob mizi in tistim, ki jih kalorije ne zanimajo, če želim eksperimentirati po svoje. In vedno me  razveselijo tisti, ki se potem z zanosom zaženejo v umazano posodo in počistijo moj nered. Takim pa lahko kuham vsak dan. In za tale Jamiejev recept sta bili dve dobri pomivalski duši res dobrodošli. Pustimo ob strani, da sta prehvalila recept, pa kuharico tudi. Kako gospodu Oliverju rata umazat VSO posodo iz kuhinje, je fenomen. In kako mu rata umazat celo kuhinjo, je logično. Uporabila sem veliko ponev (dvakrat), malo ponev, veliko posodo s pokrovom, cedilo, kuhalnico, dve deski za rezanje, velik nizek pekač, dva peki papirja, lupilec krompirja, tri žlice, blender z malo posodo, dva noža, štiri vilice, štiri skodelice. Celo kuhinjo.

Torej. Jamie pravi, 15 minut. Ker vem, da nismo odkrivale tople vode in je idejo preizkusil in objavil že kdo drug, sem šla v raziskavo. Res so bili taki in drugačni kerlci, ki jim je bolj ali manj uspelo ujeti čas. Tukaj, tukaj in tukaj so samo nekateri izmed bolj zanimivejših. Sem si rekla, če Jamiejev čas podvojim, mogoče. No, rezultat brez priprave je bil 37 minut, in to tudi brez vmesnih pavz, da sem umila posodo, ki sem jo še rabila. In za foto material. Kar bi lahko zaokrožila skupaj na eno uro. 15 minut, pa kaj še, lažnivi Jamie!

Continue reading →

Jamijeva 15-minutna grška pojedina

Jamie torej obljublja, da si lahko pripravimo vrhunsko kosilo v samo 15 minutah. Njegovo kuharsko oddajo, v kateri recepte iz svoje knjige predstavlja tudi v praksi, večkrat ujamem na televizijskem programu 24Kitchen in nemalokrat malce v nejeveri opazujem, kako mu res uspe vse pripraviti v 15 minutah. Zato sem onega dne preostalim Bormašincam predlagala, če preizkusimo, ali tako hitrostno kuhanje lahko funkcionira tudi v domači kuhinji. V domači kuhinji, v kateri a) kuhamo laiki in b) nam po koncu snemanja nihče ne pospravi nereda, ki je ostal. Jamie je namreč resda ekspresno hiter, ampak v kateri domači kuhinji je pa prednost 15-minutne kuharije ta, da potem še eno uro pospravljaš? No, jaz raje kuham malce dlje in imam ob koncu kuhe tudi vse (sproti) že pospravljeno.

Pa pojdimo k praksi. Jaz sem si za tale Jamiejev eksperiment izbrala Prekrasnega grškega piščanca z zelenjavnim kuskusom z zelišči in tzazikijem. Sestavine in recept prilagam kar direktno iz knjige, dodatna pojasnila in obrazložitve pa sledijo. 

3

Continue reading →

Nosečnost za telebane, desetič: strah

“Za spol sta vprašala?”, “Ime že imata?”, “Kolk si se zredila?”, “Drugač si v redu?”, “Kdaj imaš rok?”, “Mata že vse pripravljeno?”, … in na koncu še: “A TE JE KEJ STRAH?”

Zbirka najpogostejših vprašanj, ki so me doletela med nosečnostjo. Okej, počasi zdaj čakam še na “A se že kej dogaja?”, in ker mi moj notranji občutek veleva, da bo naše dete še kar nekaj časa zasidrano na toplem in ga predviden datum poroda prav nič ne gane, me skoraj zagotovo doleti še “Ja kaj, a še kar nič ni?”.

No, pa pojdimo nazaj k tistemu o strahu. Sama se (zaenkrat) še gibam v takem krogu prijateljev, ki nimajo še prav veliko otrok. Mogoče jih lahko naštejem za prste ene roke, če se res potrudim. In beseda porod je tudi pri meni pred nosečnostjo vsekakor hodila z roko v roki s pojmom strah. Pa bolj zaradi tega, ker to takrat predstavlja nekaj popolnoma neznanega. No, tudi sedaj, dva tedna pred (predvidenim) porodom, je to še vedno nekaj neznanega, je pa v tem trenutku neizbežna stvar, ki ji nekako ne bom mogla ubežati. Kaj mi potem drugega preostane kot to, da se z njo spopadem?

V začetku nosečnosti sem prebrala kar precej porodnih zgodb. Kaj naj rečem, sem človek interneta in čeprav mi je ginekologinja na prvem pregledu internet prepovedala, si pač ne morem pomagati. No, porodnih zgodb se na internetu najde malo morje, ampak kot vedno, ta zanemarljiv 0,001 % popisanih porodnih izkušenj ni nikakršno merilo za to, kako reči v resnici potekajo in niti niso statistično merodajne. Če preberem pet porodnih zgodb o težkih porodih kot posledica umetne sprožitve poroda, še ne pomeni, da so VSI umetno sproženi porodi takšni. S tem dejstvom sem nekako že precej kmalu razčistila – v to sem bila nekako primorana, ker se je v mene naselil GROZEN strah. Tam nekje sredi poletja me je kar treslo ob misli na porod. Potem se si lepo rekla da to, kar preberem, ni merilo in ne napoveduje ničesar, je samo izkušnja neke naključne posameznice nekoč nekje. 

Kakorkoli že. Šola za starše kar zajeten del posveti sami pripravi na porod. Imamo predavanje o tem, kako sam porod poteka – prva, druga, tretja in četrta porodna doba, kako se diha, kdaj se pride v porodnišnico, kako vse poteka – tako, kot piše v učbenikih in tako, kot so naša telesa nekoč najverjetneje znala rojevati. Pred časom interneta. Pred časom totalnega nezaupanja v lastno telo. Še preden so se porodnišnice založile z epiduralnimi, Ultivami, maskami s smejalnimi plini in z vsemi ostalimi podobnimi varovali, ki v mislih bodoče mame predstavljajo rešilno bitko, ko bo pa šlo zares in bo res hudo. Jaz sem imela neznansko srečo, da sem v sklopu šole za starše v ZD Bežigrad imela še eno predavanje o pripravi na porod – vodila ga je Vesna Oven, ki sicer vodi tudi telovadbo za nosečnice. Njene besede so šle nekako takole: “Razlog, zakaj je toliko komplikacij med porodom, je strah. Strah zakrči telo, pojasni to, zakaj se ženska od doma odpravi s popadki, ko pa pride v porodnišnico, pa popadkov nikjer in se vse skupaj zaustavi. Treba se je pripravit na bolečino, treba je to bolečino sprejemat kot nekaj naravnega – ne kot bolečino, ampak kot način, da se telo pripravlja na porod, da omogoča, da se sprožajo naravni mehanizmi, ki poskrbijo za to, da se ta naraven proces odvije do konca.” Povedala nam je, naj kar odmislimo razna protibolečinska sredstva, da je najboljši način, da se med popadki globoko sprostimo, naučimo pravilno dihati in kar je najbolj važno … zaupamo. 

In od takrat naprej, ko nam je ona to povedala, me ni strah. Vem, da gre marsikaj lahko narobe – no, predvsem drugače, kot sem slišala in prebrala. Ampak zaupam. Mogoče sem naivna, mogoče bi morala v to zadnjo fazo vstopit z več “strahospoštovanja”, ampak … ne. Vse bo okej. Če ne drugega, se bom lahko potolažila vsaj s porovo kremno juho

1

Continue reading →

Nosečnost za telebane, devetič: čakanje

Takole med nosečnostjo je človek kar načaka. Ne bom niti začela o tem, kako dolga doba je v resnici devet mesecev. No, saj itak na sploh v življenju preveč čakamo. Vsak teden znova čakamo na petek in z njim vikend, potem celo leto čakamo poletje in dopust, pa mogoče čakamo še novoletne praznike … Samo čakamo, da se čas obrne in da se znajdemo na tisti dolgo pričakovani točki. Kaj pa potem?

Na začetku sem po prvih pregledih zavidljivo pogledovala proti veliko večjim trebuhom drugih nosečnic, ki so čakale na zadnje preglede v nosečnosti. Komaj čakam, da bom tudi jaz lahko hodila h ginekologinji vsak teden, sem si mislila. No, sedaj, ko res hodim na preglede vsak teden, komaj že čakam, da bom prišla potem po porodu na prvi pregled po šestih tednih od poroda. Pa saj sploh ne vem, kaj tako čakam. Večkrat se moram opomniti, da je treba uživati v ‘tukaj in zdaj’. In tako se opomnim, da uživam v kobacanju te male kepe v mojem trebuhu, uživam v tem, ko ugotavljam, s katerim delom telesa je bitje uprlo ob moj trebuh in ga izbočilo. Včeraj sem pol ure uživala med poslušanjem CTG-ja in srčnega utripa, ki je v povprečju bilo nekje s 135 udarci na minuto, na vsake toliko pa poskočilo do 160. Nisem si prinesla s sabo nobene knjige, telefon je bil lepo na tleh v torbi, samo poslušala sem enakomerne udarce, ki so zveneli nekako tako, kot da če bi ženska s petkami udarjala ob asfalt na poti domov iz službe. Na trenutke je pospešila korak, kot da bi lovila avtobus.

Prejšnji teden sem bila grozno nestrpna in neučakana. Tako dolgo že čakam in res me zanima, kako bo dete izgledalo, komu bo podobno. Bo kaj spalo? Se bo dojilo? Bo vse v redu? Prav opomnit se moram, da naj le še počaka kakšen teden ali dva v trebuhu, naj še malo zraste, sedaj, ko ima direktno povezavo z vsemi njami dobrotami, ki jih zaužije preko mene. Saj bo, vse ob svojem času. To si moram ponoviti približno tako pogosto, kot si ponavljam tisto, da je žensko telo ustvarjeno za rojevanje in da bo vse v redu. Vdih, izdih.

Dokler ne rodim, lahko popolnoma brez skrbi uživam v nekaterih dobrotah. Zadnjič sva jedla sladko-kislo kitajsko zadevščino z govejim mesom. Tale recept si le prihranite, ko bo v Lidlu spet aktualen azijski teden. 

2

Continue reading →

Pica? Pita? Pitca. In knjige.

Knjige. Zelo imam rada knjige. No, do konca sedmega razreda OŠ res nisem marala brati. Najbrž zaradi prisile in obveznosti. Potem pa se je nekaj zgodilo (ni skrivnost, samo ne vem, kaj) in sem začela brati kot nora. Najbrž sem največ knjig prebrala v teh nekaj sledečih letih. Seveda obvezne literature še vedno nisem marala preveč, ker sem bila uporna najstnica. Ne more mi biti všeč nekaj, kar je v šoli obvezno. Se ne spodobi. 🙂 Na faksu me je upornost nekoliko minila, saj je bilo obvezne literature na pretek in nekaj nje tudi zelo zanimive. Mi je pa tekom študijskega leta zmanjkovalo časa in volje za branje leposlovja. Sem pa za to izkoristila poletne počitnice, kjer sem se razvajala z manj zahtevnimi mladinskimi knjigami, med njimi je bilo kar nekaj fantazijskih.

 Tudi v zadnjih letih moj interes za branje variira. Kakšno leto preberem veliko knjig, spet drugič ‘se mu ustavi’ in ne morem prebrati niti ene knjige. Tako je bilo celo prvo polovico letošnjega leta. Lotila sem se branja kar nekaj knjig, pa jih enostavno nisem prebrala do konca. Na srečo je tu dopust in morje, kjer si uspem vzeti dovolj časa in imam dovolj motivacije za branje. Tako sem nadoknadila in prišla na 6 prebranih knjig, eno pa pravkar zaključujem. Za motivacijo za naslednjih nekaj mesecev mi je pa bralni izziv, ki sem ga na spletu zasledila pred nekaj dnevi. Knjigo v roke!

035 Continue reading →

Ko se srečajo tuna, špinača in jajčevec

Tuna v konzervi. Ali bi si iz nje naredil kompot ali pa ti postane slabo samo od misli, da mi moral sam odpreti konzervo. Vmesne poti, mislim, da ni. Nadaljevanje tega zapisa je zatorej namenjeno tistim, ki so študentska leta preživeli ob različicah špagetov s tuno. Neko poletje, ko smo s prijateljicami kampirala ob Kolpi, smo po liniji najmanjšega odpora skoraj cel teden preživele ob testeninah, prelitih z neodcejeno konzervirano tuno, za boljši okus pa smo vse skupaj prelile s sokom sveže iztisnjene limone.

V sodelovanju z Rio Mare pa sem se tunine testeninske klasike tokrat lotila na malo drugačen, bolj zelenjavno-kremni način.

1

Continue reading →

Najdaljši recept in najmanj časa

V zadnjih tednih sem se borila s pomanjkanjem časa. Nekako enostavno nisem uspela podelati vseh stvari, ki jih običajno. Malo več je bilo dela v službi, predvsem pa je bilo ogromno priprav na poroko in potovanja v domače kraje, da smo se vse dogovorili, uredili, pospravili in pripravili. Kot nalašč se je med pripravami znašel še naš junječji kulinarični izziv (mimogrede, na tej povezavi lahko še ta in prihajajoča dva tedna glasujete za recepte bormašinc). Nič hudega, sem si rekla, kakšno urico si bom že vzela, da kaj okusnega skuham in pofotkam. Potem sem pa vprašala gospoda Gugla, kaj bi lahko pripravila iz govejih rebrc in dobila predvsem takšne in drugačne bbq različice. Nah, to je preveč enostavno in stereotipno, poleg tega nisem najbolj domača z žarom. Tako da sem se odločila za nekaj bolj svežega, zelenjavnega … Rebrca v zelenjavni kopeli.

2015-06-05 14.52.01

Kar je bilo vse lepo in prav, razen dejstva, da sem morala meso čez noč marinirati, narezati tono zelenjave in potem še 3 ure peči. Zastrašujoče, ampak zares recept, ki je precej preprost (čeprav sem tudi sama vmes malce zatavala). Aja, pa lotila sem se ga pripravljati v sredo zvečer, v soboto pa smo imeli poroko. Malce sem se jezila nase zaradi tega, zares pa je prišel v petek zelo prav, da smo vsaj nekaj kuhanega pojedli med vsemi pripravami, med njegovo peko v četrtek pa sem si med peko malce spočila. Continue reading →